Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) taksativno naštevata primere, ko je možno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V skladu z navedbo prvega odstavka 54. člena ZDR-1 se taka pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma, kar kaže na restriktivno sklepanje tovrstnih pogodb. Restriktivna razlaga pogojev za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je skladna z dejstvom, da se praviloma sklepa pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas pomeni izjemo. Tako pravilo pa temelji tudi na Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 18. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas.
Tako so dela, ki se opravljajo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, po svoji naravi začasna.
Trajanje del je in mora biti omejeno na različne načine, na primer z naravo dela (projektno delo, začasno povečan obseg dela ipd.), z odsotnostjo nadomeščanega delavca, z vezanostjo na mandat in podobno. Razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas mora biti v pogodbi o zaposlitvi jasno določen, vsebina pogodbe pa mora potrjevati, da gre dejansko zgolj za začasno delo.
ZDR-1 v drugem odstavku 55. člena uzakonja načelo prepovedi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Delodajalec, razen izjemoma, ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. Kršenje te prepovedi ima za posledico transformacijo pogodbe zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Po določbi enajste alineje prvega odstavka 51. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas tudi zaradi priprave oziroma izvedbe dela, ki je projektno organizirano. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU se pogodba o zaposlitvi z javnim uslužbencem lahko sklene za določen čas za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja, in za izvajanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvesti z obstoječim številom javnih uslužbencev.
Kaj je projektno delo?
ZDR-1 ne prinaša definicije projektnega dela, kar je po moje neustrezno. To nalogo je preložil na socialne partnerje s četrtim odstavkom 55. člena, ki določa, da se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določi, kaj se šteje za projektno delo. Taka določba sicer omogoča prilagodljivost pogojev za dopustnost zaposlovanja za določen čas na projektnih delih po posameznih dejavnostih, kar je smiselno, saj ima vsaka dejavnost svoje značilnosti. Vendar pa lahko ugotovimo, da mnogo kolektivnih pogodb projektnega dela ne opredeljuje, nekatere kolektivne pogodbe pa to delo opredeljujejo bolj ali manj posrečeno, pri čemer prav vse ostajajo na ravni splošne definicije, ki ne vključuje posebnosti posamezne dejavnosti.
V Kolektivni pogodbi med delavci in družbami drobnega gospodarstva je na primer določeno, da se za projektno delo šteje delo, ki se začne na podlagi posebne pogodbe in se izvaja in zaključi v skladu s projektnim programom, ter delo, ki je organizirano tako, da je vsak projekt samostojen del poslovanja oziroma dejavnosti delodajalca, ki se tekoče (dnevno) opravlja. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije za projektno delo šteje predvsem delovni proces, v katerem se izvajajo praviloma enkratne naloge oziroma programi z določenim specifičnim ciljem in rokom trajanja, ki je opredeljen kot cilj družbe. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo za projektno delo šteje delo, ki je po obsegu ali načinu opravljanja dela samostojen projekt, le-ta pa je ciljno usmerjen in zaključen proces ter presega dejavnost delodajalca, ki jo tekoče opravlja.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Katarina Rajgelj: Projektno delo, Odvetnik, 2017, št. 79.
Prispevek obravnava možnost odpovedi pogodbe o najemu poslovnih prostorov za določen čas. ZPSPP namreč izrecno ureja zgolj odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas, zato je morala praznino glede odpovedi najemnih pogodb za določen čas zapolniti sodna praksa.
Zakonska ureditev odpovedi
ZPSPP v 24. členu določa, da najemna pogodba za nedoločen čas preneha z odpovedjo. Zakon določa tudi obvezen zakonski odpovedni rok enega leta, ki ga stranki tudi z dogovorom v sami najemni pogodbi ne moreta skrajšati, saj je določba drugega odstavka 24. člena kogentna. V praksi je zaznati, da gospodarski subjekti zaradi negotovih razmer na trgu sklepajo najemne pogodbe za določen čas, med drugim tudi z namenom izogiba stroškom sodne odpovedi pogodbe za nedoločen čas, ki ga ZPSPP določa kot obvezen način izjave volje odpovedi.
Hkrati pa ZPSPP v 27. členu določa, da najemna pogodba, sklenjena za določen čas, preneha s pretekom časa, za katerega je bila sklenjena. Navedena ureditev je vsebinsko enaka ureditvi v Obligacijskem zakoniku (OZ), ki v 332. in 614. členu določa, da trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja oziroma najemna pogodba za določen čas preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Po drugi strani pa je skladno z OZ predpostavka odpovedi ravno obstoj pogodbenega razmerja z nedoločenim rokom trajanja.
Glede na navedeno ZPSPP in OZ odpovedi najemne pogodbe za določen čas izrecno ne omenjata. Ali to pomeni, da pogodbe za določen čas stranki ne moreta predčasno odpovedati in ta preneha izključno s potekom časa, za katerega je sklenjena?
V primeru drugačnega dogovora
Ob tem se nemudoma pojavi vprašanje, kaj storiti v primeru, če stranki v najemni pogodbi določita možnost enostranske odpovedi pred potekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. V pogodbah za nedoločen čas seveda ni potrebe po takšnih pogodbenih določilih, saj možnost odpovedi (in kogentni odpovedni rok) določa že zakon sam, medtem ko o odpovedi pogodb za določen čas zakon molči.
Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 1/2011 poudarilo: "Pogodbe o najemu poslovnih prostorov, sklenjene za določen čas, ni mogoče enostransko odpovedati pred potekom tega časa." Prav tako Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 967/2009 ugotavlja: "Oblikovalno upravičenje(za odpoved pogodbe, op. a.)stranki ne gre v primeru, ko sta pogodbeni stranki s samo pogodbo izrecno opredelili čas trajanja pogodbenega razmerja." Glede na predmetno sodno prakso bi lahko sklepali, da je tudi 27. člen ZPSPP kogentne narave in ne dopušča drugačnih dogovorov.
Natančnejša analiza navedenih sodb pokaže, da se je sodišče v zgoraj navedeni sodni praksi ukvarjalo s situacijo, ko je najemnik odpovedal najemno pogodbo za določen čas še pred potekom časa, medtem ko pogodbeni stranki v pogodbi nista dogovorili možnosti enostranske odpovedi pogodbe pred potekom časa. V zadevi I Cpg 967/2009 je sodišče pojasnilo:
"Ob ugotovitvi, [...] da pravdni stranki tudi v okviru sklenjene najemne pogodbe za določen čas nista dogovorili izrecnega upravičenja posamezne stranke, da bi lahko pred iztekom pogodbeno dogovorjenega časa enostransko uveljavljala razdrtje pogodbe, je pravilno sklepanje, [...] da tožena stranka nima takšnega oblikovalnega upravičenja."
Nadaljevanje članka za naročnike >> Jan Primec in Ermina Kamenčić: Med tnalom in nakovalom: dopustnost odpovedi pogodbe o najemu poslovnega prostora za določen čas; ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 15.
Menim, da primerjava s hojo po minskem polju ustrezno opisuje tudi negotovost, s katero se mora soočiti posameznik, ko krmari skozi številne predpise, ki večkrat prepodrobno urejajo naša življenja. Zaradi pretirane želje po regulaciji je pravni sistem postal nepregleden in neobvladljiv. V želji, da bi zagotovili večjo pravno varnost, je prišlo do očitnega paradoksa, saj je ravno vse večje število predpisov tisto, ki povzroča stanje pravne negotovosti. K pravni negotovosti pripomore tudi spreminjanje zakonodaje, ki je pogosto rezultat nedomišljenih in prehitro sprejetih sprememb. Če k temu dodamo še obsežne zbirke (nad)nacionalnih sodnih odločb, ki so ključne za uporabo prava v konkretnih primerih, je jasno, da se uporabnik prava pogosto znajde pred težko, včasih celo nemogočo nalogo.
Pravno področje, ki je (vsaj zaenkrat) imuno za večje spremembe, je področje stvarnega prava. Od leta 2003, ko je začel veljati Stvarnopravni zakonik (SPZ), to področje namreč ni doživelo večjih sprememb. Tako so k razvoju stvarnega prava odločilno pripomogla sodišča in teorija. Zlasti slednja je po mojem mnenju gonilna sila sprememb, ki se dogajajo na tem pravnem področju. Novejša teorija ima tako na primer zasluge za to, da se je v sodni praksi uveljavilo (zdaj že ustaljeno) stališče, ki nedvomno pomeni korak v pravo smer, to je, da je treba v določenih položajih imetnika overjenega zemljiškoknjižnega dovolila varovati že pred vknjižbo. Teorija je bila na področju stvarnega prava aktivna tudi v zadnjem letu. Predstavljenih je bilo več stališč, ki se nanašajo na nekatere ključne institute stvarnega prava in odločilno vplivajo tudi na reševanje konkretnih situacij. Ravno zato bi morala biti ta stališča deležna kritičnega premisleka, vendar odziva vse do danes še ni bilo.
V prispevku se osredotočam na nekatere ključne dileme, ki se pojavljajo v zvezi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in v zvezi s položajem, ko je izstavljeno overjeno zemljiškoknjižno dovolilo. Hkrati se kritično opredeljujem do stališč, ki jih je v zvezi s temi dilemami mogoče zaslediti v novejši teoriji.
O pravni naravi načela zaupanja v zemljiško knjigo
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je brez dvoma temeljno načelo stvarnega prava na področju nepremičnin. Bistvo tega načela je zajeto v 10. členu SPZ in v prvem odstavku 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki določata, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic, ter v drugem odstavku 8. člena ZZK-1, ki določa, da tisti, ki izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.
Ni sporno, da se v primeru učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo škodljiva posledica kaže kot izguba lastninske pravice osebe, ki ni poskrbela za njen vpis v zemljiško knjigo. Vendar v citiranih zakonskih določbah škodljiva posledica ni opredeljena. Ta je konkretizirana v tretjem odstavku 244. člena ZZK-1, ki določa, da izbrisne tožbe ni mogoče vložiti zoper dobroverno osebo. Dejstvo, da iz zemljiške knjige ni mogoče izbrisati dobroverne osebe, namreč pomeni, da je resnični lastnik svojo lastninsko pravico na nepremičnini dokončno izgubil.
Ker se torej učinek načela zaupanja v zemljiško knjigo z vidika resničnega lastnika kaže v izgubi lastninske pravice na nepremičnini, predstavlja to načelo v svojem jedru poseg v premoženjsko sfero resničnega (pravega) lastnika, varovano v okviru pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
Posegi v človekove pravice so dopustni le, če so v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim od načel pravne države (2. člen Ustave). Kot izhaja iz citiranih zakonskih določb, je zakonodajalec presodil, da je poseg v premoženjsko sfero resničnega lastnika legitimen, če se z njim varuje varnost pravnega prometa, kar je gotovo v javnem interesu. Pri tem se postavlja vprašanje, ali za tovrsten poseg v premoženjsko sfero imetnika pravice zadošča že dobra vera tretjega, ali pa mora biti izpolnjen še kak drug pogoj. Če izhajamo zgolj iz 10. člena SPZ in prvega odstavka 8. člena ZZK-1, se zdi, da za poseg v premoženjsko sfero zadošča že pošteno ravnanje tretjega. Če pa upoštevamo tudi drugi odstavek 8. člena ZZK-1, lahko sklenemo, da mora biti za učinkovanje načela zaupanja v zemljiško knjigo izpolnjen še dodatni pogoj, in sicer malomarnost (neskrbnost) resničnega lastnika, ki ni poskrbel za ustrezno publiciteto svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi. Da za učinkovanje načela zaupanja ne zadošča zgolj pošteno ravnanje pridobitelja, temveč mora obstajati tudi neskrbno ravnanje imetnika pravice, izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2011 z dne 22. novembra 2012.
Ob takšnem vrednostnem izhodišču načela zaupanja v zemljiško knjigo ni mogoče uporabiti v vseh tistih primerih, ko je do neskladja med zemljiškoknjižnim in resničnim lastninskim stanjem prišlo zaradi ravnanja države. Takšen primer je nedvomno Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), s katerim je, kot se je slikovito izrazil dr. Lojze Ude, zakonodajalec udaril z macolo po urnem mehanizmu. Ta zakon je z ex lege pretvorbo pravice uporabe v lastninsko pravico povzročil ogromno težav, ki se kažejo še danes, zlasti v primeru funkcionalnih zemljišč. Tudi s tega vidika je zato ustrezno, da je Vrhovno sodišče v zadevah, povezanih z lastninjenjem, z restriktivnejšo razlago pogoja dobre vere omejilo sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se tako po mojem mnenju kaže predvsem kot v zakon prelita zakonodajalčeva razrešitev ustavnopravne dileme, ali je zaradi varstva pravnega prometa dopustno poseči v lastninsko pravico in pod kakšnimi pogoji.
Zakonodajalec je ob upoštevanju načela sorazmernosti kot splošnega pravodajnega vodila očitno presodil, da je poseg v premoženjsko sfero posameznika zaradi varstva pravnega prometa dopusten ob pogoju malomarnosti (neskrbnosti) resničnega lastnika in dobre vere nadaljnjega pridobitelja. Ker pa je mogoče načelo zaupanja v zemljiško knjigo operacionalizirati tako, da če nastopi dejanski stan A (če na primer resnični lastnik ne poskrbi za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, tretja dobroverna oseba pa se na to zemljiškoknjižno stanje zanese), nastopi pravna posledica B (izguba lastninske pravice resničnega lastnika), menim, da je kljub poimenovanju to načelo po svoji pravni naravi bližje pravnemu pravilu kot načelu. Tovrstna operacionalizacija je namreč značilnost pravnih pravil. V delu novejše teorije je sicer zastopano stališče, da gre pri načelu zaupanja v zemljiško knjigo za načelo v ožjem pomenu, ki vsebuje zgolj vrednostno merilo (kot na primer načelo vestnosti in poštenja) in ga je zato mogoče uporabiti samo za tiste položaje, pri katerih je to načelo operacionalizirano z ustreznimi pravili.
Osebne in stvarne meje uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo
Ker se lahko na načelo zaupanja v zemljiško knjigo sklicuje le tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno, je za prakso ključnega pomena, kako razumeti pojem dobrovernosti in pojem pravnega prometa. Kot tehtno opozarja dr. Miha Juhart, gre pri razlagi obeh pojmov dejansko za vprašanje osebnih in stvarnih meja uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo.
Pojem dobre vere
Pri razlagi pojma dobra vera je po mojem mnenju treba upoštevati, da gre pri načelu zaupanja v zemljiško knjigo dejansko za razrešitev konflikta med pravnim prometom in resničnim lastninskim stanjem. Ker pa je razrešitev tega konflikta odvisna tudi od okoliščin konkretnega primera, je treba pojem dobre vere po mojem mnenju razlagati na način, ki sodiščem omogoča določen manevrski prostor pri iskanju ustreznega ravnovesja med tema dvema vrednotama. To pa je mogoče le v primeru, če slabo vero razumemo tudi kot opustitev raziskovalne dolžnosti, ki se vzpostavi v primeru, če obstaja okoliščina, ki vzbuja dvom o pravnem položaju vpisane osebe oziroma o verjetnosti pravice drugega. Sodišča lahko v konkretnem primeru ravno z bolj ali manj strogo razlago dolžne skrbnosti
(kriterija za presojo standarda dobre vere) dajo večjo prednost varstvu premoženjske sfere resničnega lastnika ali pa pravnemu prometu.
Tako se je treba zavedati, da v primeru, če slabo vero razumemo zgolj kot vedenje o neujemanju zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, za kar se zavzema del novejše teorije, to dejansko pomeni, da sodiščem odvzamemo določen manevrski prostor pri iskanju ustreznega ravnovesja med omenjenima pravnima vrednotama v konkretnem primeru.
Zdi se, da je strožja razlaga dobre vere ustrezna tudi z vidika, če upoštevamo, da je prej veljavna ureditev do izteka rokov, določenih v tretjem in četrtem odstavku 102. člena ZZK, dajala prednost zunajknjižnemu stanju nepremičnin pred pravnim prometom. Ker pomeni takojšnje učinkovanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga je uveljavil ZZK-1, takojšno izgubo pravice na nepremičnini, je mogoče intenzivnejši poseg v lastninsko pravico uravnotežiti s strožjimi kriteriji za presojo dobre vere.
