Tako zakon ni le rezultat prizadevanj zadnjega članstva te institucije ali zgolj tistega, ki je mandat nastopilo pred dobrimi petimi leti. Je rezultat več generacij članov in članic iz različnih sestav v njegovi 27-letni zgodovini. Že ko smo pred leti nastopili mandat, je med nami krožil nek osnutek novega zakona. Res pa je, da je imela sedanja »ekipa« to čast in priložnost, da je se pri tem najbolj angažirala.

Veliko je k njegovem sprejemu seveda prispeval Minister za pravosodje, kajti prejšnji ministri za to niso imeli toliko posluha. Tudi splošna politična klima je bila temu naklonjena. Domala ves politični parlamentarni prostor je bil temu naklonjen, sicer z določenimi ločenimi pogledi, ki pa niso bistveno ovirali časovnice sprejetja zakona.

Sprejetje ZSSve se zdi predvsem simbolna zmaga. Glede koncepta delovanja Sodnega sveta ne bo toliko sprememb, je pa več kot pomembna t. i. »pika na i«, ki se je s tem postavila državnemu organu, ki naj bi predvsem skrbel za neodvisnost in odgovornost sodstva. V nekem smislu so se šele zdaj dorekli trdnejši temelji za njegovo delovanje. Naš Sodni svet je institucionalno rastel predvsem od zgoraj navzdol. Z Ustavo Republike Slovenije mu je bilo določeno pomembno mesto v našem ustavnem sistemu, ni pa bila zagotovljena primerna zakonska podlaga, ki bi to opravičevala. Zdaj se zdi, da se je ta vsaj približala, če že ne povsem podprla ustavno platformo.

ZSSve prinaša nekaj pomembnih novosti v delu Sodnega sveta, ki so bile medijsko že precej pojasnjene: npr. samostojnost uporabe proračunskih sredstev, disciplinski postopki, možnost vložitve zahteve pred Ustavnim sodiščem. Poleg teh je še cel kup manjših sprememb, ki jih bomo morali v prihodnosti člani Sodnega sveta integrirati v naše delo.

Kljub temu, da gre za pomemben evolutivni pomik naprej, vendarle ne gre za revolucionarne spremembe. Te po mojem mnenju niso nikoli primerne na širšem področju sodstva. Sodstvo je namreč prastara konservativna družbena institucija, ki težko prenese revolucionarne spremembe in tudi preveč evolutivnih sprememb na en mah. Injekcije, ki so vendarle vseskozi potrebne, da se gre naprej, morajo biti domišljene in dozirane v pravnem trenutku, da zaležejo. In tudi Sodni svet deluje v tem kontekstu.

Kako naprej, zdaj ko imamo zakon? Najprej bosta sledili obširna diskusija in analiza sprememb glede na dosedanje stanje, potem pa strateški načrt za naprej. Četudi smo zaprtost sej nekako ohranili, menim, da bi lahko še kaj več naredili glede transparentnosti, saj je to pogosto očitek, ki nam ga namenja splošna in tudi strokovna javnost. Verjamem, da je tu še nekaj manevrskega prostora, predvsem v smislu sprotnega obveščanja splošne javnosti. Nikakor ne počnemo nečesa, na kar ne bi mogli biti ponosni in imeti glede tega povsem čiste vesti. Razumem pa, da pomanjkanje informacij praviloma ustvarja sence dvoma in nezaupanja. To pa bi vsekakor morali dvigniti v luči splošne javnosti ne le glede sodstva na splošno, temveč tudi Sodnega sveta.

Na koncu, ko se bo potegnila črta glede tega, kaj so naše nove pristojnosti in kaj lahko še izboljšamo pri dosedanjih, bomo bržkone ugotovili, da za dodatne storitve in še boljše delo, rabimo več ljudi (imamo eno izmed najmanj številčnih strokovnih služb v okviru Evropske mreže sodnih svetov – ENCJ), boljše tehnične in tehnološke pripomočke, dodatne prostore, še več angažmaja članic in članov Sodnega sveta. Vse to pa je nujno povezano z denarjem. Računamo na to, da je država s sprejetjem ZSSve to ne le obljubila, temveč s k temu tudi zavezala.

Mednarodni pravni dokumenti posebej in izrecno ščitijo tudi zaposlitveni položaj delavcev invalidov. Posebej in izrecno določajo dolžnost delodajalca, da delavci invalidu zagotovi primerno delovno mesto, da mu nudi vso razumno razpoložljivo pomoč za učinkovito opravljanje dela na delovnem mestu, da varuje delovno mesto delavca invalida in da ustvari drugo ali drugačno delovno mesto, na katerem bo delavec invalid lahko ostal zaposlen in delal, če pride do reorganizacije delovnega procesa in spremembe v sistemizaciji delovnih mest. Normativni duh mednarodnega prava, njegova temeljna načela in izrecne določbe so jasni in nedvoumni: delavca invalida je treba na delovnem mestu in pri delu vselej zaščititi, izguba delovnega mesta pa sme biti zanj le do kraja prepričljiva, prisiljujoča in z neizogibno nujnostjo utemeljena izjema, ki ne dopušča slehernega razumnega dvoma v prisiljujočo nujnost izgube delovnega mesta za delavca invalida. Zahteva – tako naj se bere in razume - onkraj razumnega dvoma dokazano resnicoljubnost delodajalca, da delavca invalida nikakor ne more več zaposlovati, kljub razumnemu trudi in najboljši veri. 

Od Evropske socialne listine, pa njenega 15. člena, preko Konvencija MOD št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Konvencije o pravicah invalidov, Protokola h Konvenciji o pravicah invalidov, do Direktive Sveta Evrope 2000/78/ES, Konvencije MOD 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, pa vse do določb Zakona o delovnih razmerjih, Standardnih pravil za izenačevanje možnosti invalidov iz leta 1993, Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, pa še Kodeksa MOD o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. Morda bi našli še kak vir mednarodnega prava o tem in sorodnih pravnih vprašanjih.

Šokantna sodniška ignoranca

Slovenska sodišča še naprej, domnevno pa celo vse bolj odločajo v sporih med delodajalci in delavci invalidi, kot da ne bil bilo slovenske ustave, mednarodnega prava in veljavne zakonodaje. S kršenjem vseh teh pravnih aktov in norm odločajo po volji delodajalcev, ko se ti želijo znebiti delavca invalida in v škodo delavcev invalidov, ko želijo ohraniti zaposlitev. In ko se zgodi primer, v katerem je do konca očitno, nedvoumno in kristalno jasno, kot sta nebo nad nami in sonce na nebu, da so bile delavcu invalidu grobo, slaboverno, neposredno in popolnoma kršene ustavne, mednarodno pravne in zakonske pravice iz dela in zaposlitve (pri treh takih – osupljivih - primerih sem sam neposredno sodeloval kot strokovni pomočnik), tudi Ustavno sodišče ostane pasivno, anemično, nepremično in ravnodušno, ko delavci invalidu pošlje že skorajda pregovorni odgovor o »očitni neutemeljenosti njegove ustavne pritožbe.« Četudi je ta v celoti, neizpodbitno in kričeče očitno utemeljena.

Takšna je bila na primer tudi ustavna pritožba delavca invalida v primeru, o katerem sem že pisal. Zadeval je delavca invalida, ki je izgubil delovno mesto, četudi bi kot invalid III. kategorije še naprej lahko opravljal isto delo na istem delovnem mestu, četudi je delodajalec ohranil to delovno mesto, četudi je to delovno mesto potem zasedel nekdo drug in četudi bi delodajalec moral poskrbeti za delovno mesto delavca invalida, če ga slučajno nekdanjega delovnega mesta res ne bi več imel in bi ga lahko razumno nadomestil z drugim. Če bi bilo tako, bi delodajalec moral to prepričljivo in neizpodbitno dokazati. Pa tega ni storil in tega od njega tudi niso zahtevala sodišča. Ta so, prav nasprotno, celo prezrla in preslišala prepričljive dokazne navedbe delavca invalida, da je delodajalec ravnal očitno protipravno in glede tega tudi ne zatrjuje resnice. Torej ne samo, da delodajalca niso dokazno obremenila, ampak so delavci invalidu prepustila dokazovanje protipravnega ravnanja delodajalca, potem pa so dokazanost takšnega ravnanja ravnodušno prezrla. Takšno ravnanje sodišč je bilo potem v ustavni pritožbi opredeljeno kot kršitev ustavnih pravic pritožnika iz 2. člena (arbitrarnost odločanja sodišč), 8. člena (odstopanje o mednarodnih dokumentov na področju zaščite delavcev invalidov), 14. člena (očitna in surova diskriminacija na podlagi invalidnosti - kršitev enakosti pred zakonom, 21. člena (grobo kršenje pritožnikove osebnosti in človeškega dostojanstva), 23. člena (kršenje pravice do sodnega varstva), 34. člen (kršenje pravice do osebnega dostojanstva in varnosti) 49. člena (kršenje svobode dela), 50. člena (kršenje pravice do pravica do socialne varnosti invalidov kot posebej zaščitene kategorije), 52. člena (kršenje pravice invalidov pri zaposlovanju in delu), Evropske socialne listine - 15. člena, Konvencij MOD – 158 in 159, Konvencije o pravicah invalidov - 26. in 27. člena, Direktive SE 2000/78/ES ter Kodeksa MOD o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu.

A Ustavno sodišče se s pritožbo delavca invalida in njegovim življenjskim položajem sploh ni želelo vsebinsko ukvarjati. Še zdaleč ne prvič.

Doktrinarno prepričanje

Na temelju zgoraj navedenega in zapisanega domačega in mednarodnega prava sem prepričan, da ima delodajalec (ustavno)pravno dolžnost vestno in skrbno poskrbeti za delovno mesto, oziroma za dejansko delo delavca invalida. Najprej ima dolžnost, da skrbno in prepričljivo dokaže svoje prizadevanje v tej smeri. On ima dokazno breme! Nadalje njegova dolžnost terja, da NAJDE drugo, drugačno, spremenjeno, prilagojeno delo, ali pač ustrezno zaposlitev in delo v okviru delovnega procesa za delavca invalida. Delodajalec mora to storiti, če je vmes res prišlo do tolikšne reorganizacije delovnega procesa ali do tolikšne spremembe v sistemizaciji delovnih mest, da nekdanje delovno mesto delavca invalida ne obstaja več. Takšne morajo biti pozitivne pravne obveznosti delodajalca glede zaposlitve delavca invalida.

Ustava vzpostavlja pravno dolžnost delodajalcev, da zaščitijo delavce invalide in poskrbijo zanje kot delavce, da ščitijo in ohranjajo njihova delovna mesta, v posebnih okoliščinah in ob razumnih spremembah pa zanje ustvarijo nova delovna mesta. Zakonodaja ponovi in konkretizira to ustavnopravno dolžnost delodajalcev in uvaja zakonsko zahtevo »delodajalec mora…«. To pomeni: (i) pravno obveznost delodajalca storiti vse, kar je mogoče od njega razumno pričakovati, (ii) da bo položaj invalida kakovostno zavarovan in (iii) da bo lahko učinkovito uresničeval svoje pravice. Ob tem pa pomeni tudi dolžnost delodajalca, (iv) da ukrepe v tej smeri prepričljivo utemelji in (v) mu je mogoče dopustiti odstopanja oziroma izjeme le ob posebnih in posebej utemeljenih, prisiljujočih razlogih.