Tudi sicer menim, da v obstoječi zakonski ureditvi ni opore za stališče, da je slabo vero mogoče razumeti zgolj kot vedenje o neusklajenosti zemljiškoknjižnega stanja z resničnim. Če bi zakonodajalec želel, da se slaba vera nanaša zgolj na položaj, ko tretji ve, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza resničnemu, bi to verjetno izrecno zapisal. Tako je na primer v tretjem odstavku 72. člena SPZ, v katerem je določeno, da je v primeru skupne lastnine slaba vera podana le v primeru, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Stališče, da je kriterij za presojo standarda dobre vere v primeru skupne lastnine milejši (v primerjavi s tistim iz 10. člena SPZ; dodal I. Š.), saj tretjemu ni treba poizvedovati glede obstoja skupne lastnine, zastopa tudi dr. Juhart.
Razumevanje dobre vere kot mehanizma za iskanje ustreznega ravnovesja med varstvom resničnega lastnika in varstvom pravnega prometa pa postavlja redna sodišča pred odgovorno nalogo, podobno tisti, ki jo ima Ustavno sodišče RS, ko mora pri razrešitvi konflikta med enakovrednimi človekovimi pravicami oblikovati pravilo o sobivanju pravic za konkretni primer. Tudi redna sodišča morajo namreč ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera zapolniti standard dobre vere, od katerega bo na koncu odvisna rešitev »konflikta« med tema dvema vrednotama.
Pri tem se mi zdi ključno, da sodišča pri zapolnjevanju standarda dobre vere upoštevajo, da gre pri načelu zaupanja v zemljiško knjigo za intenziven poseg v premoženjsko sfero posameznika (izguba lastninske pravice) in da mora biti zato pridobitev lastninske pravice na podlagi tega načela izjema, in ne pravilo. Izjema pa je lahko zgolj v primeru, ko razmerja, publicirana v zemljiški knjigi, v pretežni meri odražajo resnična lastninska razmerja na nepremičnini. Če pa je zemljiška knjiga neurejena in če se ljudje ne zavedajo pomena zemljiške knjige, je jasno, da bi dosledna uporaba tega načela pomenila pretiran poseg v obstoječa lastninska razmerja. Razlago pojma dobre vere je tako treba nujno prilagoditi stopnji urejenosti zemljiške knjige. Da je treba pravne institute razlagati tudi glede na kontekst obstoječih družbenih razmerij, izhaja nenazadnje tudi iz načela prilagajanja prava družbenim razmerjem kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave), ki ne zavezuje zgolj zakonodajalca, ampak tudi sodišča pri razlagi in uporabi zakonskih norm. Nazoren primer razlage prava, prilagojene kontekstu družbenih razmerij, je razlaga dobre vere, ki jo je Vrhovno sodišče zavzelo za primere, povezane z lastninjenjem. Vrhovno sodišče je v teh primerih dobro vero razlagalo strožje in na ta način preprečilo »nepravično« učinkovanje načela zaupanja v zemljiško knjigo. Presoja dobre vere nadaljnjega pridobitelja se tako kaže kot odgovorno opravilo z ustavnopravno dimenzijo, ki je po mojem mnenju lahko tudi predmet preizkusa pred ustavnim sodiščem, če bi sodišče tehtnico nagnilo pretirano v korist ene ali druge vrednote.
V zvezi z dobro vero se postavlja še vprašanje, kdaj mora biti ta podana, da se pridobitelj lahko sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Prenos lastninske pravice je namreč sestavljen iz različnih faz.
Menim, da se mora trenutek, na katerega vežemo presojo dobrovernosti pridobitelja, pokrivati s trenutkom, ko nepremičnina ni več del odsvojiteljevega premoženja oziroma ko postane del pridobiteljevega premoženja. To pa je trenutek izstavitve overjenega zemljiškoknjižnega dovolila, saj pridobitelj takrat dobi izločitveno pravico oziroma ugovor tretjega(prva alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1).
Da nepremičnina spada v premoženje pridobitelja že v trenutku, ko je izstavljeno overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, potrjuje tudi določba tretjega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki upnikom omogoča izvršbo na nepremičnini tudi v primeru, ko dolžnik v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, če obstaja listina, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Stališče, da je za prenos nepremičnine ključen trenutek overitve zemljiškoknjižnega dovolila, potrjuje tudi 1. točka prvega odstavka 99. člena ZZK-1, ki med drugim določa, da je v primeru zaznambe prepovedi odsvojitve in obremenitve vknjižba dovoljena, če je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve. Če bi ob citiranih zakonskih določbah presojo dobre vere vseeno vezali na trenutek vložitve zemljiškoknjižnega predloga, bi lahko prišli do situacije, ko bi pridobitelju v stečajnem postopku najprej priznali izločitveno pravico (oziroma ugovor tretjega v izvršilnem postopku), ki pa bi jo lahko naknadno izgubil, če bi bil v fazi vložitve zemljiškoknjižnega predloga v slabi veri.
Stališče, da v fazi izstavitve overjenega zemljiškoknjižnega dovolila zadošča dobra vera, je sicer zastopano tudi v delu novejše teorije. Vendar pa ta del teorije hkrati zastopa stališče, da overjeno zemljiškoknjižno dovolilo učinkuje le v relativnem razmerju do odsvojitelja, v razmerju do vseh preostalih pa pridobi učinek šele z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga. To pomeni, da po mnenju te teorije v primeru, ko izstavitelj zemljiškoknjižnega dovolila ni resnični lastnik, pridobitelj pa je v dobri veri, overjeno zemljiškoknjižno dovolilo nima učinka v razmerju do resničnega lastnika. Tako lahko pride do situacije, ko bo imetnik overjenega zemljiškoknjižnega dovolila ob njegovi pridobitvi sicer v dobri veri, da je odsvojitelj resnični lastnik, resnični lastnik (na primer priposestvovalec) pa ga bo nato prehitel z vpisom. Dobra vera, ki sicer sanira odsotnost razpolagalnega upravičenja odsvojitelja, v tem primeru po mnenju te teorije očitno nima pomena. Zato ni jasno, zakaj ta del teorije zastopa stališče, da zadošča dobra vera že v fazi izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. Ker po stališču te teorije upravičenja, ki jih bo posameznik pridobil na podlagi overjenega zemljiškoknjižnega dovolila na nepremičnini, v razmerju do resničnega lastnika učinkujejo šele z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga, bi bilo logično, da bi ta teorija zastopala stališče, da bi moral biti pridobitelj v dobri veri (tudi) v tej fazi.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Iztok Ščernjavič: O nekaterih dilemah načela zaupanja v zemljiško knjigo in o učinkih overjenega zemljiškoknjižnega dovolila, Odvetnik, 2017, št. 80.
Prvo in drugo stopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače za dneve praznikov, ki so bili dela prosti, za 8 delovnih ur dnevno za dneve 25. 6. 2013, 1. 11. 2013, 25. 12. 2013 in 1. 1. 2014. Na sporne praznične dni namreč ni imel predvidenih delovnih obveznosti, saj je bil delovni čas spremenjen tako, da se je delo zaključilo pred začetkom dela prostega dne. Ker delo za te dneve ni bilo predvideno, po presoji prvo in drugo stopenjskega sodišča ni upravičen do nadomestila plače po določbi 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), medtem ko je tožnik prejel nadomestilo za druge praznične dni, ko bi sicer moral delati po razporedu. Dneve, v katerih je tožnik delal v turnusu preko noči (od 18.00 ure do 7.00 ure) je tožena stranka štela kot opravljanje dela na prvi dan.
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče s sodbo št. VDSS Pdp 1195/2015 ugotovilo, da je stališče nižjih sodišč, da revident ni upravičen do nadomestila plače za dela proste dneve, ker tedaj ni imel predvidene delovne obveznosti, saj je tožena stranka že tako neenakomerno porazdeljen delovni čas pred samimi dela prostimi dnevi dodatno prilagodila tako, da je upoštevala zmanjšane potrebe po delu na te dni in ni (več) predvidela dela za revidenta, materialnopravno zmotno. Logično namreč je, da se na dela proste dneve (praviloma) ne dela, logično tudi je, da so tedaj na splošno v gospodarstvu manjše potrebe po delu. Vendar pa splošnih potreb po delu in razporeditve delovnega časa ni mogoče mešati.
Revident je ves čas trdil, da bi na sporne dni delal, če ne bi bilo praznika v turnusu od 0.00 do 7.00 (s predhodnim opravljanjem dela na predpraznični dan do 24.00 ure). Tožena stranka se je glede teh trditev branila, da je naknadno - pred dela prostim dnevom - spremenila delovnik zaradi potreb po delu tako, da je revident delal na predpraznični dan po sobotnem urniku ali pa le do 0.00 ure. Iz take argumentacije logično izhaja, da bi revident na sporne dneve delal, če ne bi bili dela prosti dnevi. Vrhovno sodišče prav tako poudarja, da fleksibilnost razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd.
Vendar je lahko tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (npr. delo vsak drugi dan, ali določen z letnim oziroma mesečnim razporedom). Če je razporeditev delovnega časa sistemsko jasna in ima v naprej razviden način razporeditve, se da tudi v naprej določiti dneve, na katere delavec običajno dela. To je ves čas trdil revident, tožena stranka pa se je branila z argumentom "fleksibilnosti" glede na sprotne delovne potrebe v času dela prostih dni. Ta argument zaradi tavtologije po presoji revizijskega sodišča ne zdrži, saj tudi pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa na dela proste dneve dela ni in zato enako ni potrebe po delu delavcev pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa.
Vrhovno sodišče prav tako soglaša z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni ne bi mogel enako uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavni zadevi nerazumno, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom.
Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče spremenilo sodbi sodišče prve in druge stopnje tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
K pisanju pričujočega članka me je spodbudila praksa številnih prvostopenjskih sodišč pri obravnavanju predhodnih vprašanj: včasih sodišča po nepotrebnem prekinejo postopek, dokler drugo sodišče oziroma organ ne reši predhodnega vprašanja, včasih, celo pogosteje, pa sodišča sama rešujejo predhodna vprašanja, četudi bi bilo glede na okoliščine primera bolj smotrno, da bi njihovo reševanje prepustili matičnemu sodišču ali organu.
Predhodna točka, predhodno vprašanje in predhodno odločanje
Vsaka sodba je izid sodnikovega miselnega procesa, ki iz določenega izhodišča pride do določenega sklepanja z verigami konceptualno odvisnih in medsebojno pogojenih osrednjih točk. Sojenje in njegov izid (sodna odločba) si torej lahko vizualno predstavljamo kot ravno neprekinjeno črto, ki izvira iz določene točke (izhodišče) in prek virtualno neomejenih točk (predhodne točke/predhodna vprašanja/predhodna odločanja) pride do zadnje, do sklepa. V procesnem pravu se sklep kaže v obliki izreka sodne odločbe. Pravilnost in zakonitost sodne odločbe sta odraz pravilnega in zakonitega reševanja vseh predhodnih točk, ki so privedle do končnega sklepa. Napačno, zmotno ali nepopolno reševanje določene predhodne točke neizogibno privede do napačnosti, zmotnosti ali nepopolnosti končnega sklepa, ki se zrcali v izreku sodne odločbe.
Potreba po reševanju predhodnega vprašanja vedno nastane iz norme materialnega prava. Če določena norma materialnega prava za določene učinke predpostavlja obstoj ali neobstoj določenih pravic ali pravnih razmerij, se ta potreba "prenese" v sojenje, saj mora sodišče, ki sodi o glavni stvari, predhodno razrešiti vsa vprašanja, ki jih norma materialnega prava (pred)postavlja za ustvarjanje določenega pravnega učinka. Primer bo olajšal razumevanje te pomembne točke. Določilo 159. člena OZ določa, da za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar, odgovarja imetnik stavbe oziroma prostora, iz katerega je stvar padla. Če preberemo navedeno določilo, ugotovimo, da odškodninska odgovornost imetnika stavbe (ki jo bomo označili s črko X) predpostavlja, da so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: A) da je prišlo do pravno priznanega škodnega dogodka; B) da je škodni dogodek v vzročni zvezi s stvarjo; C) da je oseba imetnica te stvari. Torej A + B + C = X. Sodišče, ki odloča o odškodninski odgovornosti na podlagi 159. člena OZ, mora zato ugotoviti vse točke (A, B in C), šele nato lahko izreče sodbo, s katero ugotovi odškodninsko odgovornost toženca (X) in s katero mu naloži plačilo odškodnine. Vse te vmesne točke (A, B in C), ki vodijo do končnega sklepanja (tj. ali je toženec odškodninsko odgovoren), so prejudicialne končni odločitvi, saj je od njih odvisna izpolnitev vseh pogojev, ki jih 159. člen OZ določa za odškodninsko odgovornost imetnika stvari.
Predhodno vprašanje v pravdnem postopku je lahko predmet samostojnega obravnavanja v nekem drugem postopku (civilnem, kazenskem ali upravnem). Če je na primer prejudicialnega pomena za končno odločitev ugotovitev obstoja lastninske pravice nad določenim delom zemljišča, gre pri tem lahko za predhodno vprašanje; če pa je prejudicialnega pomena za končno odločitev ugotovitev naravne vzročne zveze med ravnanjem povzročitelja škode in škodnim dogodkom, to ne more biti predmet predhodnega vprašanja, saj ugotovitev vzročne zveze ne more biti predmet samostojnega obravnavanja v nekem drugem postopku.
Vse vmesne točke enačbe, ki vodi do končnega sklepa, nimajo enake teže. Na najnižjem mestu najdemo predhodne točke. Te so tiste nesporne pravne podlage, od katerih sta odvisna sam obstoj in vsebina pravnega razmerja, predmet sodnega obravnavanja. Te so na primer obstoj pogodbe v razmerju do terjatve, ki se iz te pogodbe vtožuje v pravdi; obstoj zakonske zveze v razmerju do zahteve za razdelitev skupnega premoženja; solastninska pravica v zadevah, povezanih z delitvijo solastnine. Značilnost predhodnih točk je ravno v tem, da med strankama niso sporne in jih sodišče že samo po sebi obravnava kot del dejanskega stanja. Če pa je določena predhodna točka med pravdnima strankama sporna, imamo opravka s predhodnim vprašanjem. Sodišče v tem primeru ne sme šteti nekega pravotvornega dejstva kot danega, temveč mora razrešiti negotovost, ki je posledica različnih interesov ali pogledov pravdnih strank, zaradi katerih vsaka od njiju zatrjuje drugače.
Predhodno vprašanje je na primer vprašanje veljavnosti pogodbe v pravdi za njeno izpolnitev, kadar tožnik meni, da je veljavna, toženec pa, da ni (ali da je celo neobstoječa). Od reševanja tega predhodnega vprašanja je odvisen izid pravde. V odškodninski pravdi je lahko predhodno vprašanje obstoj samega škodnega dogodka, ki pa ga oškodovanec zanika.
Predhodno odločanje je oblika predhodnega vprašanja, reševanje katerega je v pristojnosti nekega drugega (praviloma sodnega) organa in od katerega rešitve je odvisen izid pravde. Tipična primera predhodnega odločanja, ki pa seveda ne izčrpata vseh primerov predhodnega odločanja, sta ocena ustavnosti in zakonitosti predpisa, ki ga mora sodišče uporabljati, kadar sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, ali vprašanje pravilne razlage evropskega predpisa, za katerega je pristojno Sodišče (EU). Predhodno odločanje je že lahko bilo predmet obravnave (na primer kadar prvostopenjsko sodišče uporablja predpis, o katerem se je Ustavno sodišče že izreklo v neki drugi zadevi); lahko pa je tudi incidenčno sporu, ki ga to sodišče vodi. Tu sodišče prekine postopek, dokler drugo sodišče (na primer Ustavno sodišče, Sodišče EU ipd.) ne poda svoje končne odločbe. V tem primeru imamo dva postopka: glavni postopek, v katerem teče pravda o glavni stvari, in incidenčni postopek, v katerem se obravnava tisto sporno vprašanje, od katerega je odvisen izid glavnega postopka.
Pogoj odvisnosti (prejudicialnost)
Pri predhodnem vprašanju (ali predhodnem odločanju) je bistvenega pomena obstoj pogoja odvisnosti: vprašanje je predhodno le, kadar utegne vplivati na glavno stvar, o kateri teče postopek. Gre za relacijo odvisnosti dveh pravnih razmerjih, ko obstaja etiološka povezava med dvema vprašanjema. To nesporno izhaja iz določila prvega odstavka 13. člena ZPP, s katerim se sodišču omogoča reševanje predhodnega vprašanja, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve tega vprašanja.