Pojasnila pravnega zastopnika

Pogovarjal sem se s pravnim zastopnikom delavcev invalidov. Pojasnil mi je, da se v sodnih postopkih soočajo s težavami glede dokazne moči strokovnih mnenj s področja medicine dela.  Posebej je poudaril, da ne zahteva od referentov Zavoda za zaposlovanje, da bi dajali poizvedbe na medicini dela glede vprašanja, ali je sploh možno delavca zaposliti pri določenem delodajalci ali ne. Meni, da referenti niti pooblastila za to nimajo in da bi ostalo odprto najmanj še vprašanje, koga bi bremenil strošek tega dela.  Prizadeva pa si »dobiti od Zavoda za zaposlovanje podatke, ali strokovna komisija, ki presoja obstoj invalidnosti pri delavcih, daje na voljo podatke, v koliko primerih, ki jih je več tisoč, je bil postopek izveden tako, da je bilo dejansko pridobljeno mnenje medicine dela s strani Zavoda za zaposlovanje, oziroma komisije. Ne govorim torej o tistih primerih, ko je pošten delodajalec sam pridobil to mnenje in ga predložil v spis. Taki primeri so sicer redki, vendar so. Gre za vprašanje, ali referenti sploh po stroki preverjajo dejstvo, ali res ni podlage za zaposlitev invalida z storilnostno omejitvijo. Moj odgovor je, da ne. Teh mnenje Zavod ne pridobiva, ker delavec uradno sploh ni stranka v postopku. Ta strokovna komisija deluje enostransko in je le v razmerju z delodajalcem.« Odločilni problem pa je prepoznal v dejstvu, da »ko se pride na sodišče, pa kljub temu, da ima dokazno breme delodajalec, ki bi moral prepričljivo dokazati, da delavca invalida res in nikakor ne more več zaposlovati, pride do situacije, ko je dejansko delavec tisti, ki mora na zahtevo sodišča dokazovat, da bi lahko tam ostal na delu. Sodišča dopuščajo, da delodajalec enostavno le predloži mnenje komisije, da je odpoved delavcu invalidu lahko podal, a kaj, ko to mnenje prepogosto nima nikakršne realne slike - niti glede na izdano odločbo strokovne komisije glede invalidnosti delavca niti glede dejanske organizacije dela pri delodajalcu.«

Pogovarjala sva se v času, ko je med sodnim postopkom glede odpovedi zaposlitve delavcu invalidu sestavljal vprašanja za izvedenca v sodni zadevi. Povedal je, da »je sodišče je na koncu zadeve pred izdajo sodbe po razpravi s porotniki le ugodilo našemu predlogu za postavitev izvedenca medicine dela. Ponavljam, dokazno breme glede vprašanja zakonitosti odpovedi ima po ZDR-1 delodajalec, a glej ga zlomka, sodišče je sicer res ugodilo predlogu delavca za postavitev izvedenca, da se ugotovi kronsko vprašanje, ali je delodajalec imel možnost delavca ohraniti v delovnem razmerju ali ne, gledano iz medicinskega vidika. Vendar pa je, pazite, sodišče ne samo z dokaznim bremenom obremenilo delavca, ampak mu je to dokazovanje še otežilo s tem, ko je od njega zahtevalo, da plača predujem 1000 EUR! Spet toliko o pravilu, da ima dokazno breme v postopku delodajalec. Zdaj mora delavec invalid dokazovati, da delodajalec, ki sam ni postavil strokovnjaka medicine dela, niti to ni storila komisija, niti to ni storil Zavod, sploh ni ustrezno in zakonito preveril, ali lahko delavec še naprej opravlja delo pri njem z medicinskega vidika. Ja to očitno ni strokovno ravnanje ne delodajalca, ne Zavoda in ne Komisije, sploh pa to ni postopkovno in materialno pravno pravilno ravnanje sodišča.«

In kaj sta storila z delavcem invalidom? »Moral sem zaprositi za dodaten rok za plačilo predujma.«

Vprašal sem ga, kje korenini ta, kot jo imenuje sam, »farsičnost« sodnih postopkov? »Glede na dosedanjo sodno prakso gre za, pavšalno rečeno, problem, da je Vrhovno sodišče RS precedenčno odločilo, da delodajalec v postopku sploh ni dolžan dokazovati dejstva, ali je pri delodajalcu možno delovni proces z zaposlenimi organizirati tako, da se za delovnega invalida delovno mesto prilagodi - v skladu z kodeksom. To je na primer s prilagoditvijo delovnega časa, odreditvijo lažjih nalog in podobno. Sodba Vrhovnega sodišča temelji na argumentaciji, ki ne uresničuje načela socialne države, načela enakosti in pravic delovnih invalidov po mednarodnimi akti. Ustavno sodišče pa tega ne želi sprevideti.«

Komu – kateri sodnici in sodniku - je sploh mar za hude in očitne kršitve pravic delavcev invalidov? Kaj smo kritiki pravne in sodne prakse glede zaposlitve delavcev invalidov spregledali? Česa morda ne razumemo?

Neo-ultra-turbo-kapitalizem kaže čekane na slehernem koraku, tekmovalnost je čislana vrlina in solidarnost zmerljivka kot nepotrebna usedlina socializma in domnevno opravičilo za mediokriteto. Malikuje se ambiciozno mladino kot sinonim za meritokriteto in omalovažuje starejše in ostarele, pri čemer tudi mlajši nimajo rožnatih izgledov za prihodnost, čeravno menda svet stoji ravno na njihovih plečih in možganih.

Če so ljudje zreducirani na človeške vire, ki jih lastniki in oblastniki ožemajo kot mokre kuhinjske krpe, naj se jih vsaj zopet solidno zmoči, da bodo lahko še naprej vlažili in čistili. Toda kapital jih hoče brezsrčno stiskati do skrajne osušenosti brez nujnega dodajanja tekočine v obliki prijaznega delovnega okolja, socialnega skrbstva, solidne plače, udeležbe na dobičku in nekaterih drugih osnovnih ugodnosti. Denar je vse bolj sveta vladar, nepravična porazdelitev bogastva je hudičevo seme in najhujši virus človeštva, iz katerega bolj ali manj izvirajo vse tegobe in katastrofe, vključno s terorizmom in migracijami.

Da bi bila nehumana mera še (nepo)polnejša, je na vodilnih mestih vse več sociopatov (kar ena oseba od petindvajsetih trpi za to neozdravljivo motnjo), ki so takšni postali zaradi zlorab in godlje nesrečnih okoliščin v otroštvu, tu in tam pa se pojavi tudi kakšen psihopat, ki je tak od rojstva. Ameriška psihologinja Marta Stout meni, da gre pri sociopatih za osebnostno motnjo, ki vključuje popolno pomanjkanje vesti, saj jim je vseeno, kako močno prizadenejo druge. So ledeno hladni moški ali ženske, ker ne poznajo prav nobenega obžalovanja, sramu ali krivde, prav tako ne občutijo nobene ljubezni, lažejo, varajo,  ljubijo napetost in uživajo v manipuliranju z drugimi in nadvladi, pri čemer so s svojim šarmom, karizmo in laskanjem hinavsko prepričljivi. 

Sociopat je lahko šef, ki ponižuje svoje zaposlene, sadističen učitelj, zahrbten kolega, pogolten borzni posrednik, preračunljiv politik, genialno pokvarjeni poslovnež, zlagan bivši partner,  hladna mati in še bi koga lahko uvrstili na ta turobni spisek. Večina sociopatov stremi po moči, drugi so leni in se pustijo vzdrževati, tretji so nagnjeni k nasilju, vsem pa je skupno, da (se) igrajo le po lastnih pravilih. Če jih zasačimo pri malopridnosti, naredijo nekaj posebej zlobnega: prosijo za sočutje, ker vedo, da so normalni, dobri ljudje sposobni usmiljenja.

Prof. dr. Boštjan M. Zupančič v enem od nedavnih intervjujev trdi, da Slovenijo pestita zlasti pretirana feminizacija in premočna mediokriteta, pozabi pa povedati, da so tudi pri nas mnogo nevarnejši sociopati in psihopati, ki so se razpasli na vseh nivojih gospodarstva, uprave, politike in drugod.

S sociopati se žal ubadajo tudi na nekaterih sodiščih, kar je še posebej zastrašujoče, saj se delikatna tehtnica in oster meč znajdeta v rokah motenega človeka, ki nima pravičniško prevezanih oči, marveč svet motri skozi teleskop ali mikroskop in ga temu primerno izkrivljeno dojema. Kako bi se denimo počutili, če vodstvena oseba nikdar ne bi upoštevala naših mnenj in bi največkrat storila ravno nasprotno od predlaganega,  pokroviteljsko bi se obnašala do sebi enakih, do nadrejenih pa bi bila vzorna in navidezno idealna, obenem pa bi s piedestala navzdol avtokratsko grozila z disciplinskimi in kazenskimi postopki ter sodelavce vseskozi ustrahovala? Bi nam bilo vseeno, če bi vselej poskrbela le zase in od kolegov zahtevala tudi nemogoče, samo da bi bilo njeno poročilo bolj impresivno in statistika lepša? Takšno vedénje bi imelo že znake mobinga, ki je v zakonu o delovnih razmerjih definiran kot trpinčenje na delovnem mestu oziroma kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Vse to odpira dva pereča problema, in sicer kako preprečiti sociopatstvo kot družben patološki pojav in kako vpeljati ustrezne mehanizme kadrovanja, da se sociopati ne bodo mogli prebiti do vodstvenih pozicij. V prvem primeru je ključnega pomena holistična vzgoja in zlasti ljubeče, toplo, iskreno in odgovorno, nikakor ne pretirano permisivno družinsko okolje, v drugem pa bi morale bistveno večjo vlogo odigrati pristojne institucije, recimo v sodstvu personalni sveti, sodni svet in sam predsednik vrhovnega sodišča.

Kakršnokoli človekovo dejavnost, od podjetništva do uprave in pravosodja, je treba ocenjevati skozi globalno etično prizmo, šele potem z brezčutnimi kriteriji, ki opevajo čim nižje stroške in čim večji dobiček oziroma maksimalno storilnost in učinkovitost.Kot je zapisano v deklaraciji o svetovnem etosu iz leta 1993, katere pobudnik je legendarni profesor Hans Küng in je namenjena vsem ljudem, verujočim in ateistom, moramo najprej z ljudmi ravnati človeško, torej dostojanstveno, kar je že od francoske revolucije in ameriške neodvisnosti zapovedano v mednarodnih in evropskih pravnih aktih na področju temeljnih človekovih pravic. V večini verstev in etičnih tradicij že od vekomaj zavezuje zlato pravilo, da naj ne storimo drugim tistega, kar ne želimo, da bi se zgodilo nam, da ljubimo bližnjega tako kot sebe. Iz tega načela so se razvila nekatera starodavna pravila, kot denimo spoštovanje življenja, kultura nenasilja, solidarnost, pravično gospodarstvo, toleranca, resnicoljubnost in enakopravnost obeh spolov. Gospodarsko in politično moč moramo uporabiti za dobrobit človeštva, ne pa jo zapravljati v surovih bitkah za prevlado nad drugimi. Posebno skrb moramo nameniti otrokom, ostarelim, revnim, invalidom, beguncem, osamljenim in vsem s posebnimi potrebami.??

Küngova obča deklaracija je spodbudila sprejetje manifesta za globalno gospodarsko etiko, ki so ga oktobra 2009 na sedežu Organizacije združenih narodov podpisali predstavniki, lastniki in upravitelji gospodarskih družb in drugih organizacij, ki bi moral smiselno veljati za vse službe. Manifest izhaja iz predpostavke, da ekonomska globalizacija vodi k splošnemu in trajnemu blagostanju, zato so vsi, ki jih zadeva gospodarska dejavnost, odvisni od vrednotno podprte trgovinske izmenjave in sodelovanja. Pravična trgovina je pogoj za dosego trajnostnih družbenih ciljev, zato naj bodo vsa prizadevanja vpeta v globalni gospodarski etos, ki se napaja iz osnovnih vrednot za planetarno podjetništvo. Poudarjeni so medkulturni dialog, človečnost in dostojanstvo; poglavitno vodilo gospodarskih odločitev mora biti razvijanje tistih posameznikovih sposobnosti in znanj, ki so potrebni za samouresničevanje in uspešno sobivanje.

Humanost cveti samo v kulturi spoštovanja ljudi, zato ne smemo nikoli slabo ravnati s sotovarišem, podpirati moramo dobro in se izogibati zlu. Upravičeno je zasledovanje lastnih interesov, toda ne na račun oškodovanja partnerjev; kar nočemo, da bi drugi storili nam, tega tudi mi ne počnimo drugim. Takšna platinasta vzajemnost zahteva medsebojno odgovornost, solidarnost, pravičnost, strpnost in spoštovanje vseh ljudi. Zavračati moramo vsako obliko nasilja ali prisile kot sredstva za osvajanje gospodarskih ciljev. Povsod smo dolžni odpravljati lakoto, revščino, nevednost in neenakost. Vsi gospodarski predstavniki morajo predvsem zagotoviti varstvo človekovih pravic v lastnih organizacijah.

Ukiniti je treba klavrne delovne pogoje, ki imajo škodljive posledice za zdravje, trajnostna uporaba naravnega okolja je najvišja vrednotna norma gospodarskega delovanja. Gospodarske in politične moči ne smemo zlorabljati za brezobziren boj za oblast, ker morata služiti vsem ljudem. Pravičnost in vladavina prava se vzajemno pogojujeta; odgovornost, korektnost, preglednost in poštenost so ključne vrednote gospodarstva, ki naj ga odlikujeta zvestoba pravu in integriteta. V vseh naših odnosih moramo gojiti poštenost in resnicoljubnost namesto nepoštenosti, hinavščine in oportunizma.

Stremljenje k dobičku je resda pogoj za konkurenčnost in preživetje podjetja, toda korupcija škodi skupni blaginji, gospodarstvu in ljudem, ker sistematično vodi k napačni porazdelitvi in zapravljanju virov. Preganjati in odpraviti moramo vse pokvarjene in nepoštene prakse, kot na primer podkupovanje, kartelske dogovore, krajo patentov in industrijsko vohunstvo.?? V manifestu je poudarjeno, da so raznolikost kulturnih in političnih prepričanj ter različne sposobnosti posameznikov in pristojnosti organizacij potencialno gonilo globalnega razcveta. Kakršnakoli diskriminacija je nezdružljiva z načeli svetovnega gospodarskega etosa, zategadelj nujno potrebujemo medsebojno spoštovanje, partnerstvo in razumevanje, še posebej med moškimi in ženskami. Partnerstvo naj se izraža tudi v možnosti soudeležbe vseh zaposlenih v gospodarjenju, odločanju in deljenju dobička.

Bržkone je očitno kot na dlani, da je povsem mogoče in nujno, da bi svetovni etos upoštevali tudi pri izvajanju vseh pravniških poklicev, še posebej v sodstvu. V drobceni knjižici z velikansko vsebino – Vladavina prava: vodnik za politike – je zapisano, da za pravilno uporabo prava, enakopravno do vseh in brez vplivov zunanjih pritiskov, ne zadošča zgolj sklicevanje na pravila in organizacijske rešitve, temveč so nujni tudi visoki standardi poklicne etike in primerno ravnanje vseh udeležencev v procesu reševanja sporov.

Če sklenemo, bi lahko človeštvu postavili tri hipoteze, ki se nanašajo na njegovo bolezen, vzrok in zdravilo. Usodna ura nam bije ”dvanajst pred dvanajsto,” kajti civilizacijska rapsodija se maliči v kakofonijo, ki buči v totalno polomijo.  Poglavitni krivec je nečloveški pohlep z nekaterimi drugimi deviacijami, vštevši sociopatstvo oziroma patokracijo, za rešitev pa je skrajni čas, da na edinole odrešilnem humanistično uglašenem računalniku pritisnemo na tipko Človek.

Andrej Rozman Roza je pred nekaj leti v svoji poslanici ob tednu otroka takole sklenil svojo čudovito pesem Nekaj ti moram povedati:

”Pogovarjanje je bližina in toplina,

s pogovarjanjem smo družina in skupina.

S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,

s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.”

Zatorej predsednice, ministri, direktorji, šefice, voditelji in druge poveljnice, prisluhnite in se pogovarjajte, ni se tako težko obnašati človeško, za nameček pa je še lastni občutek zadovoljstva nepopisno sijajen in pri ljudeh boste bolj priljubljeni, kar je bistven element slehernikove sreče.

Vsako leto pred poletjem se ponavljajo znani prizori. Vsakokratna varuhinja ali varuh se oglasi na obisku pri nosilcih državne oblasti, malo pokramljajo, se fotografirajo, novinarji jih zaprosijo za kakšno izjavo, a na koncu se iz varuhovega letnega poročila in priporočil večinoma ne izcimi prav veliko. Takšni rituali, ki so sicer v demokratični družbi vsaj simbolično potrebni, običajnim ljudem, ki jih tarejo takšne in drugačne težave, ne pomenijo prav veliko. Raje bi videli, da bi imel varuh poleg opozarjanja, obiskov in kakšne priložnostne zahteve za presojo ustavnosti kakšnega zakona ali ustavne pritožbe, še močnejše pristojnosti, da bi se res kaj izboljšalo. Istočasno je vloga varuha v vsakokratni družbi vselej veliko odvisna od njegove prepričevalne moči, da ga kot svojega sprejme večina skupin v družbi. Če se skoraj polovica družbe ne čuti z njim povezana, bodo učinki delovanja varuha bolj kot ne omejeni.

Položaj varuha človekovih pravic se v evropskih družbah razlikuje. Njegova vloga je pomembnejša tam, kjer še vedno prihaja do sistematičnih in splošnih težav, torej tudi v srednje in vzhodnoevropskih družbah, ki jih še vedno želijo pogoltniti arbitrarne sile. Ministrstvo za pravosodje je pred kratkim poslalo v javno razpravo osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic. Novela predvideva ustanovitev zagovorništva otrok, ustanovitev sveta in centra za človekove pravice ter razširitev pristojnosti varuha za javne službe.

Predvidene spremembe Zakona o varuhu človekovih pravic so po eni strani dobrodošle, a sledijo le nekaterim Pariškim načelom o statusu nacionalnih institucij, še posebej glede dodatnih načelih o statusu komisij s kvazi-sodnimi pristojnostmi. Zato so premalo sistemsko premišljene in daljnosežne. Ureditev slovenske institucije varuha človekovih pravic potrebuje vsaj tri velike sistematične spremembe.

Prvič. Ustava v 1. odstavku 159. člena določa, da se »za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil … z zakonom določi varuh pravic državljanov.«  Ta ustavna odločba je arhaična in pristojnosti varuha je treba razširiti tudi na zasebni sektor, kar v svoji dosedanji praksi prakticira tudi aktualna varuhinja. Razširitev pristojnosti varuha na javne službe je sicer korak v pravo smer, vendar preveč sramežljiv. Varuh ima kot primarni državni organ za varstvo človekovih pravic po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pozitivne obveznosti, da si prizadeva varovati človekove pravice tudi v zasebnih razmerjih, denimo pri preprečevanju nasilja v družini, uresničevanja otrokovih pravic in drugje.

Drugič. Nujno je treba okrepiti pristojnost varuha, da izreče zavezujoče ukrepe, ki bi jih morali državni organi upoštevati. Trenutna ureditev je nezadostna, saj 2. odstavek 40. člena določa le, »če organ ne predloži poročila o upoštevanju predlogov varuha ali njegove predloge upošteva le delno, lahko varuh o tem obvesti neposredno nadrejeni organ, pristojno ministrstvo, poroča s posebnim poročilom državnemu zboru ali zadevo javno objavi.« Besedilo slednjega odstavka je treba izboljšati tako, da se varuhu omogoči odločanje o zavezujočih ukrepih v upravnem postopku. Podobno je nujno razširiti pristojnosti varuha za delovanje v konkretnih zadevah tudi v postopkih pred rednimi sodišči, tako da jih bo lahko hitrejše, učinkovitejše, skrbnejše zastopal in uveljavljal pravice žrtev.

Tretjič. Zagotoviti pluralno in neodvisno delovanje varuha. Dobršen del civilne družbe je dosedanjim varuhom očital oziramo očitajo, da zastopajo in branijo človekove pravice le določenih delov družbe in da ne obravnavajo nekaterih tabu tematik s področja varovanja človekovih pravic v slovenski družbi oziroma jih zanemarjajo. Kot denimo pozitivno obveznost državnih oblasti, da razišče povojna hudodelstva, preganja domnevne storilce in dostojanstveno pokoplje žrtve, ali poštenost, neodvisnost in nepristranost slovenskih sodišč. Zato predloge glede ustanovitve sveta in centra za človekove pravice sprejemamo s ščepcem dvoma, saj lahko glede na dosedanje izkušnje pri delovanju področnih institucij, težko verjamemo, da bodo zadostno vzpostavljeni mehanizmi iz Pariških načel, »… da se zagotovi pluralno zastopanost družbenih sil (civilne družbe), vključenih v varstvo človekovih pravic…« (1. odstavek 2. oddelka načel). Žal je že tako v slovenski družbi, da se še vedno soočamo z nesoglasji med različnimi skupinami v civilni družbi pri ugotavljanju, kako enakopravno obravnavati domnevne kršitve človekovih pravic iz vseh strani slovenske družbe.

Vse normativne spremembe zato ne morejo preseči tistega kar je pravzaprav najbolj pogrešamo pri varovanju človekovih pravic v slovenski družbi, to je, da se vse domnevne kršitve presojajo na podlagi objektivne in strokovne presoje. Vsakokratni varuh mora vsakodnevno pustiti svoja ideološka prepričanja pred vhodnimi vrati svojega urada, da lahko vse domneve kršitve obravnava meritorno, objektivno in učinkovito. Tega pa ne bo prinesla nobena novela normativne ureditve, temveč je odvisna od vsakokratnega varuha, da ponotranji vrednote varstva človekovih pravic, ki ne razlikujejo med kršitvami glede na svetovnonazorsko ali drugo usmerjenost. Šele meritorna, enaka in učinkovita obravnava vseh vprašanj v slovenski družbi od otrokovih pravic do sodnega varstva človekovih pravic in povojnih hudodelstev, lahko skupaj s širšimi pristojnosti varuha, pripelje k izboljšanju vloge varuha pri uresničevanju človekovih pravic v slovenski družbi.

Zato vsaj praznikov, kot sta 27. april in 9. maj, nihče ni resno postavljal pod vprašaj. Še manj pa 1. maj, prikupen praznik s kresovi in pikniki. Ti idilični prizori iz moje mladosti so pač kot še mnogo tega minili, malo zaradi tega, ker se je spremenila družba, precej bolj pa zaradi tega, ker smo se z njo spreminjali tudi jaz sam in ljudje okoli mene. Danes so ti prazniki, kot jih je označila novinarka, moja znanka na družabnem omrežju, dnevi za popoldanske zgodovinarje – z interpretacijami, ki segajo od skrajno primitivnih in poenostavljenih do skrajno kompleksnih in seveda vedno prisotnih teorij zarote. Kot sem videl in bral letos, se temu ni mogel izogniti niti 1. maj, pa čeprav z družbenopolitično ureditvijo naše rajnke države nima kaj dosti opraviti. Občutek, da smo bili na pravi strani zgodovine, se počasi razblinja v nekakšno brezoblično gmoto in relativnost, tako značilno za sodobno družbo. V sinovih učbenikih vidim, da njegovi generaciji od njega ne bo ostalo kaj dosti.

Sprašujem se tudi, ali smo v današnji mednarodni situaciji na pravi strani. Mogoče me je k temu spraševanju napeljal prav uvid v razmišljanje predvojnih in medvojnih generacij, ki je po osamosvojitvi relativiziral podobo, kakršna se je naši generaciji izoblikovala na podlagi črno-bele slike naše zgodovine. Ta slika je bila preprosta, skorajda digitalna – če si bil slab, si bil za Nemce, če si bil dober, pa za partizane. Nobenih odtenkov, ne sive ne drugih barv. Ko smo se začeli več pogovarjati o dilemah generacij, ki so bile v drugi vojni neposredno udeležene, pa so stopile v ospredje prav različnosti perspektiv in predstav. Pošteno povedano, k moji skepsi so občutno prispevale lastne izkušnji ob osamosvojitveni zgodbi, ki je obetala bistveno več, kot se je potem uresničilo. In tisti, ki smo v njej sodelovali, si na občasnih srečanjih danes pogosto postavljamo pod vprašaj stvari, o katerih takrat nismo dvomili.