Primer: tožnik toži na vračilo tistega, kar je bilo dobljeno na podlagi nične pogodbe (kondicijski zahtevek po prvem odstavku 87. člena OZ); v tem primeru je prejudicialna za ugoditev tožbenemu zahtevku ugotovitev ničnosti pogodbe, saj je od pravnega razmerja odvisno, ali in v kateri meri lahko tožnik uveljavlja kondicijski zahtevek. Drugi primeri odvisnosti pravnih razmerjih so lahko: obstoj terjatve v razmerju s pravico do obresti; obstoj in veljavnost najemne pogodbe v razmerju s pravico do najemnine; status dediča v razmerju z obveznostjo plačila zapustnikovih dolgov ipd.
Če se pogoj odvisnosti odraža v pogojeni relaciji dveh pravnih razmerij, je logično, da glavna stvar ne more biti obenem rešena kot predhodno vprašanje. Relacija namreč predpostavlja najmanj dva elementa; če pa ni dveh elementov (ker je predhodno vprašanje enako glavni stvari), potemtakem lahko zaključimo, da nimamo opravka s predhodnim vprašanjem. To v praksi pomeni, da se glavna stvar ne more rešiti kot predhodno vprašanje, temveč mora biti vsebovana v izreku končne odločbe.
Pravica in pravno razmerje
Predmet predhodnega vprašanja je pravica ali pravno razmerje. Ugotovitev (ne)obstoja nekega dejstva, historičnega dogodka ali dejanske okoliščine je lahko ključni obroč v verigi, ki vodi do končne odločitve, vendar s procesnopravnega vidika ne gre za predhodno vprašanje. Naš zakon pojmuje predhodno vprašanje kot obliko reševanja vprašanja obstoja "pravice ali pravnega razmerja", od katerega je odvisen izid pravde. Ker sam zakon na tak način definira predhodno vprašanje, je ureditev iz 13. člena ZPP izključena za vsa dejanska vprašanja. Kakšen je pomen te definicije in kakšne so njene posledice v sodnem odločanju?
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Luigi Varanelli: Predhodno vprašanje v civilnem postopku; ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 12-13.
Pravni strokovnjaki doma in v tujini temu področju namenjajo manj pozornosti, kar me čudi glede na popularnost, ki ga kolektivni športi oziroma konkretno nogomet v svetu in ne nazadnje tudi v Sloveniji uživa. V slovenski literaturi je o športu napisanih sorazmerno malo strokovnih del. Prvi resnejši korak v tej smeri je bilo leta 2008 objavljeno delo skupine avtorjev z naslovom Šport in pravo.
Ni kršitev pravil, ni protipravnosti
Pri igranju nogometa so telesni stiki pogosti, kar mora odškodninsko pravo upoštevati. Pravila nogometne igre sprejema International Football Association Board, njihovo veljavnost na nacionalni ravni pa potrjuje Nogometna zveza.
Igralci se med seboj merijo na način in v okvirih, ki jih določajo pravila nogometne igre. Pravila so primarno zato, da jih igralci upoštevajo. Po drugi strani pomenijo mejo med dopustnim in nedopustnim ravnanjem na igrišču in za primere kršitev pravil igre po navadi določajo tehnično in disciplinsko sankcijo. Športnik, ki ravna po pravilih igre in pri tem drugemu povzroči poškodbo, ne ravna protipravno, saj veljajo za športno igro drugačna pravila ravnanja od splošno predpisanih. Nogometaš sprejme tveganje, da v primeru, ko nasprotni igralec upošteva pravila nogometne igre, pa kljub temu pride do poškodbe, ne more zahtevati povrnitve škode.
Običajne kršitve pravil
Če nogometaš krši pravila igre, gre čez mejo dovoljenega, saj je na igrišču dovoljeno le tisto igralčevo ravnanje, ki je v skladu s pravili igre. Po tem načelu bi lahko domnevali, da je v primeru kršitve pravil igre, ki ima za posledico poškodbo igralca, sočasno podana tudi protipravnost kršiteljevega ravnanja.
To stališče se mi glede na specifičnost nogometa kot tekmovalnega športa zdi prestrogo in dandanes v praksi zagotovo ni v celoti sprejeto. Vsaka kršitev pravil še ne more pomeniti protipravnosti ravnanja, saj se vsi igralci že pred začetkom tekme zavedajo, da bodo na primer prejeli udarce po nogah ter da bodo tudi sami kršili pravila. Kljub vsemu, kar se mi zdi bistveno, na tekmi vendarle sodelujejo in to tveganje povsem sprejemajo kot sestavni del igre.
Običajne kršitve pravil, storjene v "žaru igre" zaradi preutrujenosti ali nepremišljenosti, še ne morejo biti podlaga za odškodninsko odgovornost. Poškodbe manjše narave se igralcem zdijo povsem običajne, pa kljub temu v igri sodelujejo.
Pri običajnih prekrških lahko govorimo tudi o institutu privolitve oškodovanca v možnost nastanka prepovedane posledice, kar je lahko razlog za izključitev protipravnosti.
Standard povprečne skrbnosti kot merilo protipravnosti
Nogometaš se sicer ne more izogniti splošni zakonski dolžnosti varovanja drugih udeležencev pred posledicami svoje športne aktivnosti. Gre za posebno skrbnost, ki bi se jo dalo opredeliti s pravnim standardom povprečne skrbnosti nogometaša v podobnih primerih. V vsakem posamičnem primeru se je treba vprašati, kako bi v podobnem primeru ravnal drug povprečno skrben nogometaš oziroma ali je kršitelj ravnal drugače, kot bi ravnali drugi v podobnih primerih. To pomeni, da za presojo, ali je ravnanje športnika protipravno ali ne, ni odločilno dejstvo, ali je prišlo do kršitve pravil igre. Strinjam se z mnenjem, da je kršitev pravil igre potreben, vendar še ne zadosten razlog za podano protipravnost v posamičnem primeru.
Protipravnost posameznikovega ravnanja oziroma celovita odškodninska odgovornost povzročitelja škode se presoja kazuistično. Primeri običajnih kršitev ne pomenijo samodejno njegove protipravnosti, saj velja pravilo, da je odškodninska odgovornost v športu prej izjema kot pravilo. Kje je meja protipravnosti, ki je težko določljiva, bom poskušal prikazati z analizo konkretnega primera.
Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 108/20166
Tožnik se je kot policist udeležil policijskih iger, v okviru katerih je med nogometno tekmo, ko je imel žogo v posesti, nanj izza hrbta štartal igralec nasprotne ekipe in ga zadel v predel desnega stegna. Žoga se je v trenutku kontakta obeh igralcev nahajala na tleh, hitrost udarca je bila velika, saj je tožnik padel po tleh. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je v takih situacijah gotovo, da bo igralec zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo. Nasprotni igralec je imel namen storiti prekršek nad tožnikom, da bi zaustavil napad nasprotnega moštva, ni pa imel izrecnega namena tožnika poškodovati in ga izločiti iz igre. Ni sporno, da je prišlo do kršitev pravil nogometne igre, sodnik tekme je kršitelja opomnil (t. i. rumeni karton).
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pravilno odvzemanje žoge lahko vključuje borbo za žogo, vendar na način, da pri tem ni storjen prekršek nad nasprotnikom. Če bi nasprotni igralec želel pravilno odvzeti žogo, bi se moral najprej nahajati pred igralcem, in ne za njegovim hrbtom. Žoga ni bila odvzeta, niti ni bila poskušena biti odvzeta na način, da igralec pri tem prekrška ne bi storil. Nadalje sodišče ugotavlja, da je v primerih, ko je gotovo, da bo igralec s svojo potezo zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo, zaradi zavedanja, da bo zadel tudi igralca, treba šteti, da gre za premalo skrbno in zatorej protipravno ravnanje, katerega posledica je odškodninska odgovornost.
Nadaljevanje članka >> Jure Praprotnik: Presoja protipravnosti pri nogometnih prekrških, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 12-13.
1. UVOD
Vprašanje je še posebej aktualno v času, ko se zaradi pritiskov po zniževanju stroškov dela v pogojih globalizacije ter razvojnih sprememb v tehnologiji in organizaciji dela pojavljajo in razraščajo razne prekarne oblike dela, mnoge od njih tudi izven veljavno sklenjenega delovnega razmerja. Številne osebe posledično ostajajo brez ustreznega delovnopravnega varstva, učinkovitost uveljavljanja obstoja delovnega razmerja in pravic, ki iz tega izhajajo, pa je pogosto vprašljiva. Tematika obstoja delovnega razmerja je že dolgo aktualna in obsežno obdelana tudi v teoriji, a še vedno ostajajo številna odprta in problematična vprašanja v zvezi s tem.
Na mednarodni ravni se s temi problemi ukvarja zlasti Priporočilo Mednarodne organizacije dela št. 198 o delovnem razmerju iz leta 2006. Priporočilo daje usmeritve glede razlikovanja med delovnim razmerjem in drugimi pravnimi razmerji, določa temeljno načelo prednosti dejstev pred formalnim poimenovanjem pogodbenega razmerja in opredeljuje kazalnike, ki so v pomoč pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja. Državam priporoča sprejem ukrepov, s katerimi se preprečuje prikrita delovna razmerja in zagotavlja učinkovit dostop do ustreznih, hitrih, poceni, poštenih in učinkovitih postopkov reševanja sporov glede obstoja in vsebine delovnega razmerja. Pomembno je tudi, da se zagotovi spoštovanje delovne zakonodaje prek inšpekcije dela ter njenega sodelovanja z institucijami socialne varnosti in davčnimi oblastmi. Posebno pozornost pa je treba nameniti poklicem in dejavnostim, kjer je ta problem velik.
Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja gre za vprašanje, ali v konkretnem primeru med dvema strankama obstoji pravno razmerje, ki ga pravo opredeljuje kot delovno razmerje. Gre za pravnorelevantno vprašanje v delovnih sporih, pa tudi v drugih postopkih. Ugotovitev (ne)obstoja delovnega razmerja je predhodno vprašanje (prejudicialno vprašanje), od odločitve katerega je odvisna upravičenost osebe do pravic, ki iz delovnega razmerja izhajajo in ki jih oseba uveljavlja. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je pomembna zato, ker je od nje odvisno pravno varstvo, ki ga zagotavlja delovna zakonodaja delavcem, in sicer v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v zvezi s plačilom, delovnim časom in vsemi drugimi vidiki delovnega razmerja. Prav tako je od obstoja delovnega razmerja odvisen status zavarovanca in pravice iz sistemov socialnega zavarovanja, obdavčitev itd.
Prispevek se ukvarja v procesnimi vidiki uveljavljanja obstoja delovnega razmerja v delovnih sporih. Ne obravnava materialnopravnih vprašanj, tj. kdaj gre za delovno razmerje in kaj ga opredeljuje ter loči od drugih pravnih razmerij, v katerih se prav tako opravlja delo, kaj so bistveni elementi tega razmerja in s katerimi kazalniki si lahko pomagamo pri opredelitvi obstoja delovnega razmerja (slednja vprašanja so že bila obsežno obdelana v teoriji in tudi sodna praksa glede tega je dokaj bogata in v glavnem ustrezna). Prispevek ima namen razrešiti nekatere procesne dileme glede uveljavljanja/ugotavljanja obstoja delovnega razmerja in pravic, ki iz tega izhajajo, in opozoriti na nekatera vprašljiva stališča v obstoječi sodni praksi, ki nerazumno omejujejo dostop do sodnega varstva v teh primerih.
2. DOLOČBE ZDR-1 IN ZDSS-1 V ZVEZI Z OBSTOJEM DELOVNEGA RAZMERJA
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen). Kaj so elementi delovnega razmerja, je mogoče razbrati iz definicije delovnega razmerja v 4. členu ZDR-1. Pomembna je tudi določba, da na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (in s tem delovnega razmerja) ne vpliva, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine te pogodbe (četrti odstavek 17. člena ZDR-1). Pisna pogodba o zaposlitvi torej ni konstitutivni element za nastanek in obstoj delovnega razmerja. Če med strankama ni pisne pogodbe o zaposlitvi, to ni ovira za obstoj delovnega razmerja. Poleg tega drugi odstavek 13. člena ZDR-1 določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDR-1 v poglavju 'Uveljavljanje in varstvo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja' nima posebnih določb, ki bi se nanašale na ugotavljanje obstoja delovnega razmerja; v določbi 200. člena, ki ureja nekatera procesna vprašanja uveljavljanja pravic pri delodajalcu in sodnega varstva, obstoj delovnega razmerja posebej oziroma izrecno ni obravnavan in torej veljajo splošna pravila, tako med drugim za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja tudi ni določen kak (prekluzivni) rok niti ne predpisan kakšen poseben način sodnega uveljavljanja. Drugih oziroma natančnejših določb o obstoju delovnega razmerja in njegovem uveljavljanju/ugotavljanju delovna zakonodaja nima.
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v 5. členu določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje - med drugim - o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja, pa o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ter v drugih naštetih individualnih delovnih sporih. Pomemben je še 19. člen, v skladu s katerim se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. V sporih, ki se tičejo uveljavljanja obstoja delovnega razmerja in pravic, ki iz tega izhajajo, je torej treba upoštevati, kolikor ni posebnih določb v ZDSS-1, določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razen nekaj maloštevilnih določb ZDSS-1 nima določb, ki bi posebej urejale procesna vprašanja uveljavljanja oziroma ugotavljanja obstoja delovnega razmerja. Pomembno je opozoriti še na splošno načelo pospešitve postopka v delovnih in socialnih sporih (20. člen), ki velja tudi v sporih o obstoju delovnega razmerja. ZDSS-1 ima tudi posebno določbo o predhodnem vprašanju (21. člen), ki pa za tematiko tega prispevka ni relevantna, saj ureja primere, ko je nek drug organ pristojen za njegovo reševanje, za reševanje spora o obstoju delovnega razmerja pa je stvarno pristojno prav delovno sodišče.
3. DOLOČBE ZPP O PREDHODNEM VPRAŠANJU, VMESNEM UGOTOVITVENEM ZAHTEVKU IN UGOTOVITVENI TOŽBI TER NASPROTNI UGOTOVITVENI TOŽBI
Predhodno vprašanje (prejudicialno vprašanje) ZPP ureja v 13. členu. Ureja situacije, ko »je odločitev o utemeljenosti dajatvenega ali oblikovalnega tožbenega zahtevka odvisna tudi od tega, ali obstoji pravno razmerje, iz katerega naj bi izvirala pravica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo«. Gre za to, da je treba najprej rešiti predhodno vprašanje (ali obstoji neko konkretno pravno razmerje ali ne, t.i. prejudicialno pravno razmerje), saj je od tega odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Rešitev predhodnega vprašanja, tj. odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju, je del podlage za odločitev sodišča, del spodnje premise v pravnem silogizmu in »ima s tem isti položaj kot odločitve o dejstvih«. Odgovor na predhodno vprašanje vedno pomeni rešitev pravnega vprašanja, in sicer predstavlja sklep predhodnega silogizma. O predhodnem vprašanju (čeprav gre za pravno vprašanje in tudi v primeru, ko je sodišče pristojno za odločanje o njem) sodišče odloči v obrazložitvi sodbe, saj gre za podlago za odločitev o glavni stvari, glede katere je bil postavljen tožbeni zahtevek; zato ima v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZPP odločitev o predhodnem vprašanju pravni učinek samo v pravdi, v katerem je bilo vprašanje rešeno, kar pomeni, da se nanjo ne raztezajo učinki pravnomočnosti.
Sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje le, če o tem že prej še ni (pravnomočno) odločilo sodišče oziroma drug pristojni organ. Če je o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja že pravnomočno odločeno, potem je sodišče vezano na to odločitev in ponovno odločanje o isti stvari ni možno (res iudicata).