Zato z nelagodjem spremljam dogajanje na Bližnjem in Daljnem vzhodu, predvsem delovanje Združenih držav Amerike, ki so ne samo naša zaveznica, temveč – če si to hočemo priznati ali ne – kreirajo našo, slovensko globalno politiko in nas postavljajo na določeno stran. Kot država smo članica zveze NATO, o tem, kdo ima v njej glavno besedo, pa najbrž ni dvomov. Kaj dosti manevrskega prostora za nas ni.

Vse skupaj ima seveda tudi mednarodnopravno razsežnost, ki se veže predvsem na uporabo sile, in tukaj se z zadnjimi dogodki gibljemo na robu dopustnega, če že nismo stopili onkraj. Vsaj glede utemeljenosti zadnjega ameriškega napada na Sirijo nimam dobrega občutka. Za posege tretjih držav na sirsko ozemlje v boju proti Islamski državi intimno nekako še poskušam najti utemeljitve, za neposredne napade na uradne oborožene sile druge države brez ustreznih odločitev Združenih narodov pa nimam pravega razumevanja. Vse preveč me spominjajo na neštetokrat slišan stavek iz mladosti, da so »6. aprila sile Osi brez vojne napovedi napadle Jugoslavijo«, in predavanja mednarodnega javnega prava, pri katerih sem poslušal o kogentnem pravilu o prepovedi uporabe sile. Kljub vsem pomanjkljivostim pri odločanju Organizacije združenih narodov še vedno ne vidim boljšega foruma za morebitne oborožene posege na teritorije drugih držav.

Danes so napake, ki so omogočile podporo javnosti za vse posege ZDA in drugih članic zveze NATO na teritorije drugih suverenih držav (od incidenta v zalivu Tonkin do iraškega orožja za množično uničevanje), že dodobra predelane. Pogosto se pokaže, da pravih razlogov za takšne posege ni bilo. Po njihovem koncu se o tem seveda nihče prav dosti ne sprašuje – niti se noče spraševati –, ker smo takrat vsi, ki smo jih podpirali, v istem loncu. In to ni nič novega – primerjav raje ne bi našteval, ker jih dandanes nihče noče slišati. Ampak toliko le moramo biti pošteni do sebe, da se moramo zavedati, da kot člani zveze NATO z molkom privolimo tudi v aktivnosti sočlanov. In ne nazadnje, naša država bo prej ali slej poklicana, da pri njih tudi sodeluje, kot sodelujemo že v Afganistanu, Iraku in še kje.

Navdaja me nelagoden občutek, da smo pred prelomnimi dogodki. Vem, da za posameznika to niti ni zelo pomembno, saj je zanj vedno v ospredju lastno preživetje in preživetje njegovih otrok, a vseeno upam, da smo na pravi strani zgodovine. 

A ustavni režim glede socialne varnosti, oblikovan v prvem desetletju po osamosvojitvi, pojasnjen pa v Komentarju Ustave, je v svojem načelnem (moralnem, političnem, filozofskem, ustavnopravnem) izhodišču in v svojih temeljnih normativnih potezah jasen, razumljiv in – tudi to – kategorično nedvoumen. Pravico do socialne varnosti je treba razumeti kot del nerazdružljive celote, ki jo tvori splošna pravica do varnosti kot taka. Zatorej tudi do socialne varnosti. Gre za sestavni in neločljivi del ustavne pravice do zaščite osebnega dostojanstva, ki pomeni tudi pravico do zaščite socialnega osebnega dostojanstva, osebnega dostojanstva glede na socialni, materialni položaj posameznika. Gre za enega od temeljnih vidikov dveh (po mednarodnih pravnih dokumentih, kot so Splošna deklaracija človekovih pravic, Atlantska listina in Filadelfijska deklaracija, posebej pa Evropska socialna listina) temeljnih človekovih pravic: pravica do zaščite pred strahom in pravica do zaščite pred pomanjkanjem. Zatorej zajema tudi pravico do zaščite pred strahom glede življenja v socialnem (materialnem, denarnem) pomanjkanju. Pravica do socialne varnosti tvori s pravico do zaščite osebnega dostojanstva - ki pomeni tudi pravico do zaščite pred slehernim ponižujočim ravnanjem, ali pred sleherno obliko posameznikovega ponižanja, tudi socialnega/materialnega, kot je življenje v revščini - sklenjeno in neločljivo celoto.

Pravica do socialne varnosti je torej očitno in logično izpeljana in ustavnega načela socialne države (glej Komentar Ustave, 2002, str. 518-544, avtorica dr. B. Kresal, vsi citati so od tam). Odraža pravno filozofijo o »nedeljivosti človekovih pravic«, oziroma o »nedeljivem pojmovanju človekovih pravic.« Zato tudi brez kakovostne in učinkovite zaščite pravice do socialne varnosti, ali brez življenja v socialni varnosti, ni mogoče kakovostno in učinkovito uresničevati drugih pravic: ne političnih, ne državljanskih in ne kulturnih. Socialne pravice, namenjene kakovostni zagotovitvi socialne varnosti slehernega posameznika, so – tako kot ustavno načelo socialne države – odraz »vrednostnega sistema sodobne družbe, ki v središče postavlja človeka, kot posameznika in kot člana družbe, ter je zato zavezana k spoštovanju človekovega dostojanstva kot temeljne vrednote.«

To zavezo odraža tudi sprejem temeljnih mednarodnopravnih dokumentov o zaščiti človekovih pravic in svoboščin, med drugim tudi Evropske socialne listine - ki Slovenijo »zavezuje od 1.7.1999 dalje.« Pravica do socialne varnosti v širšem smislu vključuje pravice glede dela, zaposlitve, socialnih tveganj in na splošno glede zagotavljanja možnosti preživetja in dostojnega življenja človeka; predvsem tedaj, »ko si tega zaradi osebnih ali ekonomskih okoliščin ne more zagotavljati sam – socialna varnost v ožjem smislu.« Gre torej za normativno – ustavno – zahtevo po upoštevanju socialnih načel. Razteza se tudi na področja davčnega prava in pravne ureditve izvršbe! (*1) Zaščita pravice do dostojnega življenja in varnosti, pa do osebnega dostojanstva in zaščite človekove osebnosti, ni mogoča brez zaščite pravice do socialno dostojnega življenja in življenja v socialni varnosti. Zato je duh normativnih zahtev ustave jasen: »Posamezniku, ki se je iz različnih okoliščin znašel v neugodnem socialnem položaju, naj se torej z aktivnim delovanjem države, kjer je to potrebno, zagotovijo možnosti za dostojno življenje in za svoboden razvoj osebnosti.«

Ne spomnim se primera in ob iskanju tudi nisem našel enega samega primera strankarske argumentacije, ministrske argumentacije ali uradniške argumentacije, ki bi vsebovala argument sklicevanja na normativno moč temeljnih ustavnih socialnih načel tudi glede davčne zakonodaje in politike, ali glede zakonodaje in prakse v zvezi z izvršbami. Groteskno osupljivo pa je, da s kolegi nismo uspeli najti niti novejše odločbe sodišča, ki bi to vsebovala. Niti v primerih – nujno je spomniti nanje -, ko so ljudje na socialnem robu družbe utrpeli maksimalno škodo z uvedbo izvršbe na njihovem premičnem ali nepremičnem premoženju, vključno z izvršbo na stanovanju ali hiši, zaradi dolga 400, 300, 200 eur, dolgovanega javni oblasti, pravni osebi javnega prava ali močnemu privatnemu pravnemu subjektu. Takšna pravna politika in praksa je ustavno očitno nesprejemljiva. A kot da tega nihče ne želi razumeti, kot da to nikogar prav zares ne zanima in kot da to niti malo ne zanima slovenskih sodišč.

Obvezna socialna zavarovanja so seveda »nujni sestavni del te pravice«: že po imperativni normi Ustave morajo biti vzpostavljeni, druga socialna zavarovanja, ki jih država vzpostavi, pa so prav tako varovana v okviru naveden ustavne določbe« (od zdravstvenega varstva, preko zdravega življenjskega okolja do varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, k temu gre dodati žrtev vsakršnega nasilja, posebej pa žrtev kaznivih dejanj, prav posebej pa otrok v vlogi žrtev, pa zavarovanja pravic invalidov, varstvo družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine, pa mladih družin, mladoletnikov brez staršev, seveda pa tudi varstvo možnosti za vzgojo, šolanje in izobraževanje. K temu je treba pripisati tudi ustavno urejeno dolžnost države, da ustvarja možnosti za pridobitev ustreznega stanovanja za vsakogar, pa seveda – na to nikakor ni dopustno pozabiti – zavarovanje pravic, status in vitalnih interesov tujcev (migrantov, beguncev, azilantov, oseb brez državljanstva …).

Moj pogled na določbe v ustavi, kot je tista o ustvarjanju možnosti za pridobitev »primernega stanovanja« je drugačen od prevladujočega pravniškega razumevanje takšnih določb v ustavi. Prevladujoča oznaka zanje je »programske določbe«. Označevanje te in njej podobnih določb v ustavi kot »izključno programskih« se mi zdi ustavnopravno napačno in ob odsotnosti slehernega stvarnega razloga, še manj pa sleherne prisiljujoče nujnosti pri razumevanju in razlaganju določb v ustavi, konceptualno izpraznjeno. Kot gola, instrumentalno legalistična, ideološka dogma. Vsaka določba v ustavi, vsaka njena zaveza, vsako načelo, pravica, svoboščina, vsaka institucija ali vsak koncept v ustavi vsebinsko pomeni prav tisto, kar ji kot nacija pripišemo, kar ji kot vsebino pripišejo ustavni igralci in kar o njej končno reče sodna veja oblasti, na koncu avtoritativno ustavno sodišče.

Tako kot pravica do svobodnega izražanja tudi pravica do primernega stanovanja, ali pa varovanja dediščine, ali pa do dela, ali pa do osebnega socialnega dostojanstva ne pomeni nič, če se kot socialna ustavna demokratična država odločimo, da ne bo nič pomenila, ali da bo pomenila malo (ali npr. le tisto, kar o njej določajo minimalni mednarodnopravni standardi, kot sta EKČP in sodna praksa ESČP). Zato se na drugi strani kot družba, kot nacija in kot javna oblast na slovenskem teritoriju lahko odločimo, da bodo te določbe in pravice pomenilo nekaj, več, veliko več. Če se tako ne odloči vsakokratna strankarska oblast, pa se tako lahko odločijo sodišča – in s precedensi ustvarijo pravni red, ki napolnjuje ustavo z vsebino in jo razširja – tudi vsebino tistih določb, ki jih pravniki prevladujoče, skoraj brez izjeme, označujejo za »programske«. V katero smer? Prav zagotovo v smeri socialne države, socialne pravičnosti in socialne ustavne demokracije, utemeljene s solidarnostjo, humanizmom in moralno skrbjo za slehernega človeka. Takšno je moje ustavniško prepričanje o tem vprašanju.

Komentar Ustave (dr. Kresalova) pravi, da je »pojem pravice do socialne varnosti, njen obseg in razmejitve do drugih v ustavi določenih socialnih pravic težko natančno opredeliti. Tudi US je v eno svojih odločb ugotovilo, da gre za zelo kompleksen sklop možnih vsebin in razmerij, ki jih narekujejo različne okoliščine… Kot jedro pravice do socialne varnosti in kot njeno osrednjo vsebino pa je prav gotovo treba razumeti tradicionalno uveljavljena področja socialne varnosti, pravice do dajatev in storitev od nastopu določenih socialnih primerov, ki so povezani z izgubo dohodka ali s povečanjem stroškov (bolezen, nosečnost in porod, invalidnost, starost, nesreče pri delu in poklicne bolezni, brezposelnost, materinstvo, starševstvo, smrt osebe, ki je skrbela za preživljanje družine), pri čemer je primerno ta pojem socialne varnosti še nekoliko razširiti (v smislu širšega pojma socialne zaščite) in vanj vključiti tudi splošno pravico do pomoči v primeru socialne ogroženosti, pomanjkanja ali revščine, ko posameznik nima zadostnih sredstev ali drugih pogojev za preživetje in dostojno življenje (sistem socialne pomoči oziroma socialnega varstva). To potrjuje tudi praksa US, iz katere izhaja, da je tudi sistem socialnih pomoči sestavni del ustavne pravice do socialne varnosti.«

To filozofijo socialne varnosti razumem kot pritrjevanje tezi, da je ne le mogoče, ampak je tudi treba neprostovoljni padec posameznika v revščino opredeliti kot življenjsko stanje, ki je glede na ustavne dolžnosti države, v smislu socialne varnosti in skrbi, v nasprotju z duhom in filozofijo ustave. Da torej implicitno v ustavi že obstaja pravica do zaščite države pred življenjem v neprostovoljni revščini. Tudi v povezavi z ustavnim načelom enakosti po 14. členu Ustave in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Ko sodobnega človeka nekdo prehiti,

mu zastane dih,

zavre kri,

a v glavi je

kot da bi se zgodil državni udar:

izredno stanje.

(Rudi Kerševan)             

Veliko jih je že bilo. Vseh vrst resničnostnih šovov. Pred leti smo začeli z Big brotherjem, ki ga je gledalo mlado in staro, o njem so poročali mediji, kot bi zemlja doživela novo odkritje. Prišlo je iz krajev tam čez lužo. Čeprav so tekmovalci živeli v zaprtih dnevnih in nočnih prostorih, so si jih radovedneži ogledovali celo na wc-ju, kjer ni bilo potrebne intime. Nekateri so postali junaki, drugi so izpadli, tretji se do konca borili kot levi, četrti jokali, besneli, se kregali, ljubili, žalovali, govorili, kaj govorili, tudi kleli, sodniki pa so o vsakem njihovem gibu poročali v živo. Neizprosno in povsem brez dlake na jeziku. Teden za tednom. Mnogi so izpadli iz »ringa«, nekateri se kasneje celo vrnili, redki ostajali vse do bridkega konca. Zgodile so se nove ljubezni, pa prešuštva in še marsikaj. In nato zmagovalci. Krog se je namreč ožal in na koncu je nekdo slavil. Osvetlili so ga žarometi. Domov je odšel s petdeset tisočaki. Razgaljen, morda sprt z domačimi, sosedi, prijatelji, sotekmovalci. A, vendar glavni. Vsaj takrat. O nekaterih pa kasneje nismo veliko slišali. So se umaknili sami? So v življenju uspeli? Jim je sodelovanje odprlo kakšna vrata? Jim je bilo razgaljenosti žal?

Ocenjevali so jih kot »blago«, ki je tržno, se ponuja in »prodaja« in o njem vemo skoraj vse. Kdo je kaj bil in kdo kaj postal.

Pa so prišli še drugi šovi. Tudi Kmetija, kjer se je delalo, celo zelo naporno, nekdo je bil spet zmagovalec, drugi poraženci. Vedno se je ugibalo: kdo s kom, zakaj, do kdaj, kaj bodo rekli drugi. Kdo bo gospodar in kdo hlapec? Teden za tednom. Kaj pa gostilne vseh vrst? Je bilo kaj zelo pozitivnega? 

Tudi pri Varuhu smo bili povprašani, kako na vse to gledamo, kaj pravimo o mladini, ki se ob tem celo »uči« in spreminja. Nismo bili prav pohvalni, saj so bile pikantne podrobnosti zakulisja mnogih šovov tiste, ki so kazale, da je pomembna le zmaga, pa čeprav za vsako ceno. Da je dovoljeno vse, skoraj vse. Bili so se boji za prestiž, za to kdo bo pokazal več, kdo si največ upa. Pa ne le v pozitivnem smislu.

Je to učenje strpnosti, sobivanja, prijaznosti, lepih besed in obnašanja? So se mladi z nekaterimi liki celo poistovetili? 

Sledila je poplava različnih novih šovov, pri čemer so se nekateri tekmovalci preizkusili kot talenti na različnih področjih; pevskem, plesnem, tudi kuharskem. Zlasti slednje je preplavilo Slovenijo. Ni več TV postaje, kjer se ne bi ljudje preizkušali v kuharskih spretnostih, pisali knjige receptov, kuhali in ponujali poceni ali drago in čimbolj enkratno hrano. Kuhajo ne le Masterchefi.

Nikoli, prav nikoli pa še ni zmanjkalo tekmovalcev. Je vzrok v popularnosti, morda v iskanju novih veščin, znanja, zaposlitev, medijske scene ali čedalje bolj »rdečih preprog«? 

Sama menim, da so bili šovi, ki so iskali najboljše in največje talente na tako različnih področjih, vsekakor koristni. Koliko jih premore Slovenija, smo lahko ugotovili, pa čeprav nekateri tekmovalci žal celo niso bili za pred javnost. Ožigosali so jih tudi strogi sodniki, ki jim nemalokrat niso prav nič prizanašali. »Zabili so jih v tla«, jih ocenili tako slabo, da se nikjer ne bi več upali prikazati. A nekateri so se spet in to kot veliko boljši. Se torej vztrajnost celo splača? Je res, da si lahko enkrat med slabšimi in drugič med zmagovalci?! Kakor kdo. Predvsem so bili svojevrstni zmagovalci tisti, ki so si upali še enkrat priti in pokazati novo ter predvsem boljše znanje. A, morali so imeti res »debelo kožo«.

Če se kje pozna premik, se zagotovo pri kuhariji. Imamo svetovno kuharico, ki je postala celo Ona leta 2016, ki kuha tako, kot bi svetovni slikarji slikali, skladatelji skladali, pevci prepevali. Ni edina. Je pa najboljša ali vsaj ena najboljših. Najprepoznavnejših. Celo v tujini. Z delom pridnih rok. To velja vsekakor izpostaviti.

Vsak poklic je torej časten in z njim se da uspeti. Dobro sporočilo tudi za mlade, ki se iščejo, ki ne vedo ne kod ne kam. Ki mislijo da danes ni služb in zaposlitev.

Če pomislimo, da si vsak  tak tekmovalec na nek način kroji svoj prostor pod soncem in išče priložnost za zmago, pa čeprav manjšo, je to vsekakor dobrodošlo.

Podpiram vse, kar ni nesramno, kar ne uničuje ljudi in jim jemlje zadnji kanček samozavesti, vse, ki spoštujejo tudi tiste, ki niso najboljši, ki jim dajo morda vsaj malo upanja, da bo iz njih nekoč nekaj. Kje piše, da uspejo le najboljši? Pomembna je tudi vztrajnost. Včasih predvsem to. Genialcem je lahko celo primanjkuje. In »maminim sinkom in hčeram« tudi.

Vsekakor pa menim, da so ostale predstave za javnost, ki so v preteklosti jemale dih in se kosale po grdobijah, hudih besedah, žalitvah, zmerljivkah, slačenju in seksu, slaba popotnica mladim. Je že res, da so starši zanje odgovorni, saj imajo televizorji tudi daljince in tipke. A vendar imajo naši mladi tudi t. i. pametne telefone, ki so »goreli« in pregorevali pozno v noč ter mnogim dajali povsem napačna sporočila. A, to je zgodba, ki jo dopuščajo predvsem družine. Tudi šola je sicer pomembna, a doma pač v celoti ne more nadomestiti.

Res pa je tako težko spreminjati veliki negativizem. Preveč ga je in kar cveti.

Tako smo nedavno v »tla zabijali« naše gore list – Melanijo, vse dokler ni postala prva dama Amerike, potem pa naenkrat slava in vsepovsod izdelki z njenim imenom Skoraj ni medija brez vsaj ene njene fotografije. Če bi se prikazala, bi bilo zagotovo spet kot pri »gorskem zdravniku«. Trume oboževalcev, še več radovednežev, pa tudi turistov in iskanja priložnosti za promocijo. 

Smo pač taki. Nam je to lahko v ponos? 

Tako ravnamo tudi s športniki. Danes so športniki leta, nosilci kolajn, celo zlatih ali tako različnih globusov, čez leto povsem pozabljeni, saj pridejo novi in stari so v »ropotarnici zgodovine«. Sramujemo se celo četrtega, petega, da ne govorimo o višjih mestih. Takrat smo nanje že pošteno jezni. S steklenico v roki in na domačem kavču. Pozabimo koliko so pretrpeli, kako garali, koliko je bilo odpovedovanj. Vidimo in naštevamo tisočake evrov, ki so jih zaslužili. Kot bi jim jih mi podarili.

Ja, tudi to je naša mala domovina. Pri vsakemu iščemo napake, pikantnosti, podrobnosti, pri še tako dobrih, radi zavzdihnemo in rečemo: »Že, že, ampak ...« In takrat se vsuje. Kot plaz, ki se ne ustavi. Pozabimo celo na vse dobro, ki so ga naredili. Omenjamo le napake in jih še žive »pokopljemo«.

Tako pač je. Ali se prav ničesar ne naučimo? 

Avtor pri pojasnjevanju izhodišč svojega dela na zanimiv način predstavi in obravnava okoliščine, v katerih je največ možnosti, da je po krivici obsojena oseba v obnovljenem postopku oproščena očitkov iz obtožbe. Tako navaja, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje umora ali posilstva, da se ni pogodila (plea bargain), da je bila obsojena na daljšo zaporno kazen in da je imela na voljo kakovostno pravno zastopstvo in raziskovalne možnosti v fazi po pravnomočni obsodbi. Poleg tega je pri takem razpletu tudi pogosto, da je bil primer osredotočen na vprašanje identitete storilca, da so obstajali fizični ali drugačni ekskulpatorni dokazi, da so bili ti tudi zbrani, ustrezno hranjeni in dani na razpolago obsojenemu. Sicer pa je po avtorjevih besedah v primerih, kadar je bila najdena sled DNK, potrebno tudi precej sreče; kadar te vrste sledi ni, pa je pravzaprav vse odvisno od srečnega naključja (str. 7 njegovega dela). Zadnjo navedbo je ilustriral z opisom nekaj primerov takšnih srečnih naključij. Še najbolj zanimiv se mi zdi tisti, v katerem se je po krivici obsojeni znašel v isti celici s pravim storilcem in shranil njegove cigaretne ogorke, analiza DNK pa je pokazala, da je umor in posilstvo storil prav ta sojetnik.

Avtor se opira na podatke in primere, obravnavane v okviru projekta, ki poteka na Pravni šoli Cardozo v ZDA, njegov cilj pa je tudi reforma kazenskih postopkov. Analiza primerov, v katerih so bili obsojeni na podlagi naknadne analize DNK oproščeni, je pokazala, da h krivi obsodbi ni vodila samo ena napaka, temveč praviloma kombinacija več elementov – zmotne identifikacije, napak forenzičnih znanosti, krivih ali zavajajočih izpovedi izvedencev, nepoštenih ovaduhov, krivega pričanja in neresničnih priznanj krivde.

Čeprav se zaradi navedenih razlogov lahko zgodi, da je nedolžen človek obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni storil, to seveda ne pomeni, da gre za množičen pojav. Ocene za ZDA se gibljejo od 0,025 odstotka vseh primerov (kar je omenjal pokojni sodnik Vrhovnega sodišča ZDA Antonin Scalia glede na primerjavo oproščenih v ponovnem postopku in skupnega števila kazenskih postopkov) do 4 odstotkov (študija Samuela Grossa o obsodbah na smrtno kazen, povzeto po How Many People Are Wrongly Convicted? Researchers Do the Math). Vendar pa tudi tako majhen delež za preučevana obdobja v ZDA pomeni več tisoč ali celo deset tisoč ljudi, ki so bili po krivem obsojeni.