Zaradi različnih razlogov je smiselno tudi glede predhodnega vprašanja doseči pravnomočno odločitev sodišča. To ZPP omogoča tako tožniku kot tožencu. Od stranke v sporu je odvisno, ali bo od sodišča zahtevala, da o obstoju nekega pravnega razmerja (ali pravice) odloči v izreku z učinkom pravnomočnosti. Tožnik ima na voljo institut vmesnega ugotovitvenega zahtevka (tretji odstavek 181. člena ZPP), toženec pa nasprotno ugotovitveno tožbo (3. točka 183. člena ZPP). Če se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le kot predhodno vprašanje z učinkom v konkretni pravdi, temveč po volji strank z učinkom pravnomočnosti (v tem primeru je ta odločitev vključena v izrek sodbe, kot odločitev o vmesnem tožbenem zahtevku ali kot odločitev o zahtevku iz nasprotne ugotovitvene tožbe), potem ta odločitev veže tudi v vseh morebitnih kasnejših postopkih, v katerih se odloča o morebitnih drugih zahtevkih, ki izhajajo iz tega pravnega razmerja. Vendar pa je treba upoštevati subjektivne, objektivne in časovne meje pravnomočnosti takšne odločitve.
ZPP pa ureja tudi samostojno ugotovitveno tožbo. Po vzoru nemške in avstrijske ureditve (takšnega instituta francosko pravo ne pozna) slovenski pravni red že dolgo dopušča, pod predpisanimi predpostavkami, tudi ugotovitveno tožbo.
Namen ugotovitvene tožbe je zagotavljanje preventivnega pravnega varstva, zagotavljanje sodnega varstva, ko so pravice ogrožene, saj sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj pravnega razmerja, ki je med strankama sporno, ter s tem odpravi negotovost med strankama. Takšen institut usmerja prihodnja ravnanja strank; zagotavljal naj bi, da v prihodnosti do kršitev pravic iz tega, doslej spornega razmerja, ne bi prihajalo. Ugotovitvena sodba le ugotavlja pravno stanje, ničesar ne preoblikuje in ničesar ne zapoveduje. Namen je v preventivnosti in prejudicialnosti: odpravlja dvom o obstoju nekega pravnega razmerja med strankama, vendar pa »če stranka ne bo ravnala v skladu s svojimi obveznostmi iz tega pravnega razmerja, bo moral upnik za uresničitev svoje pravice vložiti novo, dajatveno ali oblikovalno tožbo, vendar pa bo v tej novi pravdi, ko bo šlo za predhodno vprašanje obstoja prejudicialnega pravnega razmerja, sodišče vezano na pravnomočno odločitev o (ne)obstoju tega pravnega razmerja, vsebovano v izreku ugotovitvene sodbe«.
4. UGOTAVLJANJE OBSTOJA DELOVNEGA RAZMERJA V DELOVNEM SPORU
4.1. Predhodno vprašanje
Kot je bilo že poudarjeno, gre pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja za predhodno vprašanje (prejudicialno vprašanje), od katerega je odvisna upravičenost osebe do določenih pravic oziroma določenega pravnega varstva, ki ga zagotavlja delovna zakonodaja (odvisno od tega, kakšen tožbeni zahtevek oseba uveljavlja: v zvezi z varstvom glede nezakonitega prenehanja, v zvezi s plačilom plače, regresa, itd.) ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Barbara Kresal: Obstoj delovnega razmerja kot predhodno vprašanje v delovnih sporih, Delavci in Delodajalci, 2016, št. 2-3.
Pri tem je sledilo že ustaljeni presoji Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), da je videz sodniške nepristranskosti okrnjen, kadar sodna odločba v prvem sojenju zoper posamezne udeležence vključuje nepogojno vrednotenje (objektivno prejudiciranje) konkretnih ravnanj drugih udeležencev, ki jim za ta ravnanja sodi isti sodnik v poznejšem ločenem postopku. Na tako stanje, ki je bilo predmet presoje v navedeni odločbi Ustavnega sodišča, se v aktualni sodni praksi navezujejo še drugi sorodni procesni položaji, ki zadevajo vprašanje sodniške nepristranskosti.
Sojenje v izločenih postopkih
Kadar dejanske ali pravne okoliščine narekujejo izločitev postopka zoper nekatere od soobdolžencev v novo zadevo v smislu 33. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je hkratna presoja obravnavanega vidika sodniške nepristranskosti v poznejšem postopku odvisna od vsebine razdružene zadeve. Težav ne bi smelo biti, kadar se v razdruženi zadevi več obdolžencem očitajo med seboj tako nepovezana kazniva dejanja, kar omogoča medsebojno neodvisno presojo o krivdi vsakega izmed njih. Tedaj ni ovire, da ne bi v zaporednih postopkih utemeljenosti obtožbe za vse obdolžence presojalo sodišče v isti sestavi, kot to določa drugi odstavek 161. člena Sodnega reda. V primerih tesnejše povezanosti ravnanj in prispevkov posameznih obdolžencev pri istem kaznivem dejanju pa se sodišče ob presoji obtožbe v prvem sojenju ne more povsem izogniti navedbi vlog tistih obdolžencev, ki bodo v izločenem postopku obravnavani pozneje. Taka je presoja dejanskega stanja, ki vključuje sostorilstvo, udeležbo v ožjem pomenu in hudodelsko združbo prvotnih soobdolžencev. V izločenem postopku zoper nekatere od njih je praviloma utemeljena izločitev sodnika (ali sodnika porotnika) zaradi nujnega vrednotenja ravnanj in prispevkov vseh obdolžencev v prvotnem sojenju, ki objektivno prejudicira krivdo tistih, ki se jim bo šele sodilo, s tem pa krši njihovo pravico do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave. Čeprav lahko isti sodnik v razdruženem in izločenem postopku glede na njun različen dokazni izid subjektivno sprejme povsem različni odločitvi, je z vidika videza nepristranskosti sodišča položaj ob hkratnem sojenju vsem s kaznivim dejanjem povezanim osebam drugačen kot v sukcesivnih postopkih, torej po tem, ko je ena odločitev sodišča iste sestave o istem historičnem dogodku že znana.
Iz obrazložitve uvodoma navedene ustavne odločbe sicer smiselno izhaja, da se sodišče lahko kršitvi lastne poznejše (objektivne) nepristranskosti izogne s tem, da se o ravnanjih udeleženca presojanega kaznivega dejanja, ki se mu bo iz različnih (z njegove strani zakrivljenih ali nezakrivljenih) razlogov sodilo pozneje, izjavlja v pogojnem glagolskem naklonu in jih torej v prvi sodbi ne vrednoti oziroma ne izraža prejudicialnih stališč. Če je to pri obrazložitvi ocene posameznih dokazov, ki se hkrati nanašajo tudi na vlogo "izločenih" obdolžencev, morda v katerem primeru še mogoče, pa sodišče enotnega opisa dejanja, povzetega v izrek prvotne sodbe, ne bo moglo prilagoditi tako, da bi izrek združeval trdilne očitke o ravnanju že obravnavanih obdolžencev in pogojne navedbe o vlogi tistih, ki jim bo sodilo pozneje. Ob tem, ko je opis konkretnega dejanskega stanu v izreku sodbe glavni odraz stališča sodišča o zadevi, čeprav opisa ne oblikuje samo, temveč ga povzema iz obtožbe na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je razumljivo, da zgolj prilagajanje obrazložitve ne bo zadostilo kriteriju nepristranskega sodišča v poznejšem sojenju. Če bi sodišče vlogo enega od obdolžencev iz opisa kaznivega dejanja preprosto izpustilo, pa bi to utegnilo nedopustno vplivati vsaj na pravno opredelitev kaznivega dejanja, dokazno podprtost obtožbe in pravilno presojo okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije.
V takih primerih je predodelitev izločene zadeve drugemu sodniku (senatu) ustrezna rešitev.
Razlogi za to pa bodo izpolnjeni šele ob sprejemu meritorne odločitve v razdruženi zadevi, ki ustvarja videz prejudiciranja izločene zadeve, in ne že v času izločitve postopka zoper nekatere izmed soobdolžencev, saj tedaj videz nepristranskosti v obravnavanem pogledu ni okrnjen in lahko sodišče v danih pogojih še pred presojo razdružene zadeve oba postopka ponovno združi v enotno obravnavanje po 32. členu ZKP. Prav tako kršitve videza nepristranskosti ni mogoče izključiti v primeru zaporednih sojenj o istem historičnem dogodku, kadar sodišče v prvem postopku sprejme za posameznega obdolženca ugodno odločitev, njena vsebina pa z vidika nasprotne stranke pomeni prejudiciranje izida izločenega postopka za druge obdolžence.
V sodni praksi so se kmalu po uvedbi institutov za hitrejše končanje kazenskega postopka z novelo ZKP-K (predobravnavni narok, priznanje krivde in sporazum o krivdi) pojavila posamična mnenja, da kriterija objektivne nepristranskosti ne izpolnjuje sodišče, ki sprejme priznanje krivde ali sporazum o krivdi za enega od obdolžencev, ki se mu očita kaznivo dejanje, katerega opis vključuje tudi ravnanja drugih obdolžencev. Ta stališča so se po odločitvi Ustavnega sodišča v uvodoma navedeni zadevi še razmahnila in navaja se, da sprejem priznanja oziroma sporazuma o krivdi pomeni nedopustno prejudiciranje krivde soobdolžencev, ki niso podali priznanja ali sklenili sporazuma. V izločenem postopku zoper take obdolžence naj bi torej obstajal enak odklonitveni razlog za izločitev sodnika kot v primeru uvodoma navedene ustavne odločbe. Ali gre tudi v takem primeru za kršitev postulata (videza) nepristranskosti sodišča?
Zakonska ureditev, po kateri lahko sodišče v isti sestavi predobravnavni narok izvede tudi ločeno za posamezne obdolžence v isti zadevi (peti odstavek 285.a člena ZKP), odgovora na to vprašanje ne daje. Z vidika videza nepristranskosti je ključna presoja, ali sprejeto priznanje krivde enega od soobdolžencev (ali sporazum o tem) predstavlja legitimni dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika za izid postopka zoper soobdolženca, ki krivde ni priznal. Stališče takega obdolženca je pri tej presoji sicer pomembno, ni pa odločilno, saj mora biti dvom o pristranskosti sodnika objektivno utemeljen ...
Člani orkestra so izvedli dve enodnevni stavki, eno v začetku decembra, drugo na novega leta dan. Stavkovne zahteve iz prve stavke, ki jo je stavkovni odbor označil za opozorilno, so bile tudi del stavkovnih zahtev druge, zaostrene stavke. V tem prispevku bomo s strokovnega vidika osvetlili tiste stavkovne zahteve, glede katerih v naši delovnopravni stroki ni enotnega stališča, nanašajo pa se na odstop ali zamenjavo vodilnih oseb v SF. Slednja problematika močno determinira sodno oceno glede zakonitosti stavke kot celote.
Stavka in njen predmet po Zakonu o stavki
O fenomenu stavke je uvodoma treba povedati zgolj naslednje. Stavka je legitimni ukrep industrijske akcije in je v Sloveniji urejena z Zakonom o stavki. Zakon stavko opredeljuje, vsebinsko označuje njen predmet in dokaj celovito ureja način ravnanja pred in med stavko. Slednje je tudi najbolj pomembno za sodno presojo zakonitosti stavke. Na drugi strani pa je pravica do stavke v Sloveniji ustavna pravica vsakega delavca, urejena v 77. členu Ustave RS. Priznanje pravice do stavke s postavitvijo na raven ustavne pravice nakazuje na njen izjemen pomen, s tem pa tudi stavka kot taka uživa izjemno mesto v delovnopravni doktrini, ureditvi in praksi. Glede na povedano je pomembno, da se ta pravica lahko omejuje le z zakonom, če to zahteva javna korist, in sicer upoštevaje naravo in vrsto dejavnosti, ter da se posledično vsa morebitna pravna vprašanja in dileme v zvezi s stavko praviloma razlagajo v korist pravice oziroma stavke.
Zakon o stavki v prvem odstavku 1. člena opredeljuje stavko kot organizirano prekinitev dela, hkrati pa določa, da delavci s stavko uresničujejo ekonomske in socialne pravice in interese iz dela. Slednje pomeni, da slovenski pravni sistem priznava stavko za uveljavljanje tako pravic kot tudi interesov, kar je sicer nekoliko nenavadno. Tuji pravni sistemi in tudi številni mednarodni pravni viri običajno predvidevajo stavko za uveljavljanje ekonomskih in socialnih interesov delavcev, in ne tudi pravic, saj se te praviloma uveljavljajo sodno. Nikakor pa ta ugotovitev ne vpliva na dejstvo, da so predmet stavke v Sloveniji lahko tudi pravice.
Prvi člen torej vsebinsko orisuje predmet stavke. Slednje je za prakso zelo pomembno, saj analiza stavkovnih zahtev v luči socialnih in ekonomskih pravic in interesov iz sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča RS ter Vrhovnega sodišča RS pokaže, da določene stavkovne zahteve lahko presegajo pojem ekonomskih in socialnih pravic in interesov, posledica tega pa je lahko tudi nezakonitost stavke. Kljub temu pa je nesporno, da se predvsem ekonomski in socialni interesi tolmačijo široko ter da v luči stavke presegajo pojem interesnega kolektivnega delovnega spora iz Zakona o kolektivnih pogodbah. To pomeni, da interesa, ki je dejavnik stavke, ne tvori zgolj nestrinjanje socialnih partnerjev glede sklenitve nove ali spremenjene kolektivne pogodbe, temveč tudi akt ali dejanje, ki ima dovolj izrazite učinke na položaj predvsem delavcev.
Iz stališč nadzornih organov Mednarodne organizacije dela (MOD) prav tako izhaja široko pojmovanje ekonomskih in socialnih interesov. Te lahko predstavljajo: bodisi 1. boljše delovne pogoje in kolektivne zahteve poklicne narave bodisi 2. iskanje rešitev za vprašanja ekonomske in socialne politike bodisi 3. iskanje rešitev problemov, ki se neposredno nanašajo na delavce. Ali ima določena stavkovna zahteva zadostno podstat v učinkovanju na položaj delavcev in ali s tem ustvarja relevanten interes, je dejansko vprašanje, kar pomeni, da se v vsakem konkretnem primeru ugotavlja, ali posamezna zahteva stavkajočih upravičuje stavko kot primerno sredstvo za njeno uveljavitev. Iz slednjega bomo izhajali tudi pri oceni posamezne skupine stavkovnih zahtev članov orkestra SF.
Zakonitost stavke in vpliv stavkovnih zahtev
Zakon o stavki vsebuje pomembne določbe glede same napovedi in poteka stavke, ki so ključne za presojo njene zakonitosti. O tem, ali sta bili stavki članov orkestra SF, ki sta bili predhodno napovedani in izvedeni 5. decembra 2016 in 1. januarja 2017, v postopkovnem smislu izpeljani na predpisan način in posledično zakoniti, v tem prispevku ne razpravljamo, saj bo končno oceno tudi o tem dejavniku zakonitosti dalo delovno sodišče. Pravno obvezno, veljavno in učinkovito odločitev o zakonitosti stavke lahko namreč poda samo Delovno in socialno sodišče v kolektivnem delovnem sporu, ki se lahko začne na predlog upravičenega predlagatelja. Breme pravilnega vodenja stavke prevzema vsakokratni organizator stavke, v konkretnem primeru so bili to delavci in stavkovni odbor, ki so ga oblikovali. O dejanskem poteku stavke nimamo zanesljivih in popolnih informacij, zato bi ocena poteka stavke predstavljala mnenje pred popolno ugotovitvijo dejanskega stanja. Slednje bo storilo sodišče v sodnem postopku.
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Luka Tičar: Predmet stavke v slovenski pravni ureditvi s poudarkom na primeru stavke v Slovenski filharmoniji, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 11.
• V primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve enakih deležev na njem tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča ugovor (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 261/2015 z dne 14. januarja 2016).
Sodišča so v takšnih primerih do odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 98/2013 z dne 16. maja 2013 dopuščala, da je tožena stranka nadpolovični delež uveljavljala le z ugovorom. Največkrat tega vprašanja stranke tudi niso izpostavljale v pravnih sredstvih, v nekaj primerih, kjer je bilo to vprašanje izpostavljeno, pa so sodišča zavzela stališče, da v primeru, ko v skupno premoženje spada le nepremičnina in je v zemljiški knjigi kot izključni lastnik vpisana tožena stranka, ta lahko nadpolovični delež uveljavlja le z ugovorom (tako na primer Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 265/2008 z dne 21. januarja 2010).
Vrhovno sodišče se je na takšno prakso odzvalo z odločbo II Ips 98/2013. Poudarilo je, da je napačno stališče, da je način uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju odvisen od tega, ali je tožena stranka vpisana v zemljiško knjigo. Nato pa je nadaljevalo, da je v zvezi z načinom uveljavljanja nadpolovičnega deleža toženega zakonca na skupnem premoženju treba upoštevati pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča, ki je potekala 21. in 22. decembra 1992. V obrazložitvi mnenja je bilo namreč navedeno, da mora tožena stranka, če meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od polovice, vložiti nasprotno tožbo, ker ugovor v takem primeru ne zadošča, saj je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek.
Po odločbi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 98/2013 se je sodna praksa spremenila. Del sodišč je ohranil staro prakso in dopuščal ugovore, del sodišč pa ugovorov ni upošteval, saj je štel, da bi tožena stranka morala vložiti nasprotno tožbo.
Vrhovno sodišče je zato to vprašanje ponovno obravnavalo v zadevi II Ips 261/2015 in zavzelo jasno stališče, da v primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve enakih deležev na njem tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča ugovor. Pritrdilo je stališču iz zadeve II Ips 98/2013, da odgovor na vprašanje, ali mora tožena stranka vložiti nasprotno tožbo, ne more biti odvisen od tega, ali je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo. Navedlo je, da ima sodišče ob določanju deležev na skupnem premoženju praviloma sicer pred očmi točno določene stvari, ki spadajo v skupno premoženje, ni pa nujno, da je tedaj seznanjeno z vsem, kar spada vanj. Narava skupnega premoženja zahteva celostno presojo vseh oblik prispevkov k njemu (denar, delo, vzgoja in varstvo otrok itd.). Ugotovljen delež vsake od pravdnih strank pa predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju in ga praviloma ni mogoče ponovno presojati niti v primeru, če pozneje poteka pravda glede drugih stvari, ki naj bi še spadale v skupno premoženje. Vrhovno sodišče je tako poudarilo, da je nujno, da sodišče določi enotna deleža ne glede na obseg skupnega premoženja v konkretni pravdi. Odgovor, kako mora tožena stranka uveljavljati svoj nadpolovični delež, mora biti torej enak ne glede na to, katere stvari in/ali premoženjske pravice ima sodišče pred očmi pri ugotavljanju deležev.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da morata deleža zakoncev na skupnem premoženju skupaj znašati 100 odstotkov. Zato takšna izključujoča narava deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, ki izhaja iz bistva skupnega premoženja, izključuje zahtevo po vložitvi nasprotne tožbe in tudi prekoračitev tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče je navedlo, da je tožnica, ko je z namenom varovati svoje pravice na sodišče naslovila zahtevo za ugotovitev deležev pravdnih strank na njem (predvsem z namenom sodno ugotoviti višino svojega deleža, ki ji toženec pozneje ne bi mogel več nasprotovati), ki jo je utemeljila na zakonski domnevi, morala vzeti v zakup tudi, da bo sodišče njenemu zahtevku le delno ugodilo, če tožencu v dokaznem postopku uspe to domnevo izpodbiti. Izpodbije pa jo lahko le tako, da dokazuje svoj, od zakonsko domnevane polovice višji delež. Če mu bo uspelo, bo tožničin delež manjši od polovice, njen zahtevek pa le delno utemeljen. Ugotovljena višina njenega deleža pa je tista, ki narekuje tudi višino toženčevega deleža. Ta ne more biti odvisna od obstoja in višine toženčevega (nasprotnega) tožbenega zahtevka, pač pa le od njegovega izkaza drugačnega prispevka k skupnemu premoženju, kot ga domneva zakon in zatrjuje tožnica. To pa lahko narekuje le odgovor, da tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe. In da mu sodišče, ki ugotovi njegov nadpolovični delež, ne prisodi nekaj, česar ni zahteval, pa tudi ne krši tožničine ustavno zagotovljene pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem, pač pa uresniči toženčevo pravico do obrambe.
• Kadar eden od zakoncev uveljavlja terjatev iz naslova skupnih vlaganj v nepremičnino tretjega, mu s tožbo ni treba zajeti tudi bivšega zakonca, ker se o velikosti njegovega deleža v tem postopku odloča le kot o predhodnem vprašanju (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 204/2014 z dne 23. aprila 2015).
O tem vprašanju je Vrhovno sodišče prvič zavzelo stališče v zadevi II Ips 123/2011 z dne 23. oktobra 2012, vendar je v tej zadevi tožnica tožbo vložila zoper zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine in zoper zakonca, zato se vprašanje morebitnega obveznega sodelovanja drugega zakonca pri odločanju o kolektivni terjatvi v tej zadevi ni izpostavilo kot bistveno za uspeh v pravdi. Vendar je Vrhovno sodišče v obrazložitvi zapisalo tudi, da tožnica s tem, ko zahteva plačilo terjatve, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmerno z višino njenega deleža na skupnem premoženju, zahteva že delitev skupnega premoženja (skupne terjatve do premoženja drugega toženca in tretje toženke) v pravdi. Nato je dodalo, da mora zato imeti drugi zakonec možnost sodelovanja v tej pravdi, saj se z delitvijo dela skupnega premoženja ukinja del premoženjskega režima med zakoncema.
V zadevi II Ips 123/2011 pa je Vrhovno sodišče zavzelo tudi pomembno stališče, ki je bilo potrjeno tudi v naslednjih odločbah Vrhovnega sodišča, in sicer da kljub kolektivni pravni naravi vtoževane terjatve v primeru kolizije interesov med zakoncema ni mogoče vztrajati pri nujnem sosporništvu na aktivni strani in je treba omogočiti, da eden od zakoncev varuje premoženje njune kolektivne skupnosti.
Stališču, da mora zakonec v primeru uveljavljanja svojega deleža na denarni terjatvi iz naslova vlaganj v nepremičnino tretjega s tožbo zajeti tudi svojega zakonca, so sledila tudi sodišča nižje stopnje in v letu 2015 sta bili o tem vprašanju dopuščeni dve reviziji.
V obeh odločbah, v II Ips 204/2014 z dne 23. aprila 2015 (II DoR 7/2014) in v II Ips 225/2015 z dne 15. septembra 2016 (II DoR 419/2014), je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da ni potrebno sodelovanje obeh (nekdanjih) zakoncev v postopku. Poudarilo je, da je Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem nujnega in enotnega sosporništva že zavzelo stališče, da s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, kadar se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi dodalo, da nesodelovanje drugega zakonca v tej pravdi ni v nasprotju z načelom enotnega obravnavanja skupnega premoženja in ne pomeni kršitve pravic in interesov drugega zakonca. Kljub težnji, da se zaradi zagotovitve celovitosti presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev enotno obravnava celotno skupno premoženje in se določi enoten delež na celotnem skupnem premoženju, pa nekdanjih zakoncev ni mogoče siliti v ugotavljanje obsega in delitev celotnega skupnega premoženja v enem postopku. V praksi niso redki primeri, ko zakonca v ločenih pravdah uveljavljata zahtevke za ugotovitev, da posamezne stvari in pravice spadajo v skupno premoženje. Pravnomočna določitev deležev na skupnem premoženju v prvem postopku bo seveda zavezovala v vseh naslednjih pravdah. Ker pa odločitev o deležih nekdanjih zakoncev v tej pravdi nima učinka res iudicata , bo tožničin nekdanji mož svojo morebitno drugačno oceno o deležu lahko kasneje zatrjeval in dokazoval v drugem postopku glede delitve skupnega premoženja in bo lahko dosegel drugačno (pravnomočno) odločitev sodišča.
Nadaljevanje članka za naročnike > dr. Mateja Končina Peternel: Analiza novejše sodne prakse - skupno premoženje zakoncev; Odvetnik, 2017, št. 80.
Zoper to zavrnilno odločbo je vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se ji dodeli vizum, ter zavrnila očitke, da bi lahko znanje, ki bi ga pridobila v času študijskega bivanja, zlorabila v svoji državi. Nemčija pa je poudarila, da je poznano delovanje SUT na področju raziskav v vojaške namene v mednarodni skupnosti. Prav zaradi tega je tudi zakonodajalec Unije z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1264/2012 to univerzo prvič vpisal na seznam subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi ter nato ponovno z Izvedbeno uredbo št. 1202/2014. Ta ponovni vpis je utemeljen zaradi tesne in dokazane povezave te univerze z iranskim režimom na vojaškem področju ali na področjih, povezanih z njim.
Ker je predložitveno sodišče dvomilo o utemeljenosti sklicevanja na 6 (1)(d) člen Direktive 2004/114 o pogojih za sprejem državljanov tretjih držav za namene študija, izmenjav učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela, je prosilo Evropsko sodišče za razlago tega člena. Ob tem je poudarilo, da Nemčija ni navedla nobene konkretne okoliščine, ki bi bila povezana z ravnanjem S. Fahimian ali z njenimi stiki s katero od oseb, poleg tega pa tudi ni pojasnila povezave med znanjem, ki naj bi ga S. Fahimian pridobila pri doktorskem študiju, in poznejšo zlorabo tega znanja.
Evropsko sodišče je s sodbo št. C-544/15 z dne 4.4.2017 najprej poudarilo, da 5. člen Direktive 2004/114 določa, da je sprejem državljanov tretjih držav na ozemlje države članice v skladu s to direktivo pogojen s preverjanjem pisnih dokazil o izpolnjevanju splošnih pogojev iz 6. člena te direktive in – če gre za državljana tretje države, ki je za sprejem zaprosil zaradi študija – posebnih pogojev iz 7. člena iste direktive. Študentje iz tretjih držav lahko pridobijo dovoljenje za prebivanje le, če izpolnjujejo te pogoje, države pa morajo preveriti, ali obstajajo razlogi, ki pomenijo nevarnost za javni red, javno varnost ali javno zdravje in ki lahko upravičijo zavrnitev sprejema takega državljana. Pri tem jim direktiva priznava polje proste presoje.
Čeprav direktiva ne opredeljuje pojma „javna varnost“, je sodišče poudarilo, da je bil ta institut že večkrat pojasnjen. Pojem „javna varnost“ zajema tako notranjo varnost države članice kot njeno zunanjo varnost. Na javno varnost tako lahko vpliva ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, pa tudi nevarnost resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov.
Prav tako se pri ugotavljanju ogrožanja javne varnosti ne zahteva takšno osebno obnašanje posameznika, ki predstavlja „resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo“ za osnovne interese družbe, temveč skladno z Direktivo 2004/114 zadostuje zgolj grožnja – čeprav potencialna – za javno varnost. Pri tej oceni se lahko poleg osebnega obnašanja prosilca upoštevajo tudi drugi elementi, ki se med drugim nanašajo na njegovo poklicno pot.
Glede na navedeno je Evropsko sodišče naložilo predložitvenemu sodišču, da ugotovi, ali so prosilki nemški organi zavrnili izdajo vizuma za namene študija, za katerega je zaprosila, upoštevajoč vse elemente, iz katerih je razviden položaj te osebe. Pri tem imata poseben pomen dejstvi, da je S. Fahimian diplomirala na SUT, ki je bila in ostaja vpisana na seznam subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, in da se raziskave, ki jih namerava v okviru svojega doktorskega študija opravljati v Nemčiji, nanašajo na občutljivo področje varnosti informacijskih tehnologij. Enako velja za dodatne informacije, ki jih imajo pristojni nacionalni organi in iz katerih lahko izhaja bojazen, da se bo lahko znanje, ki ga bo S. Fahimian pridobila v Nemčiji, pozneje zlorabilo za namene, ki so v nasprotju z ohranitvijo javne varnosti in ki jih predložitveno sodišče omenja v drugem vprašanju. Nacionalno sodišče mora tudi preveriti, ali je odločitev o zavrnitvi vizuma dovolj obrazložena in ali temelji na dovolj trdni dejanski podlagi.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Obrazložitev novele ZKP-K namreč navaja, da sporazum o priznanju krivde in institut priznanja obdolženca ne posegata v temeljna načela kazenskega postopka, namen novele pa je, da nadaljuje z zagotavljanjem pravne podlage za njegov učinkovitejši potek tako, da omogoča skrajšane in poenostavljene oblike procesnih dejanj ter posledično ekonomičnejši potek glavne obravnave.
Vendar to drži le deloma. Vsekakor je čim hitrejši in krajši ter zato učinkovitejši kazenski postopek v skladu z zahtevo prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 23. členom Ustave RS, vendar hkrati v nasprotju z drugimi temeljnimi procesnimi jamstvi, in sicer z ustavno pravico do:
- pravičnega postopka po prvem odstavku 6. člena EKČP in 29. členu Ustave RS;
- neodvisnega in nepristranskega sodišča po prvem odstavku 6. člena EKČP in 23. členu Ustave;
- domneve nedolžnosti po drugem odstavku 6. člena EKČP in 27. členu Ustave;
- kontradiktornega in neposrednega izvajanja dokazov po tretjem odstavku 6. člena EKČP in tretji alineji 29. člena Ustave;
- v nasprotju s prepovedjo diskriminacije in načelom enakosti pred zakonom po 14. členu EKČP in 14. členu Ustave ter
- v nasprotju s pravico do uporabe pravnih sredstev po 2. členu Protokola ESČP in 25. členu Ustave.
Taka ureditev v noveli ZKP-K tudi ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-18/93, v kateri je sodišče poudarilo, da se pravice obdolženca ne vrednotijo relativno in da se jih ne sme žrtvovati v interesu pravičnosti. Ustavno sodišče je torej pri tehtanju med dvema pravicama dalo prednost varstvu človekovih pravic pred učinkovitostjo kazenskega postopka.
Z odločbo št. U-I-134/97 z dne 14. marca 2002 pa je Ustavno sodišče v zvezi s pravnim poukom obdolžencu pred podajo zagovora odločilo, da je nepošteno in nepravično, če sodišče, ki sodi, nagovarja obdolženca k priznanju krivde, ker je to v nasprotju z domnevo nedolžnosti v smislu 27. člena Ustave. Ustavno sodišče poudarja celo to, da prepričevanje v priznanje kaznivega dejanja obdolženca sili v to, da deluje zoper samega sebe, celo če kaznivega dejanja v resnici ni storil ali pa ga ni storil tako, kot v obtožnici trdi državni tožilec. Zdaj sodišče obdolženca dejansko nagovarja k takšnemu priznanju, in sicer na podlagi 285.č člena ZKP.
Sporazumevanje o priznanju krivde ni sodni postopek, namenjen pa je izrekanju obsodilnih sodb; gre za zunajsodni postopek reševanja kazenskih zadev. Dejansko sploh ne gre za kazenski proces, temveč za primarno zunajsodno dogovarjanje dveh strank postopka, v procesni institut pa se transformira šele tedaj, ko je predložen sodišču. Po 23. in 29. členu Ustave je eno izmed temeljnih pravnih jamstev kazenskega postopka predvsem pravica do izvajanja dokazov v lastno korist, v postopku pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Tej pravici se obdolženi sicer lahko odreče, vendar to ne pomeni, da sodišče obdolženca lahko obsodi brez neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi.
Položaj je zanimiv in problematičen tudi iz razloga, ker zakonodajalec ni spremenil temeljnega načela kazenskega postopka - to je načela iskanja materialne resnice, h kateremu so v postopku zavezani vsi državni organi, predvsem pa sodišče. Sodnik mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Pri tem mora, na podlagi 17. člena ZKP, preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca bremenijo, ter tudi dejstva, ki so obdolžencu v korist. Poleg tega je na podlagi drugega odstavka 299. člena ZKP dolžnost predsednika senata, da se vsestransko razišče in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. V okviru načela materialne resnice in instrukcijske maksime mora sodišče zbirati in izvajati dokaze, za katere misli, da so potrebni za pravilno razjasnitev stvari.
Breme uspeha priznanja krivde prevzema državni tožilec. Če je sklenjen sporazum o priznanju krivde, mora biti obtožnica toliko bolj izčrpna, ker naj bi postala predmet, na podlagi katerega naj bi obdolženi na predobravnavnem naroku krivdo priznal. Tako institut sporazumevanja o krivdi dejansko pomeni, da se v funkciji tožilca združijo tri funkcije naenkrat, obtoževalna, odločevalna in kaznovalna funkcija. Koncentracija tožilske moči (premoči) pa bo še toliko boj problematična, ko bo z novelo ZKP-N dejansko odpravljena sodna preiskava in bo državni tožilec na tem področju dobil še večje pristojnosti.
Menim, da je zakonodajalec z namenom hitrega in učinkovitega kazenskega postopka uvedel institut, ki je nedodelan, nedorečen, predvsem pa odpira številne probleme v praksi in ponuja zelo malo odgovorov.