Drugo vprašanje je, ali je te ugotovitve mogoče prenesti na kontinentalne razmere. V Zvezni republiki Nemčiji je več znanih primerov sodnih zmot, ki kažejo, da so razlogi zanje dokaj podobni. Celo dejanja, ki so bila obsojenim očitana, so podobna – umori ali posilstva. Tako je s seznama sodnih zmot, ki ga najdemo na spletu, med trideset navedenimi, ki so znane od leta 1991 do danes, 13 dejanj povezanih s spolnostjo (posilstvo ali spolni napadi) in 9 z napadom na življenje in telo (umori, uboji, hujše telesne poškodbe). To razmerje zelo spominja na že navedene okoliščine. Precej obsodb je bilo posledica izvedenskih mnenj o kredibilnosti žrtev v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, med razlogi pa so tudi napačna izvedenska mnenja, pristransko delovanje organov pregona in seveda krive ali neustrezne izpovedi prič.

Očitno je, da so v Nemčiji z vprašanjem sodnih zmot povezani podobni razlogi, kot jih razkriva navedeni ameriški projekt. Uradnih statistik ni, vendar je bilo o tem precej napisanega. V skupno 800.000 primerih je bilo 1176 obnov postopka (podatek za leto 2010), kar je precej manj kot odstotek (0,147 odstotka) vseh primerov, a verjetno tudi tukaj, podobno kot v ZDA, primerjava z vsemi kaznivimi dejanji ni ustrezna. Iz virov, ki sem jih uporabil pri tem kratkem pregledu, je mogoče razbrati, da je število napak pri manj zahtevnih primerih verjetno lahko bistveno večje. Po občutku bi rekel, da je podobno razmerje tudi pri nas.

V zvezi s tem so zanimivi odgovori nemških sodnikov v leta 2011 opravljeni anketi. Na vprašanje, kaj bolj otežuje oblikovanje sodne odločitve – nedoločenost pravne norme ali nejasnost glede dejanskega stanja –, je 85 odstotkov sodelujočih izbralo drugo možnost, 65 odstotkov pa jih je štelo ugotavljanje dejanskega stanja za najtežji del oblikovanja sodne odločitve. Sam bi verjetno odgovoril enako.

Precej žolčno knjigo na to temo je leta 2013 napisal novinar Thomas Darnstädt. Delo Der Richter und sein Opfer: Wenn die Justiz sich irrt (Sodnik in njegova žrtev: ko se sodstvo zmoti) je zanimivo prav zaradi tega, ker vključuje primere in avtorjeve pogovore z znanim sodnikom Zveznega sodišča Thomasom Fischerjem in sodnikom Deželnega sodišča v Mainzu Hansom Lorenzem. Iz pogovorov je razvidna ugotovitev – ki se poraja tudi meni –, da v nekaterih primerih še tako dobro zapeljan in korektno izveden postopek ne bo prinesel pravega rezultata; takšno možnost je preprosto treba dopustiti, še zlasti pa si ne pred njo zatiskati oči.

Lorenz pravi, da ni večje nevarnosti kot sodnik, ki misli, da vedno naredi vse prav. (Es gibt keine größere Gefahr als einen Richter, der glaubt, immer alles richtig zu machen.)

P. S.: Darnstädt med predlogi za izboljšanje ponuja nekaj, kar se mi zdi zanimivo. Pravi, da bi bilo v sodstvu treba vzgajati novo kulturo odnosa do resnice. Sam jo imenuje kultura dvoma. Trdi, da je odločnost policije in varnostnih sil, da za zagotavljanje javne varnosti zahtevajo in uporabljajo vedno nova pooblastila, častihlepnost teh »lovcev« prenesla tudi na sodnike. Tako po Darnstädtovem zatrjevanju noben sodnik ne mara trditve, da izreka preveč oprostilnih sodb. Javnost od njega pričakuje, da vsemu naporu policije ter množici prič in izvedencev sledijo rezultati, to pa lahko privede tudi do sodne zmote. O tem ne bom rekel nič, vsak naj si misli svoje.

Pri postavljanju ograj na mejo ne gre za varnost, za nadzor nad množicami beguncev, migrantov in drugih tujcev pri pohodih »nad« EU. Gre za totalnost nadzora znotraj EU - s tehniko strahu, tesnobe, manipulacije in sovražnega razlikovanja po matrici »Mi-Oni«. In gre za prevlado ortodoksnega teleološkega republikanizma (unionizma) nad deontološko demokracijo.

Podobno pri vprašanjih »obrambe in oborožitve« praviloma ne gre za vprašanje elementarne varnosti, ampak za golo vsiljevanje videza varnostne politike in videza vzajemnega trgovanja. Oboje prekriva resničnost razmerja močnejših napram šibkejšim, s ciljem krepitve finančne moči centra ali centrov moči na račun periferije in – post-koloniziranih - nacionalnih okolij nemoči. Podobno pri ukrepih z etiketo 'skupnostnega' (četudi EU NI skupnost) prostega pretoka blaga, kapitala in storitev dejansko ne gre toliko (če sploh gre za to) za širjenje in krepitev individualne in skupinske svobode, ampak gre predvsem in najprej za pravno-tehnično krepitev neomejene svobode najmočnejših nadnacionalnih gospodarskih subjektov znotraj zamejenega prostora EU in privilegirancev v njihovi službi. Podobno pri retoriki in uradniški dokumentaciji o »skupni evropski socialni politiki« ne gre za politiko pravne zaščite ljudi dela in znanja, delavca, mladih ljudi in posameznika kot osebe, njegovega dela in osebnega socialnega dostojanstva, ampak za utečeni proces ponavljajočih se, P.R.-ovskih in jezikovnih slepilnih ravnanj gosposke, ki s floskulami o zaščiti osebnega socialnega dostojanstva, socialni pravičnosti in socialni varnosti večine ljudi prepogosto nimajo ničesar opraviti.

Podobno pri tehnokratskih ukrepih glede te ali one vrste vina ali prehranskega izdelka ne gre za enakopravno uporabo enotnih pravil skupnega trga, niti ne za sam izdelek, ampak za nekaj povsem drugega – predvsem gre za nezamejeno in avtomatizirano administriranje samonamenskih razmerij med parametri gospostva, vazalstva in podložništva znotraj EU. Navsezadnje pa za odmerjanje kapljic spoštovanja kot pretežnega nespoštovanja do določenih narodov.

Podobno pri politiki izobraževanja ne gre za ukrepe v funkciji »izobraženosti« evropskega »demosa«, kot smotra in cilja politik EU, ampak za … čisto ideologijo, za vero, za fundamentalizem – v samoprikazno dogmatičnost in nazorsko samoumevnost eujevskega neokapitalizma. Itd.

Pri tistem, kar nikomur več ne bi smelo ostati neočitno, ne gre vselej znova poskušati biti bolj ali zelo natančen.

S pomembnim poudarkom: tudi ne gre predvsem za varnost. Tudi ne gre predvsem za mir. Na delu je čista ideologija. Ali ideologija v svoji najčistejši obliki. Tista ideologija, na katero ves čas opozarjajo filozofi, kot so prof. Slavoj Žižek (on tudi v dopadljivem in sporočilnem dokumentarcu The Perverts Guide to Ideology, ne le v knjigi Življenje v času konca in drugih delih), prof. Mladen Dolar, prof. Alain Badiou, prof. Umberto Galimberti in mnogi drugi intelektualci in izobraženci. Tudi pri nas. Gre za isto ideološko tehniko iste ideološke matrice (in paradigme), kot je tista pri prodajanju izdelkov potrošnikom s slogani, tipa »kupite naš izdelek, res je nekoliko držaji, morda tudi ni najboljši, a če kupite našega, boste s tem prispevali drobiž za lačne otroke … zaščito gozda … sanacijo onesnaževanja … izgradnjo bolnišnice …« Čista ideologija torej. In neumnost. Tako kot tista o »ločevanju odpadkov«. Seveda zapoved državljanom/potrošnikom glede ločevanja odpadkov nima prav ničesar neposredno opraviti s problemom onesnaženosti okolja, še manj pa ima opraviti karkoli z reševanjem problema onesnaženosti okolja. Je gola tehnika totalne preusmeritve pozornosti – na posameznika – in popolnega prenosa odgovornosti, skoraj krivde za okoljevarstvene probleme - na posameznika.

In prav ta ideološka tehnika je najpogosteje na delu v procesu popolne zasužnjenosti posameznika s psevdo, navidezno, prazno svobodo (ta koncept je vselej znova odlično izrisoval J.P. Sartre, npr. Renata Salecl pa je o tem izdala koristno knjigo Izbira) in s statusom omni subordiniranega nekupovalca vsega-vselej-in-povsod. Sliši pa se približno takole: »ne kričite, pravzaprav kar molčite, ker če želite spreminjati svet na bolje, začnite pri sebi in pred svojim pragom, če boste to storili, bo dovolj, če bodo to storili še drugi, pa bodo vsi največji problemi rešeni.« Žižek se ob tem ne razjezi, ker bi bil nevrotični bedak, ampak zato, ker to ni in ker ne dopušča, da bi ga imeli za kaj takega en sam trenutek.

Čista ideologija je uporabljena kot tehnika naslavljanja človeka, kot da je (ali bo kmalu postal) bodisi nemisleči bebček bodisi tako neodgovorno polenjen in dušebrižno samoprevarantski zombi, da si dovoli, si upa, si drzne prepustiti se v varljivo občutenje ugodja ob potrošniškem početju z domnevnim, a dejansko in v celoti neobstoječim »prijaznim obrazom potrošništva«, oziroma v celoti neobstoječim »elementom humanitarnosti« potrošniških praks ob ne le groteskno butastih, ampak tudi surrealno žaljivih sloganih »vaš nakup našega izdelka pomeni tudi darovanje 20 centov za zaščito gozda v Amazoniji.«

Podobna je nemisleča samoprevara, ali pa nesramno sprenevedanje vseh tistih tekačic in tekačev, ki večkrat tedensko tekajo zase, vselej in ves čas tekajo zase (do česar imajo seveda vso pravico in s tem ni prav nič narobe, seveda bodo tekali zase), potem pa se za en dan v letu, nekateri morda pogosteje, odločijo sebe in druge prepričevati, kako da »tečejo za druge, ki tega ne zmorejo sami«, ali pač za »dober namen.« In se pri tem seveda sklicujejo na finančna sredstva, ki se ob tem domnevno zberejo iz prijavnin in gredo – za dober namen. Bolje, kot ne, je res? Ne, ni res.

Koliko je resnice v tem dobronamenizmu in ali je v tem sploh kaj resnice, predvsem pa, kaj je za tem, v smislu delovanja, ohranjanja in votle legitimizacije sistema, jih seveda prav nič ne zanima. A četudi bi jim vrgli v obraz, da gre za nekaj drugega in bi jih komunikativno premikastili z dokazi o dejstvih, za kaj pri tem res gre, jih to zelo verjetno ne bi prav nič zanimalo. Njihov občutek ugodja, sreče, raven dopamina pogojujeta prav samoprevara in fetišistično zanikanje (morda celo vedo, za kaj res gre, pa se pretvarjajo, da tega ne vedo), ne pa soočenje z dokazi, da so dejstva glede njihovega črednega teka drugačna.