Dejansko pogajanja o priznanju krivde pomenijo odmik od presoje obdolženčeve krivde, torej od procesnega sojenja, in premik v področje priznavanja krivde, brez sojenja.
Faze kazenskega postopka - v kateri fazi lahko pride do pogajanj
Sporazum o priznanju krivde se lahko sklene že v predkazenskem postopku, če je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, ki bo predmet postopka. V takšnem primeru mora državni tožilec osumljenca pisno seznaniti z opisom dejanja in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, glede katerega bo sklenjen sporazum.
Državni tožilec torej sporazum priloži vloženi obtožnici oziroma obtožnemu predlogu. Jasno je, da mora biti kaznivo dejanje v sporazumu opisano tako, kot je opisano tudi v obtožnici, ki ji je sporazum priložen, tj. kot določa 2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP. Če je sporazum sklenjen pozneje, ga mora državni tožilec predložiti kasneje, vendar najpozneje do začetka glavne obravnave.
Sporazum o priznanju krivde, ki je neke vrste pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, mora zato biti podpisan in, kot je bilo že navedeno, vložen v spis najpozneje do začetka glavne obravnave.
Primer: Zoper obdolžene A. F., I. M. in D. Č. je državno tožilstvo vložilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Glavna obravnava je potekala 13. januarja 2016. Državni tožilec je v spis vložil sporazum o priznanju krivde obdolženega A. F. in zapisnik o poteku pogajanj.
Predsednica senata je sporazum o priznanju krivde na podlagi tretjega odstavka 450.č člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 450.a člena ZKP zavrnila, ker je ugotovila, da predloženega sporazuma ni podpisal obdolženi. Navzoča državna tožilka, ki je bila druga kot tista, ki je sporazum podpisala, pa je trdila, da podpisanega izvoda sporazuma sploh nima in da s tem tudi ni seznanjena. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP se je iz sojenja v tem kazenskem postopku tudi izločila.
Kazenski spis je bil dodeljen drugi predsednici senata, ki je na naroku pred glavno obravnavo sporazum o priznanju krivde zavrnila, vendar iz razloga, ker je bil sporazum, ki pa je bil podpisan, v kazenski spis naknadno vložen, in izločila sporazum. Predsednica senata je štela, da sporazum o priznanju krivde ni bil sklenjen. Obdolženi je na naroku natančno pojasnil okoliščine naknadnega podpisa sporazuma in povedal, da se s sporazumom strinja, zato ga podpisal prostovoljno in ga v sklenitev ni nihče prisilil.
Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca.
Višje sodišče je sklep o izločitvi razveljavilo in poudarilo, da je v konkretnem primeru do sporazuma o priznanju krivde prišlo, zapletlo se je le pri vprašanju, ali je sporazum sestavljen v skladu z zahtevami procesnega zakona. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta oba sporazuma identična, le da tožilski izvod sporazuma ni podpisal obdolženec. Vendar je zagovornik pojasnil, da je obdolženi naknadno, v roku ene ure, sporazum podpisal, tožilka pa tudi ni pogojevala sklenitve sporazuma s podpisom obdolženega, ker je zagovornik za sklenitev sporazuma predložil ekskluzivno pooblastilo. Kar je odločilno in bistveno, je dejstvo, da je podana volja obdolženega za sklenitev sporazuma in da je to obdolženi naknadno s podpisom sporazuma tudi potrdil. Obdolženi je svoj podpis na sporazumu potrdil tudi na naroku.
Sodnik kot varuh obdolženčevih pravic
Ko zakoniti, nepristranski in neodvisen sodnik v posamičnem kazenskem postopku izvaja svojo funkcijo, varuje z Ustavo in zakonom zagotovljene pravice posameznika, zoper katerega teče kazenski postopek. Sodišče obdolženemu v kazenskem postopku zagotavlja temeljna ustavno-pravna jamstva, pravico do sodnega varstva, domnevo nedolžnosti, udejanja načelo zakonitosti v kazenskem postopku, zagotavlja uporabo pravnih jamstev v kazenskem postopku, prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi in še mnoge druge pravice.
Nadaljevanje članka za naročnike > mag. Andreja Sedej Grčar: Sprejem in zavrnitev sporazumov o priznanju krivde - analiza sodne prakse; Odvetnik, 2017, št. 80.
V prispevku bom predstavila izhodišča in specifičnosti tožbenih zahtevkov v socialnih sporih zaradi javnopravne narave pravic iz sistema socialne varnosti in načina njihovega uveljavljanja. Gre za pravice po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD), Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in številnih drugih, vključno z mednarodnimi predpisi. Pravice iz sistema socialne varnosti se uveljavljajo v upravnem postopku ob uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V socialnih sporih gre zato v bistvu za sodno kontrolo konkretnih posamičnih upravnih aktov.
Kratek zgodovinski oris sodnega varstva pravic iz sistema socialne varnosti
Leta 1978 je bilo uvedeno dvotirno sodno varstvo socialnih pravic. Za sojenje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bilo ustanovljeno posebno sodišče združenega dela, ki je zadeve reševalo meritorno. Za pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za brezposelnost, socialnovarstvenih prejemkov in drugih prejemkov je bilo sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem SRS v kasatornem sojenju.
Z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS) je bilo leta 1994 ustanovljeno specializirano socialno sodišče v okviru Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za območje Republike Slovenije. Odpravljena je bila dvojna pravna pot reševanja socialnih zadev. Uzakonjena je bila subsidiarna uporaba pravdnega postopka, saj se je že tedaj izkazalo, da posamezne določbe zaradi krepitve načela dispozitivnosti in razpravnega načela niso uporabljive. V ZDSS so bili vgrajeni lažji dostop do sodišča, načelo materialne resnice, preiskovalno načelo in načelo pospešitve postopka. V izpodbojnih tožbah zoper posamične upravne akte ni bilo treba postaviti določenega zahtevka, če pa je bil že postavljen, sodišče nanj ni bilo vezano.
Veljavna postopkovna ureditev socialnih sporov
Veljavni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) iz leta 2004 ureja pristojnosti, organizacijo in sestavo delovnih in socialnih sodišč ter posebna pravila postopka, po katerih postopa in odloča specializirano sodišče. Gre za matični organizacijsko- postopkovni zakon, ki socialni spor definira kot spor o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilec pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) se uporablja subsidiarno, če ZDSS-1 posameznih vprašanj ne ureja drugače. Vgrajena so enaka načela kot v prejšnjem ZDSS, vključno z načelom materialne resnice in preiskovalnim načelom, v skladu s katerim lahko sodišče dokaze izvede tudi po uradni dolžnosti.
Sodni postopek v teh sporih se začne z izpodbojno tožbo, ki jo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta oziroma pod nekaterimi pogoji tudi v primeru molka pristojnega organa. Tožba mora poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka tožba, vsebovati navedbo upravnega akta, tožbene razloge in zahtevek. Če zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Za odpravo pomanjkljivosti ali neprimernosti tožbenega zahtevka je v okviru materialnega procesnega vodstva dolžan skrbeti tudi predsednik senata.
Tožbeni zahtevki v socialnih sporih so pogojeni in uokvirjeni s predmetom predsodnega upravnega odločanja. Za meritorno sojenje o pravicah ali pravnih dejstvih (na primer bolniški stalež), ki niso bila predmet predhodnega upravnega postopka, ni procesne predpostavke in je treba tožbo v takšnem primeru zavreči.
V skladu z ZDSS-1 (74. člen) se lahko posamične upravne akte v socialnem sporu izpodbija iz razlogov, določenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1):
- če materialni zakon ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen,
- če pred izdajo upravnega akta ni bilo postopano po pravilih upravnega postopka,
- če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno,
- iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.
Načelo o tožbenih zahtevkih v socialnih sporih
Pri oblikovanju tožbenih zahtevkov o pravicah iz sistema socialne varnosti je treba upoštevati, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, izdanih v predsodnem upravnem postopku, in da praviloma odloča v sporu polne jurisdikcije. Po celotni ali le delni odpravi nepravilnih in nezakonitih odločb torej samo odloči še o vtoževani pravici. Direktne tožbe so dopustne le za odškodninske, verzijske in nekatere druge terjatve, ki jih vlagajo zavarovanci, nosilci obveznih socialnih zavarovanj ali država z dajatvenimi tožbami.
Nadalje je pri oblikovanju tožbenih zahtevkov treba izhajati iz vrste odločitev, ki jih v skladu z ZDSS-1 lahko sprejme sodišče. Po presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov sodišče namreč lahko:
- tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta zakonit in da je odločba pravilna ter zakonita,
- če tožbenemu zahtevku ugodi, delno ali v celoti odpravi odločbo o pravici, obveznosti ali pravni koristi,
- izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami,
- izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka,
- izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega, če je bila pooblaščena odločati po prostem preudarku, sodišče pa ugotovi nezakonitost, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bilo pooblastilo dano.
Nadaljevanje članka za naročnike > Nada Petrič Vlaj: Tožbeni zahtevki v sodnih socialnih sporih; Odvetnik, 2017, št. 80, str. 56.
Spremenjeni 56. člen v povezavi z novim 70.c členom skladno z Direktivo 2014/95/EU določata obveznost za velike družbe, ki so subjekti javnega interesa in katerih povprečno število zaposlenih je večje od 500, da v poslovnem poročilu (lahko pa tudi ločeno) priložijo tudi izjavo o nefinančnem poslovanju. Izjava se nanaša na preteklo obdobje poslovanja in vsebuje podatke o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, spoštovanju človekovih pravic ter zadevah v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju vključno s:
– kratkim opisom poslovnega modela družbe;
– opisom politik družbe glede navedenih zadev, med drugim v zvezi z izvajanjem postopkov skrbnega pregleda;
– rezultati teh politik;
– glavnimi tveganji v zvezi z navedenimi zadevami, ki so povezana z dejavnostmi družbe, vključno z njenimi poslovnimi odnosi, proizvodi ali storitvami, kadar je to ustrezno in sorazmerno, ki bi lahko povzročili resne škodljive učinke na teh področjih, ter načini, kako družba upravlja ta tveganja in
– ključnimi nefinančnimi kazalniki uspešnosti, pomembnimi za posamezne dejavnosti.
Družbi ni treba izkazati navedenih informacij v izjemnih primerih, na podlagi ustrezno utemeljenega mnenja članov organa vodenja ali nadzora družbe (četrti odstavek 70.c člena), prav tako so te obveznosti oproščene odvisne družbe, ki ustrezajo navedenim kriterijem in ki so vključene v konsolidirano letno poročilo obvladujoče družbe.
Družba lahko izjavo o nefinančnem poslovanju pripravi kot ločeno poročilo, ki ga objavi skupaj s poslovnim poročilom, ali pa se ločeno poročilo objavi na spletni strani družbe, v razumnem roku, ki ne presega šestih mesecev po dnevu bilance stanja, poslovno poročilo pa se nanj sklicuje.
Družbe morajo v izjavo o upravljanju vključiti tudi opis politike raznolikosti, ki se izvaja v zvezi z zastopanostjo v organih vodenja ali nadzora družbe glede vidikov, kot so na primer spol, starost ali izobrazba, in navedba ciljev, načina izvajanja ter doseženih rezultatov politike raznolikosti v obdobju poročanja. V skladu z veljavno ureditvijo morajo vse družbe, ki so zavezane pripraviti poslovno poročilo, v njem predstaviti politiko raznolikosti zastopanja v organih vodenja ali nadzora (spolna, starostna, izobrazbena raznolikost). Ker Direktiva 2014/95/EU izrecno navaja, da morajo biti te obveznosti oproščene male in srednje družbe, novela obveznost prikaza politike raznolikosti določa le za tiste družbe, ki so zavezane k reviziji (70. člen).
Spremenjeni 57. člen po novem določa, da mora revizor preveriti, ali poslovno poročilo vsebuje izjavo o upravljanju družbe in izjavo o nefinančnem poslovanju ter pregleda njuno formalno popolnost. K posameznim podatkom v izjavi poda svoje mnenje, v katerem se vsebinsko omeji na pregled podatkov iz 3. in 4. točke petega odstavka 70. člena. Pri ostalih podatkih, ki so del izjave o upravljanju, revizor zgolj preveri ali jih je družba zagotovila – brez vsebinske presoje.
Izmed ostalih novosti, ki jih prinaša novela ZGD-1, je tudi spremenjena obveznost podjetnika, ki ni lastnik objekta na poslovnem naslovu ali na poslovnem naslovu podružnice, navedenem v prijavi, da mora prijavi priložiti overjeno izjavo lastnika objekta, da podjetniku dovoljuje poslovanje na tem naslovu. Te izjave ni treba overiti, če lastnik objekta poda izjavo na točki VEM ali če podjetnik pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti od Republike Slovenije, samoupravne lokalne skupnosti ali pristojnega državnega ali občinskega sklada, pristojnega za stanovanjske zadeve, na podlagi zakona, ki ureja stanovanjske stavbe (74. člen).
Prav tako se dopolnjuje določba 15. člena ZGD-1, ki ureja uporabo imena »Slovenija«. Vlada RS ima diskrecijsko pravico, da po prostem preudarku odloča o uporabi tega imena oziroma če se v firmi uporabijo besede, ki označujejo državo ali samoupravno lokalno skupnost (npr. državni, republiški, občinski), ima pa tudi pravico odvzeti dovoljenje, če ugotovi, da družba pri opravljanju svoje dejavnosti huje krši zakonodajo in s tem krni ugled Republike Slovenije.
V povezavi s firmo družbe sta tudi dva nova prekrška, ki ju predvideva 686. člen zakona, in sicer se za prekršek šteje kršitev 13. člena zakona, ki ureja dodatne sestavine firme, če le-te spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja ali da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe ali bi kršile pravice drugih oseb, ter kršitev prej omenjenega 15. člena zakona.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Te določbe so zrele za presojo Ustavnega sodišča. Obstaja še tretja skupina abstraktnih pravnih norm, ki sicer niso v neposrednem nasprotju z Ustavo, so pa hkrati pomensko nepopolne do te mere, da se do njihovega pravega pomena ne moremo dokopati drugače, kot da hkrati v eni roki držimo zakon, v drugi pa Ustavo ter potujemo s pogledom sem in tja. V tem primeru govorimo o ustavnoskladni razlagi zakonskih določb. Ena izmed takšnih je določba o prekluziji iz drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1).
Pomen prekluzije in zakonska ureditev v hitrem postopku o prekršku
Na prvi pogled se zdi, da se prekluzija odlično prilega hitremu postopku o prekršku: namen tega postopka je, kot že samo ime pove, da prekrškovni organ brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. Namen prekluzije v kateremkoli postopku, tudi prekrškovnem, je pospešitev, koncentracija in racionalizacija postopka ter zagotovitev pravice procesnega udeleženca do odločanja v razumnem roku. Pospešitev in koncentracijo postopka je torej mogoče doseči le ob ustrezni aktivnosti in odgovornosti strank v postopku. Zato je nujno, da zakonska ureditev strankam nalaga obveznost, da s skrbnim in z odgovornim ravnanjem prispevajo k dosegi tega cilja.
Temu sicer legitimnemu cilju je očitno želel slediti tudi zakonodajalec, ki je v drugem odstavku 55. člena ZP-1 določil, da prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in ga pouči: (1) da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar pa tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja; če se odloči, da se bo izjavil o dejstvih ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ter (2) da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Takšno obliko je pravni pouk dobil šele z novelo ZP-1E, ki je v novem drugem odstavku 55. člena določila vsebino "prekrškovne Mirande", ki obsega pouk o pravici do izjave, ki je razširjen z opozorilom na pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo, ki velja tudi za storilčeve bližnje. Drugi del pouka, tj. o dolžnosti navajanja dokazov z opozorilom na "prekluzijo zaradi eventualne maksime", pa ostaja nespremenjen že od sprejetja zakona.
Po tretjem odstavku 55. člena ZP-1 se pouk kršitelju in njegova izjava vpišeta v zapisnik ali pa se napiše uradni zaznamek, vsebina zapisnika ali uradnega zaznamka se kršitelju prebere in vroči se mu prepis, kar kršitelj potrdi s svojim podpisom. Nastop prekluzije se v hitrem postopku neposredno odraža v razlogih, zaradi katerih je mogoče z zahtevo za sodno varstvo izpodbijati odločbo o prekršku, ki jo je izdal prekrškovni organ. V tretji alineji 62. člena ZP-1 je določeno, da je pri uveljavljanju razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno predlagati nove dokaze le, če vlagatelj zahteve dokaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku.
Izhodišče za razpravo
Tvegam oceno, da je zakonodajalec v drugem delu pravnega pouka, ki ga je storilec prekrška v hitrem postopku deležen s strani prekrškovnega organa, (hote ali nehote) uzakonil eno najstrožjih, če že ne najstrožjo obliko prekluzije, ki ji težko najdemo primero v drugih procesnih zakonih. Te določbe v konkretnih primerih ni mogoče uporabljati brez sočasne ustavnoskladne razlage.
Brez dvoma je namreč tudi pravo prekrškov del kaznovalnega prava, zato morajo biti storilcu v postopku o prekršku prav tako zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (ang. fair trial), vendar je raven zagotavljanja pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so storilcu zagotovljene ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Merilo za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.
Merila poštenega postopka morajo veljati tako za postopek pred prekrškovnim organom kot za postopek pred sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo. Še zlasti je pomembno, da se ta jamstva v praksi zagotovijo v postopku pred sodiščem, saj odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku.
Poleg tega je ob še tako vestnem delu prekrškovnih organov v praksi nerealno pričakovati, da bodo za odločanje prekrškovnega organa v hitrem postopku o prekršku v celoti veljala pravila poštenega postopka iz kazenskega postopka. Takšno pričakovanje je pravzaprav contradictio in adiecto, saj prekrškovni organ sam sproži postopek o prekršku, ki ga praviloma tudi sam ugotovi pri svojem delu, hkrati pa postane sodnik v lastni zadevi. Odgovornost sodišča za izpeljavo poštenega postopka je zato še toliko večja ...
Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugotovilo, da delovno razmerje še vedno traja. Zoper takšno pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka (delodajalec) vložila revizijo.
Vrhovno sodišče je s sodbo št. VIII Ips 222/2016 z dne 7.2.2017 najprej ugotavljalo, ali je podaljšanje poskusnega dela zakonito in ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela tudi prepozna, saj delodajalec lahko delavcu v skladu z določbo četrtega odstavka 125. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) redno odpove pogodbo o zaposlitvi le v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela (za katerega ugotovi, da ga delavec ni uspešno opravil), ne pa veliko kasneje.
Tožnik, ki ima priznan status invalida zaradi okvare sluha, je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi na zaščitenem delovnem mestu. Gre za tako imenovano zaščitno zaposlitev, kot jo ureja Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI). ZZZRI v zvezi z delovnopravnim položajem ter pravicami in obveznostmi invalidov, ki izhajajo iz ureditve po tem zakonu, napotuje na splošne predpise na področju delovnih razmerij, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varnosti in zdravja pri delu, zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti, če posamezna vprašanja v ZZZRI niso drugače urejena (7. člen).
Iz prvega odstavka 125. člena ZDR-1 izhaja, da se v pogodbi o zaposlitvi delavec in delodajalec lahko dogovorita o poskusnem delu. To sme trajati največ šest mesecev in se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela (drugi odstavek). Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti (KPKD) poskusno delo ureja v 15. členu ter določa, da znaša poskusno delo za dela od I. do IV. skupine zahtevnosti dva meseca, za dela V. skupine zahtevnosti tri mesece, za dela VI., VII. in VIII. skupine zahtevnosti pa pet mesecev. Delovna mesta, za katera je predvideno poskusno delo, določa akt o sistemizaciji delovnih mest, ki ga pripravi direktor, sprejme pa svet zavoda (tretji odstavek).
Sodišče nadalje opozarja, da je trajanje poskusnega dela v 15. členu KPKD vezano na skupine zahtevnosti del (V. skupina ima poskusno delo največ tri mesece). Ker KPKD ne določa, kako se te skupine oblikujejo, sodišče ugotavlja, da je predvsem zahtevana stopnja izobrazbe tisti kriterij, ki razmejuje večjo ali manjšo zahtevnost dela delavcev. Če se upošteva, da se sklepa pogodba o zaposlitvi za srednjo tehnično in drugo strokovno izobrazbo, ter da je pritožnikova izobrazba ekonomski tehnik, delovno mesto, za katerega sta stranki sklenili pogodbo, pa administrator - prodajni referent, kar naj bi se uvrščalo v V. skupino zahtevnosti, je trajanje poskusne dobe omejeno na tri mesece. Vrhovno sodišče je tako potrdilo, da je sodišče druge stopnje čisto utemeljeno sklepalo o nezakonitem podaljšanju poskusnega dela že na podlagi tega, ker je za dela VI., VII. in VIII. skupine zahtevnosti predvidevano poskusno delo v trajanju petih mesecev, toženka pa ni zatrjevala, da bi poskusno delo za tožnika skrajšala od predvidenih petih mesecev na štiri oziroma prvotno tri mesece. Vrhovno sodišče je potrdilo, da so razlogi sodišča druge stopnje o neutemeljeno podaljšanem poskusnem delu in v posledici tega tudi prepozni oceni poskusnega dela ter prepozni odpovedi, materialnopravno pravilni.
Ob tem je poudarilo, da sta delodajalec in delavec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in trajanju poskusnega dela dolžna upoštevati določbe ZDR-1 in drugih zakonov, pa tudi kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo pa se (razen izjem, ki so točno določene) lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše (9. člen ZDR-1). Na ta način zakon omejuje avtonomijo pogodbenih strank, kar pomeni, da poskusno delo v daljšem obdobju kot je predvideno v KPKD, predstavlja pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.
Določitev poskusnega dela je za delavca namreč dodatni pogoj in njegovo podaljšanje pomeni tudi podaljšanje njegovega negotovega položaja. Zato je treba šteti zakonske določbe in določbe kolektivnih pogodb o maksimalnem trajanju poskusnega dela na posameznih delovnih mestih za del minimalnih standardov, ki morajo biti zagotovljeni tudi v pogodbi o zaposlitvi. Poskusno delo se lahko izjemoma podaljša, vendar le v primeru začasne odsotnosti z dela (drugi odstavek 125. člena ZDR-1) oziroma odsotnosti kot jih opredeljuje drugi odstavek 17. člena KPKD (vendar le odsotnosti več kot deset delovnih dni), kar pa v tej zadevi ni bilo podano, saj tožnik v času poskusnega dela ni bil odsoten.
Na podlagi vsega navedenega je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Pri tem ne mislim razviti teze, da bi morali novinarji strokovno ocenjevati pravne vidike sodne odločitve, a če ne bi bila prisojena odškodnina tako visoka, za novinarje zadeva verjetno ne bi bila tako zanimiva. Citirana sodba se namreč nanaša na odločitev v odškodninski zadevi po tožbah šestindvajsetih tožečih strank (tožniki so bili bodisi lastniki bodisi solastniki posamezne kmetije) v Zasavju zoper Termoelektrarno Trbovlje, Lafarge Cement, Steklarno Hrastnik in Tovarno kemičnih izdelkov Hrastnik.
Tožba je bila vložena 28. aprila 1995. V medijih se zdaj trdi, da je to prva velika sodba proti onesnaževalcem v Sloveniji, vendar to ni povsem res. Pred tem se je celo večja pravda vodila na sodišču v Celju, v kateri so lastniki gozdov tožili Termoelektrarno Šoštanj zaradi izpustov, ki so povzročili odmiranje njihovih gozdov. V tisti zadevi je bila zoper sodbo Višjega sodišča v Celju vložena revizija, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, do katerega pa potem ni prišlo, ker je bila sklenjena sodna poravnava in je bila tožba umaknjena.
Prva obravnava v naši zadevi je potekala 25. septembra 1997 in se je končala v treh minutah. V dveh letih in pol od vložitve tožbe sta umrli dve tožnici in dediči ene od njih niso prejeli vabila, zato niso bili izpolnjeni pogoji za glavno obravnavo. Precej hladna prha za polno dvorano tožnikov, ki so že od leta 1991 čaka li na odškodnine. Še preden se je sploh začelo, so tožniki upravičeno opozarjali na počasno pot do njihove pravice, ne da bi slutili, da bo do epiloga minilo še nadaljnjih (skoraj) dvajset let.
Pravdanje se je začelo v maniri tistih časov. Tožba je bila napisana sumarno, ker smo stranke v zasedi čakale, kaj bodo prinesle pripravljalne vloge oziroma kaj se bo v njih razkrilo. Tožniki so sicer dali vse, kar so imeli, tožene stranke pa so bile bolj zadržane. Verjetno so ocenjevale, da tožniki nimajo podatkov, s katerimi bi lahko dokazali vzročno zvezo med izpusti njihovih strank in škodo, ki so jo tožniki vtoževali. Pripravljalne vloge so kapljale, tožniki so odgovarjali, spis se je debelil. Sodišče je zaslišalo nekaj tožnikov in postavilo sodnega izvedenca. Obravnava je trajala od jutra do poznega popoldneva, računalnik se je sesul, zapisnik je bilo treba obnoviti. Katastrofa. Na koncu dneva, približno ob treh popoldne, smo vsi brez moči in utrujeni po spominu poustvarili nekaj strani zapisnika, večino povedanega pa je bilo izgubljenega. Prvi postavljeni sodni izvedenec je na dveh straneh vehementno zapisal, da je vse jasno in da so tožene stranke krive. Ogorčenje toženih strank je bilo veliko in tudi upravičeno. Prvo uporabno izvedensko mnenje je bilo izdelano leta 2000 in nato izdana sodba o podlagi tožbenega zahtevka, ki je bila na pritožbeni stopnji razveljavljena. Instanca je ocenila, da bi moralo sodišče za izvedenca postaviti fakulteta, saj da bo njeno mnenje bolj držalo. Kakšnega bolj vsebinskega argumenta, zakaj izvedensko delo izvedenca posameznika ni v redu, sodišče niti ni zapisalo v obrazložitvi. Nato je minilo kar lepo število let, ne da bi se v zadevi kaj premaknilo.
Leta 2006 so bile vložene vloge za odškodnino zaradi nerazumno dolgega sojenja. Državno pravobranilstvo je pri tem ubralo taktiko zavlačevanja in odločalo nerazumno dolgo, tako da je dočakalo leto 2007 in veljavnost novega zakona, nato pa zahtevke tožečih strank zavrglo, ker postopek še ni bil pravnomočno končan in ker še niso bila uporabljena pospešitvena sredstva (nadzorstvena pritožba in/ali rokovni predlog). V istem času je pravobranilstvo mirno izplačevalo odškodnine drugim upravičencem, ki so čakali največ tri, štiri ali pet let, zgolj kmetje niso bili vredni pozornosti in odškodnine, čeprav je od takrat minilo že enajst let. Zaradi tega sta si tedanji minister dr. Lovro Šturm in pravobranilec Lucijan Bembič prislužila ostre proteste, vendar razen zelo zanimive korespondence, ki ni v čast ne pravobranilstvu ne pravosodnemu ministrstvu, od vsega skupaj ni bilo nobene koristi.
Leta 2007 je bila zadeva odstopljena v mediacijo in mediator je resnično storil vse, da bi do poravnave prišlo. Na zadnji seji so bili prisotni vsi kmetje, torej dvainštirideset tožnikov, vsi toženci in številni odvetniki. Ponudbo so morali sprejeti vsi tožniki, potrebno je bilo stoodstotno soglasje. Nekateri tožniki takrat niso hoteli dati soglasja, ker so hoteli iti do konca, do izdaje pravnomočne sodbe, ki bo za vse večne čase dokazala, da so tožene stranke onesnažile njihove kmetije in jim povzročile škodo, ampak na koncu so se v korist večini uklonili, sprejet je bil sporazum in podpisana poravnava. Dve toženi stranki bi morali plačati po 1.035.000 in 70.000 evrov, preostali dve bi bili prosti. Poravnava je bila pogojna, Termoelektrarna Trbovlje je za veljavnost svoje obveznosti potrebovala soglasje nadzornega sveta HSE. Nadzorni svet tega soglasja ni zmogel. Postopek na sodišču se je nadaljeval še naslednjih devet let.
Z novo sodnico je prišlo do novega zagona v postopku, novi izvedenci so se tudi hitro odzvali na vsako vlogo in zahtevo sodišča, pa vendar ni bilo mogoče nove sodbe o podlagi tožbenega zahtevka, izreči pred letom 2013. Po pritožbah toženih strank je Višje sodišče v Ljubljani sodbo konec oktobra 2013 s sklepom razveljavilo, vendar pa je ta sklep prelomno vplival na končni razplet ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Igor Karlovšek: Nekaj misli po koncu 21 let trajajočega sodnega postopka, Odvetnik, 2017, št. 79.
Ob tem, ko druga izvršitvena oblika istega kaznivega dejanja po prvem odstavku 199. člena KZ-1 inkriminira zaposlitev z opustitvijo prijave za ustrezno zavarovanje tudi dveh delavcev, se zastavlja vprašanje razmejitve pojmov "delavec" in "tujec" za celotno poglavje KZ-1, ki predpisuje kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost.
Tujec ali delavec?
Težji primeri zaposlovanja na črno so zaradi učinkovitejšega preprečevanja sive ekonomije in njenih negativnih posledic na fiskalnem, gospodarskem in socialnem področju ter ob nezanemarljivem obsegu tega družbenega pojava gotovo utemeljeno predmet materialne kazenske zakonodaje. Ta dopolnjuje področni predpis, ki celovito ureja neprijavljeno delo, ga opredeljuje skladno z evropskimi smernicami, določa način nadzora in sankcije za primere kršitev (Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno - ZPDZC-1). Za učinkovito izvajanje obeh predpisov je na eni strani potrebna njuna koherentnost, kazenski zakon pa mora ob tem še posebej izpolnjevati temeljna jamstva kazenskega prava, med katera spada načelo določne opredelitve kaznivega dejanja (lex certa) iz okvira širšega načela zakonitosti. V povezavi z vsebino zgoraj navedene sodbe Vrhovnega sodišča vidim neskladnost v določitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 199. člena KZ-1 v nakazani smeri iz uvoda prispevka.
Ob odsotnosti opredelitve izraza "delavec" v (99. členu) KZ-1 je treba njegov pomen pri razlagi posebnega dela KZ-1 iskati v matičnem predpisu, ki ureja delovna razmerja. Za delavca se po prvem odstavku 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) šteje vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, in iz te opredelitve niso izvzeti tuji delavci; v naslednjem členu ZDR-1 izrecno prepoveduje diskriminacijo delavcev glede na narodnost in nacionalno poreklo. Tudi ZPDZC-1 v prvem odstavku 2. člena kot delavca šteje vsako fizično osebo, ki je v delovnem razmerju. Taka opredelitev pojma "delavec" v praksi slovenskih kazenskih sodišč ni problematična in pri odločanju o obtožbah zaradi temeljnega kaznivega dejanja zoper delovno razmerje veljajo za delavce, ki so lahko zaradi kaznivega dejanja iz 196. člena KZ-1 prikrajšani ali omejeni pri svojih pravicah, tako slovenski državljani kot tujci.
Težava nastopi pri presoji obtožb zaradi kaznivega dejanja zaposlovanja na črno iz 199. člena KZ-1, ki v prvem odstavku določa dve izvršitveni obliki:
1. protipredpisna zaposlitev dveh ali več delavcev in opustitev njihove prijave za ustrezno zavarovanje ali
2. zaposlitev več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj za delo.
Tako zakonsko besedilo je bilo ob sprejemu KZ-1 usklajeno z definicijo zaposlovanja na črno iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 5. člena tedaj veljavnega Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-UPB1). Predlagatelj KZ-1 pa ob tem ni obrazložil, zakaj so zakonski znaki kaznivega dejanja zaposlovanja na črno izpolnjeni že v primeru nezakonite zaposlitve dveh (slovenskih) delavcev, v primeru nezakonitega zaposlovanja tujcev pa storilec izpolni zakonske znake, če omogoči neprijavljeno delo več osebam, torej najmanj trem.
Utemeljenost takega razlikovanja, če je ob sprejemu KZ-1 sploh bilo namerno, bi lahko izhajala iz različnega pomena neprijavljene zaposlitve delavcev, ki za svoje delo v Sloveniji ne potrebujejo posebnega dovoljenja, in tujih delavcev, katerih zaposlovanje je na našem trgu dela omejeno. Če upoštevamo poimenovanje kaznivega dejanja in bolj strogo inkriminacijo protipredpisne zaposlitve dveh delavcev z opustitvijo prijave v socialna zavarovanja v primerjavi z manj strogo inkriminacijo zaposlitve treh tujcev brez ustreznih dovoljenj za delo, lahko ugotovimo, da je posamezni objekt kazenskopravnega varstva celotne inkriminacije red na trgu dela, v katerega posega siva ekonomija s svojimi posledicami na področju proračuna, sociale in varstva pri delu ter gospodarske konkurenčnosti v povezavi z zniževanjem stroškov, medtem ko je zaščita slovenskega trga dela z inkriminacijo nezakonite zaposlitve tujcev še dodaten vidik širšega varstva trga dela pred sivo ekonomijo.