Tako kot pri strankarski politiki: pripadnost –nečemu ali nekomu- je tista, ki se jo oklepajo človekovi možgani, ne dejstva in resnica. Bolj se prepričuje človeka, da objekt njegove pripadnosti tega ni vreden, bolj se oklepa pripadnosti. Tako kot glede medijev: občutek ugodja ob določenem prepričanju je tisto, česar se oklepajo človekovi možgani, ne preverljiva dejstva in resnica. Zato je mogoče zabetonirano prepričane ljudi, pa če so njihova prepričanja še tako osupljivo in očitno ovita okrog neresničnosti in laži, le po naključju in le pomotoma premakniti iz cone ugodja takšnih prepričanj v cono stresnosti pri dvomu, njihovem prevpraševanju in preoblikovanju. Enako velja za pravnike.

Kdor intelektualce, izobražence in filozofe kritično in v povišanem tonu nagovarja, naj vstopijo v dnevno politiko, kar da bodo s tem »prevzeli odgovornost«, je nevednež in nemisleči človek.

Naš čas in prostor določajo nepreštevne ideološke tehnike in ideološke (samo)prevare. Torej ideološke tehnike orkanskega, v smislu uma, inteligence, logike in pameti grozljivo ponižujočega laganja sebi in drugim ljudem v obraz. V tem pogledu so te ideološke tehnike odraz in izvor globalnega hiperidiotizma. Ali, po J.P. Sartru, absolutnega kretenizma (pa s tem ne mislim na okvaro pri delovanju »ščitnice«). Od dnevno političnih in ekonomskih, do intimnih in pravnih. Morda so, vsaj v določenem pogledu, pravne celo najusodnejše. Tudi zato, ker so docela institucionalizirane in tako rekoč brezprizivne, ko dobijo normativno moč. Na primer absolutni kretenizem o tem, da je treba voznika, ki na pregledni cesti in v odličnem avtomobilu prekorači hitrost za 10km/h, prisiljujoče nujno oglobiti, »ker je prekoračena hitrost najpogostejši razlog prometnih nesreč.« Ali pa tisti (ta se mi zdi med največjimi), ki prepoveduje vožnjo avtomobila ob uporabi mobitela, ne prepoveduje pa vožnje avtomobila s hkratnim kajenjem. Kot bi bil mobitel večja ovira za osredotočeno in varno vožnjo kot cigareta, ljuba Bog in Marx! Ali pa domnevni spregled očitnega dejstva, da neprekinjene verige reklam in jumbo plakatov ob cestah, ki izsilijo premik oči in glave s ceste, niso nič manjši motilci voznikov, kot pa mobiteli, ki ne terjajo tolikšnega in tako pogostega premika oči in glave s ceste. In tako dalje in podobno, v vrsti instrumentalnega sprenevedanja in nemišljenjske ravnodušnosti.

Ali pa, da se sodb sodišč ne sme kritizirati, četudi so očitno pravno nevzdržne. Predvsem pa, da je stvarno utemeljena strokovna kritika dela sodišč »napad na sodstvo« in »rušenje avtoritete sodstva.« To je pri nas skorajda že pregovorna dogma, ali cehovski pozdrav ob listanju pravniških publikacij. Ali pa, vse pogosteje v javni sferi in oblastnih strukturah, od strankarske politike in gospodarstva z vlogo države, do javnega zdravstva in šolstva; da se ne sme javno  in kritično opozarjati na napake institucij in menedžerjev, ker se s tem krni ugled tistega, ki napake stori. Pa da je stvarno utemeljeno kritiziranje na splošno enako kot popreproščeno kritizerstvo. Posebej tedaj, ko kritiko vidijo in slišijo tisti, ki je sami sicer ne upajo, nočejo ali ne zmorejo izoblikovati in javno predstaviti.

Ali pa, da mora biti država zunaj prepoznavna - za vsako ceno. In da je »projektno umetniško delo« ali »visoka umetnost« tisto, kar se nam morda zdi skrajno smešno in otročje, niti ne duhovito, neizvirno, žaljivo norčavo in res skrajno bedasto, tudi zelo zanič, a se nam to zdi le zato, ker ne razumemo, za kaj gre – pri umetnosti. Četudi morda ne razumemo le tega, da se nečesa, kar se razglasi za »projekt«, »inštalacijo« ali »akademsko umetnost«, pač ne da pametno razumeti. Na primer »projekt« popevkarice, »inštalacija« stotih rolic toaletnega papirja na njivi nekje na gorenjskem, ali »umetniško delo« akademskega slikarja, ki z dvema pikama na platneni podlagi ponazarja poker v visoki travi za dva. Ne razumemo – neoliberalne ideologije -, da je visoka umetnost tisto, kar ima umetno določeno ali izsiljeno visoko prodajno ceno.

Podobno bi morali razumeti delodajalce, ko govorijo o »prožni varnosti« in »stroških dela«. Razumeti bi morali, da so socialne pravice »privilegij in darilo države«. In da sodišču delavca ni treba vrniti na delovno mesto, četudi je zmagal v sodnem sporu z delodajalcem, ker mu je ta grobo in očitno kršil njegove zakonite pravice, kajti s tem je, prav res, »porušeno zaupanje med njima.« Pa naj se delavka ali delavec pri 50 letih starosti in ob dosedanji minimalni plači, ob odpravnini v znesku petih minimalnih plač, znajde »na trgu dela.«

Pa kvazi ideološki »našivašizem«: si, kar je tisti, ki mu v danem trenutku ustreza, kar storiš, zapišeš ali izrečeš, točno v tistem trenutku in ki je tak, kot ga vidijo tisti, ki ga želijo v danem trenutku tako videti. Itd. V nedogled. IDEOLOGIJA. Vse čistejša, vse bolj učinkovita, za – kot se zdi – kvalificirano, 'nadustavno' večino tu in zdaj živečih ljudi očitno povsem nevidna in nedojemljiva. Ali pa samo odvečna zadeva.

Vse do tistega utečenega nefilozofskega prebliska brezsramnosti, da je nekaj sicer »etično sporno in morda nelegitimno, je pa legalno.« In do ustaljene formule delovanja sistema: vse, kar ni izrecno dovoljeno, je človeku prepovedano, pa tudi izrecno dovoljeno je lahko razlog, da se ga kaznuje, ob tem pa je na drugi strani sistemskim privilegirancem dovoljeno vse, kar jim ni izrecno prepovedano, a tudi to se jim lahko post festum dovoli.  

Potem pridejo OGRAJE, kar BODEČA ŽICA na meji. »Tehnične ovire«, pravijo strankarski menedžerji, ki seveda in očitno nikomur zares ne preprečujejo prehoda meje in tudi ne morejo preprečiti velikim skupinam ljudi prečkanja meje – samo zaradi tehničnih ovir. A ljudi je, kot vselej - v skladu  z abecedo oblastne manipulacije s psihologijo množic, v skladu s pojasnili doktrine šoka (Naomi Klein) in številno literaturo o tem -, treba prestrašiti, odvrniti njihovo pozornost, preusmeriti njihov srd na Drugega, Tujca, na nenašega komajšečloveka. Pomanjkljivo vedne in preskromno misleče ljudi, s prepogosto znatno premalo soli pri miselnih sklepih, pa je mogoče brez večjih težav in hitro prepričati v zle namere zloveščih tujcev, ki se zgrinjajo po raznih poteh proti državi, z zločinskimi motivi in le preoblečeni v Človeka … In ljudje, kakopak, žal množično in čredno, kot nemisleča in skoraj nečuteča truma sledijo temu, vselej znova. Pa protestirajo proti azilantom, se upirajo azilnim domovom, protestno preprečujejo prehodne domove … Po tekočem traku oblastniški eliti, bruseljski gosposki in nacionalnemu vazalstvu kot po maslu uspeva – vse, kar si zamislijo, vsaka mala manipulacija, vsaka velika prevara, vsak nedemokratični ukrep, vsaka protiustavna odločitev, vsaka nepravna namera, vsi drobci patološke, nemoralne in hipersamozadostne drže. S tehnikami čiste ideologije, antipolitično brezdušno in protidemokratično nemoralno. Izključevalno unionistično. Instrumentalno, popredmeteno in razčlovečeno. Diktatorsko. Gospodarjevsko. Zasužnjevalno. 

A ves čas z ultimativno odločilno slutnjo, s trajnim ohranjanjem občutenja vseobsegajoče prisotnosti neposredne nevarnosti: z meta argumentacijo o TERORIZMU in teroristih. Brez razmisleka, brez kritične presoje, mimo stvarnih razlogov in pogojev zanj, brez zgodovine in identitete, brez imena in podobe, neodvisno od stvarno oprijemljivega utemeljevanja. Le kot oklepanje gole prisotnosti in samoniklega obstoja tistega, kar enostavno je, ker je in kot je, tam zunaj, pred našimi očmi in pomeni ultimativno nevarnost vsemu in vsem, razlog za vse in predpogoj vsemu: terorizem in teroristi.

Potem, povsem pričakovano in logično, pride ZAPORA MEJ. Zdi se, kot da pade z neba, nenadoma, četudi je natančno časovno in stopenjsko vnaprej premišljena in dogovorjena. Zgodi se z retoričnim manevrom o »pravni politiki poostrenega nadzora nad zunanjimi mejami EU in doslednega izvajanja Schengena.« Ne, ne zgodi se poostreni in učinkoviti nadzor na mejo, zgodi se ZAPORA meje. To, kar se je zgodilo v preteklih dneh (prva polovica aprila 2017), ni poostreni nadzor, ampak je zapora meje. Virtualna, simbolna in dejanska. Pravna in politična. Moralna in etična.

Seveda samo začasna. V svoji najbolj surovi in strogi izvedbi le prehodna. Tudi pri tem gre samo za slepilni manever. Za dimno zaveso. Kajti, skoraj zagotovo ne gre za to, da bi kvalificirana večina ljudi večino časa zares verjela, da se teroristi »like a walk in the park« dnevno sprehajajo čez mejo, vozijo z avti gor in dol, prehajajo mejo tam in zato, kjer in ker ni učinkovitega nadzora - v obliki »temeljitega preverjanja dokumentov«. Ali pa, da bi verjeli, da je mogoče učinkovito preveriti dokumente le tako, da je treba potnikom pred mejo čakati več ur. Ali pa, da so teroristični napadi v Evropi posledica dejstva, da na mejah ni dolgih kolon vozil in potnikov, ki čakajo več ur za prestop meje – po natančnem in dvakratnem pregledu dokumentov. Niti za to ne gre, da bi teroristi, ki izgledajo kot teroristi, se vedejo kot teroristi in imajo dokumente, kakršne imajo teroristi, najprej in kljub temu uspešno prehajali čez mejo, ker tam ni dolgih kolon, ki so posledica dvakratnega in »natančnega« preverjanja dokumentov. Potem, ko bodo na meji dolge kolone in se bo na možnost prehoda čakalo več ur, pa bodo s sicer nejevoljnimi obrazi, a prav taki in s prav takšnimi zunanjimi izkazi svoje terorističnosti sicer malo težje, predvsem pa počasneje, prehajali mejo. Pardon, seveda gre za napako: potem, zaradi dolgih kolon in »natančnega« preverjanja dokumentov ti, ki so oni in tudi izgledajo kot oni, predvsem pa imajo svoje dokumente, ki so taki, kot jih imajo le oni-sami, ne bodo več mogli čez mejo, ker bodo tam, po več urnem čakanju v koloni in ob »natančni preverbi« njihovih – kakopak preverljivo 'terorističnih' – dokumentov zaustavljeni! Dobro, če bo tako, bo dobro. In bo tako, prav gotovo, je res? Takšni sugestiji se verjetno odrasli, četudi se morda preveč časa neuspešno pretvarjajo, da so nepremišljeni in lahkoverni, včasih in malo zaletavi otroci, ne nasmehnejo?