Tudi nezakonita zaposlitev tujca tako velja za neprijavljeno delo in ima nujno za posledico kršitev splošnega reda na trgu dela. Brez poprejšnjega delovnega dovoljenja namreč ni mogoča prijava tujega delavca v socialna zavarovanja in so tako tudi v primeru nezakonite zaposlitve dveh tujih delavcev brez dovoljenj za delo vselej izpolnjeni zakonski znaki prve izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja. Ob prejkone didaktični naravi druge izvršitvene oblike kaznivega dejanja različna meja inkriminacije glede na najmanjše število nezakonito zaposlenih delavcev ustvarja zmedo.
V tem pogledu je nelogična inkriminacija, ki določa strožji kazenskopravni odziv (kazniva je že zaposlitev dveh delavcev) v primerih, ko storilec s svojim ravnanjem poseže v glavni objekt varstva (konkretno red na trgu dela), in blažji kazenskopravni odziv (kazniva je zaposlitev vsaj treh tujcev), ko skupaj s prvim poseže še v dodatni objekt, ki ga v tem primeru predstavlja varstvo specifično slovenskega trga dela pred nezakonitim delom tujcev. Ta kršitev bi se zato morala šteti kvečjemu za težjo in ne lažjo. Za ilustracijo je mogoče primerjati predpisani sankciji za prekršek v zvezi z delodajalčevo dolžnostjo prijave delavca v socialna zavarovanja in v zvezi z nezakonito zaposlitvijo državljana tretje države. Za oba prekrška prvi odstavek 23. člena ZPDZC-1 predpisuje enako globo do 26.000 evrov, za zaposlitev tujca brez ustreznega dovoljenja za delo pa 50. člen Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) predpisuje višji posebni maksimum globe (do 30.000 evrov).
Nadaljevanje članka za naročnike >> Boštjan Polegek: Pomen izraza "delavec" v 22. poglavju KZ-1; ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 9.
Določbe Zakona o prekrških (ZP-1) ne dajejo jasnega odgovora na to vprašanje, zato v prispevku podajam svoje stališče oziroma odgovor, ki bo razrešil dilemo, hkrati pa naj pripomore k pravilnemu in usklajenemu delovanju prekrškovnih organov, kot tudi vseh nas - potencialnih storilcev prekrškov.
Za lažje razumevanje si predstavljajmo konkretni primer: prekrškovni organ je 3. novembra 2016 storilcu prekrška izdal plačilni nalog (vročil mu ga je 7. novembra 2016). Storilec je 10. novembra 2016 zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, nato pa jo 17. novembra 2016 umaknil, istega dne pa plačal tudi polovični znesek globe. Svoje ravnanje je utemeljil s tem, da je globo plačal v zakonskem roku, ki mu omogoča pravico do polovičnega plačila izrečene globe.
Določba prvega odstavka 57.c člena ZP-1, veljavnega v času izdaje obravnavanega plačilnega naloga, omogoča storilcu, ki ne vloži zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog, da plača samo polovico izrečene globe, če jo plača v osmih dneh po pravnomočnosti. Storilec, ki ne plača polovičnega zneska globe po prejšnjem odstavku, mora plačati celotni znesek globe v roku, ki je določen v odločbi oziroma plačilnem nalogu (drugi odstavek 57.c člena ZP-1). Pouk o pravici do plačila polovične globe in nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo iz prvega odstavka ter obveznosti plačila iz drugega odstavka tega člena je del pouka o pravici do pravnega sredstva na odločbi oziroma plačilnem nalogu.
Pravni pouk na plačilnem nalogu je jasen in vsakomur razumljiv: storilcu, ki se odloči, da bo vložil zahtevo za sodno varstvo, globe ni treba plačati, dokler o zahtevi ne bo odločeno; če pa se storilec odpove (je ne vloži) zahtevi za sodno varstvo, plača polovično globo. Smisel in pomen takšne ureditve plačila glob je v njeni ekonomičnosti, smotrnosti in učinkovitosti. Storilcu se ponudi "pravna dobrota" v višini polovičnega plačila globe v zameno za odpoved pravnemu sredstvu, upravičenec do globe (državni organ) pa se odpove polovici globe v zameno za prihranek stroškov, ki bi mu nastali zaradi obravnavanja zahteve za sodno varstvo. Rezultat je hitra in takojšnja dokončna ureditev razmerja.
Storilec ima tako pravico do izbire, seveda pa obojega (obravnavanja zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe) ne more uveljavljati. Temu pritrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je v sodbi v zadevi X Ips 293/2012 z dne 9. maja 2013 pri razlagi (tedaj veljavne) določbe četrtega odstavka 57. člena ZP-1 (smiselno določba prvega odstavka 57.c člena ZP-1) zavzelo stališče, da je pravica do plačila polovične globe dana le tistim storilcem, ki (pravočasno) sploh ne zahtevajo sodnega varstva.
Bistvo pravice do polovičnega plačila globe je namreč v tem, da zmanjšuje število (neutemeljenih) zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavljajo učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline. Z vložitvijo zahteve za sodno varstvo ne glede na razlog in vsebino (obseg) zahteve storilec tvega, da bo moral ob neuspešni zahtevi plačati celotno globo, torej da ne bo mogel izkoristiti bonusa polovičnega plačila globe. V nasprotnem primeru namen pravice do polovičnega plačila globe ne bi bil dosežen ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Petra Šubernik: Plačilo izrečene globe v primeru umika zahteve za sodno varstvo ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 7-8.
V kazenskem postopku je pravica do pritožbe urejena skladno s procesnim položajem subjekta v postopku in v skladu z neposrednim interesom, ki ga subjekt z vložitvijo tega pravnega sredstva želi uresničiti. Obdolžencu pravico do pritožbe poleg Ustave zagotavlja tudi 367. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pravica do pritožbe, ki je po svoji naravi dispozitivno pravno sredstvo, se mu lahko odreče le, če se pritoži v svojo škodo, ker za to v kazenskem postopku ne more imeti pravnega interesa. Pritožba v škodo je namreč v nasprotju s procesnim položajem obdolženca ter smislom in nalogo obrambe.
Presoja pravnega interesa
Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora biti podana, da se bo sodišče s pravnim sredstvom ukvarjalo. Obdolženec mora imeti na pravu utemeljen interes, kar pomeni, da njegov interes pravo priznava in varuje. Pravni interes se vedno presoja ob predpostavki, da bi vlagatelj s pritožbo ali drugim pravnim sredstvom uspel, presoja se in abstracto, pri čemer sploh ni pomembno, ali je pritožba v resnici utemeljena - torej ne glede na to, ali bo pritožnik s svojo pritožbo na koncu po vsebini uspel. Pomembno je le načelno vprašanje, ali bi na abstraktni ravni ob predpostavki, da je pritožba utemeljena, obdolženec prišel v pravno ugodnejši položaj. Pri tem je treba upoštevati, da tudi če bi se kasneje izkazalo, da obstajajo okoliščine, ki bi mu bile v škodo, v slabši položaj zaradi načela prepovedi reformatio in peius tako ali tako ne bi mogel priti.
Skratka, če je interes, ki ga s svojo pritožbo zasleduje obdolženec, skladen z našim pravnim redom,
mu pritožba mora biti omogočena.
Dejanski interes obdolženca (ki ga pravo ne varuje in ne priznava) torej ne zadošča. V praksi se lahko pojavijo primeri, ko si obdolženec namesto izrečene pogojne obsodbe s pritožbo prizadeva za izrek denarne kazni pri prometnem kaznivem dejanju ali brezdomec za zaporno kazen, ker čez zimo nima kje bivati. Popolnoma jasno je, da bo sodišče obe pritožbi zavrglo, čeprav obdolženca s pravnim sredstvom zasledujeta določen interes, ki je zanju lahko zelo pomemben oziroma je dejansko ugodnejši. Pritožbi bo zavrglo zato, ker takega interesa obdolžencev pravo ne priznava oziroma ker sta se s pravnega stališča pritožila v svojo škodo. Denarna in zaporna kazen sta kazni, medtem ko je pogojna obsodba le sankcija opozorilne narave.
Pravni interes skozi teorijo in sodno prakso
A. Teorija
Oba pisca komentarjev Zakona o kazenskem postopku (dr. Živko Zobec in mag. Štefan Horvat) menita, da gre obtožencu, zagovornikom in osebam iz drugega odstavka 367. člena ZKP pravica do pritožbe tako zoper oprostilno kot tudi zavrnilno sodbo. Ž. Zobec meni, da je odločilen obtoženčev interes: obtožencu je treba priznavati interes izpodbijati oprostilno in zavrnilno sodbo zato, ker lahko temelji na razlogu, ki zanj ni ugoden.
Enako tudi Horvat navaja, da ima obtoženec pravico do pritožbe zoper oprostilno in zavrnilno sodbo, če je to zanj ugodneje. Nadaljuje, da je za obtoženca v smislu njegove rehabilitacije v očeh javnosti oprostilna sodba ugodnejša od zavrnilne, med oprostilnimi sodbami pa je ugodnejša sodba, s katero ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje, kot pa da je izključena njegova kazenska odgovornost. Dodaja pa, da dejanski interes obtoženca še ne pomeni, da ima tudi pravni interes za pritožbo. Neposredni pravni interes za pritožbo zoper oprostilno ali zavrnilno sodbo bi moral obtoženec posebej izkazati glede na to, da ima vsaka oprostilna in zavrnilna sodba enake pravne učinke - za vse velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.
Tudi komentator procesnega zakona sosednje države dr. Berislav Pavišič navaja, da ima obdolženec pravico do pritožbe zoper sodbo, s katero je oproščen obtožbe ali je obtožba zavrnjena, če ima neposreden pravni interes. Posebej poudarja, da je za obdolženca ugodnejša oprostilna sodba iz razloga, da mu dejanje ni dokazano, kot pa iz razloga, da je izključena njegova kazenska odgovornost. Navedeno utemeljuje z določbo drugega odstavka 165. člena kazenskega procesnega zakona Republike Hrvaške (drugi odstavek 114. člena ZKP), ki določa vrstni red glasovanja pri odločanju o glavni stvari. Najprej se glasuje, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, in šele zatem, ali je kazensko odgovoren. Niso si bili pa teoretiki povsem enotni glede vprašanja, ali je za obdolženca ugodnejša sodba, s katero ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen (3. točka 358. člena ZKP), ali oprostilna sodba iz razloga, da dejanje, katerega je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer se je predvsem Vasiljevič zavzemal za abstraktno rangiranje oprostilnih razlogov od najbolj do najmanj ugodnega. Za nasprotno stališče, ki je sprejeto tudi v naši sodni praksi, pa se je zavzemal tudi Ž. Zobec.
Vsi teoretiki pa so si edini, da je oprostilna odločitev ugodnejša od zavrnilne, in to ne glede na to, da domnevo nedolžnosti (3. člen ZKP in 27. člen Ustave) zagotavljata obe odločitvi. Zavrnilna sodba je namreč formalna oziroma procesna sodba, s katero sodišče odloča o obtožbi iz procesnega razloga, ne da bi se spuščalo v njeno utemeljenost. Oprostilna sodba pa je meritorna, materialna odločba, s katero sodišče odloči, da obtožba po vsebini iz pravnih (1. in 2. točka 372. člena ZKP) ali dejanskih razlogov (3. točka 372. člena ZKP) ni utemeljena. Obdolženec ima tako nedvomno pravni interes, da se mu namesto formalne odločitve izreče meritorna - vsebinska odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje ali pa da dejanja ni storil. Tako Ž. Zobec poudarja, da je višje sodišče, s tem ko je pritožbo obdolženca zoper oprostilno sodbo obravnavalo in ugotovilo zastaranje, kršilo kazenski zakon v njegovo škodo. Ob pravilni uporabi določb ZKP bi moralo obdolženčevo pritožbo zavreči kot nedovoljeno. A contrario navedeno pomeni, da če je zavrnilna sodba namesto oprostilne v škodo obdolženca, je oprostilna sodba namesto zavrnilne v njegovo korist.
V zvezi s tem bi opozorila tudi na vprašanje dr. Boštjana M. Zupančiča, ali bi moralo Ustavno sodišče sprejeti ustavno pritožbo v postopek celo tedaj, ko do zastaranja dejansko pride in bi želel obdolženec izrek oprostilne sodbe namesto formalne odločitve. Pojasnjuje pa tudi smiselnost razlikovanja med zavrnilno in oprostilno sodbo, še posebej glede učinka, ki ga ima ena ali druga odločitev na odločanje pravdnega sodišča. Ker z zavrnilno sodbo o stvari ni bilo odločeno meritorno, ampak je bila z njo samo zavrnjena obtožba iz procesnih razlogov, se lahko predhodno vprašanje, ali ima dejanje, ki je bistvena sestavina civilnega dejanskega stanja, znake kaznivega dejanja, presoja v pravdi. Pri oprostilni in obsodilni sodbi je pravdno sodišče na odločitev vezano.
Enako tudi nemški avtor Hans Heiner Kühner navaja, da če sodišče v fazi glavne obravnave ugotovi, da je podan zakonski razlog za zavrnilno sodbo, potem tako sodbo izda. Če pa je dotedanji dokazni postopek pokazal, da v obtožbi očitano dejanje obdolžencu ni dokazano, mora sodišče kljub določbi tretjega odstavka 260. člena StPO (določba nemškega ZKP, ki govori o izdaji zavrnilne sodbe) izdati oprostilno sodbo (torej vsebinsko odločitev), ker je le na tak način mogoče razumno zadostiti rezultatu glavne obravnave in interesu obdolženca, da je rehabilitiran. Avtor se v opombah sklicuje tudi na dve sodbi: zadeva BGH GA 59, 17 in zadeva OLG Frankfurt Njw 1980, 2824.
Sicer pa se ima po nemškem pravu vsak pravico pritožiti zoper zanj neugodno sodbo. Predpostavka dovoljenosti vsake pritožbe je, da obstoji pravno zavarovan interes in da je tak pritožnikov interes prizadet. Obdolženec ima pravico do pritožbe, če je sodišče s sodbo ali sklepom odločilo v njegovo škodo. Prav tako je splošno sprejeto stališče nemške kazenskopravne teorije in sodne prakse, da za obdolženca ni neugodna le obsodilna sodba, temveč je "prizadet" tudi s sodbo, s katero mu je bila kazen odpuščena ali je bil postopek iz procesnih razlogov ustavljen. V določenih primerih priznavajo pritožbo tudi v primerih, če je izdana zavrnilna sodba, ko je dejanje tudi v resnici zastaralo.
Nikjer tudi ni zaslediti, da bi moral pritožnik pravni interes posebej izkazovati.
Kako pomembna je pravica obdolženca do vsebinske obravnave obtožbe zoper njega, izhaja iz 7. točke 157. člena Italijanskega kazenskega zakonika, ki obdolžencu izrecno priznava odpoved do zastaranja kazenskega pregona.1
B. Sodna praksa
Presoja pravnega interesa v kazenskem postopku je izjemno redka. Pravica do pritožbe je obdolženčeva ustavna pravica. Primerov, ko bi se pritožil v svojo škodo, pa kot rečeno skorajda ni. Kljub izjemnosti se je ob upoštevanju stališč teoretikov izoblikovala sodna praksa predvsem glede pritožb zoper oprostilne sodbe. Tako je že Okrožno sodišče v Šabcu s sodbo Kz v zadevi 413/8217 presodilo, da se obdolženec lahko pritoži zoper sodbo, s katero je oproščen obtožbe, če meni, da bi moral biti oproščen iz razloga, ki je zanj ugodnejši. Takšno stališče je veljalo tudi še v letih 2004 in 2006. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Kp 1347/2004 z dne 22. marca 2004 je višje sodišče v primeru pritožb zagovornikov zoper oprostilno sodbo navedlo ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Barbara Zobec: Pravni interes - enkrat tako, drugič drugače; ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 7-8.