Gre morda res za to, da bi bilo nekaj dnevno nevzdržno stanje prehodov potnikov na meji s Hrvaško presenečenje za bruseljsko gosposko in Dogodek, ki se je moral zgoditi kot izkušnja in učni seminar? Skoraj neverjetno. Prej bi misliti kaj takega pomenilo zapasti v spotakljivo prismuknjenost. Ne gre niti za to, da so domače oblasti in tiste v sosednji državi malo narobe, »malo prestrogo« ali »preveč dobesedno« razumele pričakovanja in ukaze bruseljske gosposke – in zato lahko od sedaj naprej samo enkrat, ne pa dvakrat »natančno« preverijo dokumente potnikom, ki čakajo v dolgi koloni več ur na možnost prehoda meje. Pa tudi za to ne gre, da bi poostreni nadzor na meji, ki bi se izvajal kot »natančni pregled dokumentov« v funkciji povečanja stopnje varnosti, lahko ostal to, kar naj bi bil, četudi to ni, tudi tako, da bi se prilagajal koledarju - in bi tedaj, ko se potniki odpravijo na dopustovanja, poostrenost nadzor z »natančnim preverjanjem dokumentov«, v funkciji varnosti, malo 'prilagodili' dopustniškim in izletniškim željam ljudi. Tako, da bi proces potekal malo hitreje. Kajti dopust je le dopust in negodovanje množice v avtomobilih, ki želi malo dopustovati, le ni zanemarljiva reč niti za bruseljske menedžerje. Navsezadnje pa so, vsaj morda, tudi teroristi vsaj toliko ljudje, da tudi sami dopustujejo in izletnikujejo – v času dopustov in prazničnih izletov? Če je tako, potem je v zmoti tisti, komur se zdi, da laži, brezsramno žaljenje pameti in poniževanje človekovega intelekta nimajo spodnje meje.   

Bi se nam lahko zazdelo, da bo unionistična menedžerska gosposka kasneje, ko se bo nekje v Evropi zgodila nova grozota terorističnega nasilja, javno izjavila, da je to posledica še premalo strogega nadzora na uradnih mejnih prehodih? Da bo dejala, da se Evropejci še premalo zavedajo nevarnosti in prisotnosti terorizma, da se še preveč oklepajo retorike človekovih pravic, da imajo še preveč svobode in da se morajo totalno prepustiti absolutnemu nadzoru nad svojimi življenji, identitetami in – v kratkem – tudi miselnimi procesi (kitajski znanstveniki se glede razvoja tehnologije za nadzor nad mislimi že hvalijo)? 

Pri tej novi gospodarjevi manipulaciji gre za medvrstično, a glasno in neposredno napoved tistega, kar pride za tem. To, kar bi prišlo za tem, bo morda nenadoma, v nekaj tednih, prišlo kot veliki pok, ali pa korakoma, bolj tiho, manj opazno. Kot se to dogaja ves čas. A se bo zgodilo in vsem bi moralo biti že očitno, kaj to bo: politika, pravo in praksa totalnega nadzora nad slehernim posameznikom, vsemi njegovimi početji in slehernim delčkom njegovega življenja. Tudi z materialno, finančno ceno. Tudi s policijskimi in vojaškimi tehnikami. To, kar se že ves čas dogaja, se bo še naprej dogajalo, a še bolj, kot se je do sedaj.

Za preveč ljudi je, tako se zdi, vse to le malo moteče. Ljudi, kot se zdi, tudi glede tega dogajanja ne moti nič drugega kot le golo dejstvo, da se pač težje, počasneje in bolj naporno zapeljejo čez mejo. Na izlet, dopust ali nakupovanje. Ljudje, kot se zdi očitno, ne razmišljajo o tem, če jih glede tega moti še kaj drugega in če bi jih še kaj drugega glede tega moralo motiti. In to je ultimativna moč ideologije. To je zmaga ideologije zasužnjevanja, razčlovečenja in nemišljenja v najčistejši obliki.

Na tem mestu sem nameraval zapisati nekaj citatov na to temo - varnosti in terorizma – iz knjige U. Galimbertija Miti našega časa (Modrijan, 2011).

Morda pa to le ni problem, ker ljudi, ki tega ne vidijo in ne dojamejo, ali pa jim je za to vseeno, to na ta način ne vznemirja? Morda se motimo mi? Morda je res vseeno, kdo se moti, kdo ima prav, kdo ne vidi in kdo samo misli, da prepozna, samo da ne pride do nasilja, ki jemlje življenja in seje grozo? Ne, za preprečevanje nasilja in grozot terorizma nam prav za to ne sme biti vseeno.

Terorizem je ogromen problem. Za ljudi, ki se jim zgodi pred očmi je največji problem. Vse, kar o tem napišem, zato zapišem s tresočo roko. Nič od zapisanega zato ne pomeni poskusa zmanjševanja problema. Nasprotno, pomeni izraz zavedanja o problemu in njegovih dimenzijah. Pomeni tudi odraz zavedanja srečnega naključja, da kot država še nismo bili neposredna žrtev teroristične groze. A prav zato, tudi tokrat, pomeni ta zapis upiranje tehnikam bruseljskega gospodarja, ki nas še naprej in vse bolj naslavlja kot bedake in sužnje. Pomeni apel, da si nikoli in nikdar ne dopustimo zlitja v totalnost takšnega statusa. Ne »kljub varnosti«, ampak prav zaradi varnosti.

Priznam, da je drugo vprašanje intelektualno nenaporno in me zato v bistvu ne zanima. Pri iskanju odgovorov nanj gre namreč za klasično jadikovanje, da je treba počakati na izide teh ali onih nacionalnih volitev in da kakršnakoli rešitev bo že sprejeta, ne sme pomeniti odpiranja ustanovnih pogodb. To naj bi menda odprlo Pandorino skrinjico vseh mogočih razprtij in vsestransko paraliziralo delovanje Unije. 

Vprašanje je, kot rečeno, intelektualno nenaporno, ker je odgovor nanj že dolgo znan. Obseg politične realnosti reševanja problemov je namreč odvisen od obstoja politikov državnikov. Te je v svojem govoru ob sprejemu častnega doktorata v Oxfordu Vaclav Havel sijajno opisal z naslednjimi besedami:   

»Danes potrebujemo politike, ki bi bili zares pripravljeni in sposobni se povzdigniti nad horizont svojih oblastnih interesov, ali ozkih interesov svojih strank ali držav ter ravnati v skladu s temeljnimi interesi sodobnega človeštva – to je, ravnati bi morali tako, kot se pričakuje od vseh, čeprav večina tako ne ravna.«

K temu je Havel še dodal:

»Globoko sem prepričan, da namen politike ni le v zadovoljevanju kratkoročnih želja ljudstva. [Nasprotno], politik bi si moral prizadevati osvojiti ljudi za svoje ideje, tudi ko so te nepopularne. Njegova naloga je razložiti te ideje in jih javno zagovarjati.«

Ko bi bili evropski politiki, vključno s slovenskimi, ravnali na opisani način, danes Evropska unija prav gotovo ne bi bila v stanju, v kakršnem je. Toda tudi to se bo spremenilo, ko bodo stvari dovolj slabe, da bo drugačno politično ravnanje postalo neizogibno. Tedaj bodo morale biti pripravljene jasne rešitve, torej odgovor na prvo vprašanje, kaj EU zares potrebuje za rešitev obstoječih kriz.

Pa poglejmo, kako je s tem, vzemši v obzir le zadnje desetletje. Prva od kriz, ki še vedno traja, je ekonomska kriza. Ta za svojo rešitev potrebuje celovito ekonomsko unijo, torej zaokroženo monetarno unijo, podprto z bančno unijo, ki bo umeščena v fiskalno unijo.

Druga kriza je varnostna in humanitarna kriza. Ta za svojo rešitev potrebuje varnostno unijo, ki bo zagotovila učinkovit nadzor na zunanjih mejah in tesno sodelovanje med varnostnimi, obveščevalnimi in pravosodnimi organi znotraj EU, če naj bo ta res območje svobode, varnosti in pravice.

Tretja kriza je kriza ustavne, liberalne demokracije v EU. Ta zahteva uveljavitev vrednostne unije, torej dejanske implementacije vrednot, zapisanih v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni.

Vse opisane »unije« pa za svojo uresničitev potrebujejo demokratično legitimnost. Ne ekonomska, ne varnostna, ne vrednostna unija ne more obstajati v odsotnosti demokratične legitimacije. Ta prav tako ne more več izključno ali pretežno temeljiti na izhodni, output legitimnosti, temveč potrebujemo izvirno nadnacionalno vhodno demokracijo, kakor tudi parlamentarizem, ki nacionalnega ne bo nadomeščal, temveč ga bo dopolnjeval.

Izziv za rešitev kriz EU, ki so po tehnično-organizacijski, pravno-arhitekturni, kakor tudi ekonomski plati gotovo rešljive, je, kako vzpostaviti demokratični legitimacijski okvir za njihovo ne le uresničitev, temveč uresničevanje na dolgi rok. Predvsem v tem zadnjem delu pa vidim potencial Ljubljanske pobude, katere sopodpisnik sem.

Številni so Ljubljansko pobudo zasmehovali, češ da je popolnoma nerealna in utopična. Tako ravnanje izhaja iz ignorance ali zavidanja, morda pa obojega. Predvsem pa ne naslavlja, kot uvodoma rečeno, temeljnega vprašanja. Kljub temu je Ljubljanska pobuda vsaj v delu političnega prostora sprožila tisto, k čemur je pozival Havel. Namreč to, da je nek politik – še več: sam predsednik države - podprl idejo, ki je v obdobju vsestranskega nabijanja po Evropski uniji vse prej kot politično oportuna.

S tega vidika je torej Ljubljanska pobuda že požela svoj uspeh, a gre, saj mora iti, še dlje. Bistvo novega ustavnega procesa, h kateremu kliče Pobuda, je, da vnovič sproži proces skupnega iskanja skupnega dobra. Da torej rezultira v spoznanju, kaj in komu je v obstoječem evropskem kontekstu še skupnega; kaj in kdo želi početi skupaj; ter da tisto skupaj tudi izvedemo. Ta skupaj bo, prav gotovo, ožji, kot je bil doslej. Jedrna Unija v središču koncentričnih krogov evropske integracije je torej dejstvo. Upam, da bo tudi Slovenija v njej, za kar pa se bomo morali še precej potruditi. 

Da lahko podnebne spremembe negativno vplivajo na uresničevanje človekovih pravic vseh nas ni več le ugibanje, saj dokazi o korelacijah z njimi izhajajo iz različnih znanstvenih študij in poročil mednarodnih organizacij. Vplivajo lahko na vrsto človekovih pravic, od tistih absolutnih kot sta pravica do življenja in prepoved nečloveškega ravnanja pa do tistih relativnih, kot so pravica do zasebnosti, družinskega življenja, zdravega življenjskega okolja in tudi bolj ekonomskih in socialnih pravic kot so pravica do vode, hrane in dostojnega bivališča.

Jeseni 2015 je več nevladnih organizacij in žrtev pred filipinsko komisijo za človekove pravice podalo zahtevo za preiskavo odgovornosti 47 največjih gospodarskih družb s področja naftne, plinske, rudarske in gradbene industrije za (potencialne) kršitve človekovih pravic, ki grozijo prebivalcem Filipinov zaradi podnebnih sprememb. V izjemno ustvarjalnem in istočasnem izzivalnem predlogu, saj gre vendarle za eno izmed prvih takšnih pritožb, nevladne organizacije in žrtve komisiji predlagajo, da za presojo negativnih učinkov podnebnih sprememb na uresničevanje človekovega dostojanstva uporabi pravo človekovih pravic. Kakšna so dejstva?

Predlagatelji poudarjajo, da tajfuni vsako leto povzročijo nekaj sto žrtev na različnih delih Filipinov. Le tajfun Jolanda je leta 2013 povzročil šest tisoč smrtnih žrtev. Pri tem se sklicujejo na podatke Svetovne banke o tem, da večina smrtnih žrtev na Filipnih izhaja iz posledic divjanja tajfunov (glej str. 2. predloga za preiskavo). Zato filipinski komisiji predlagajo, da sprejme več ukrepov med drugimi tudi, da država vzpostavi sodni mehanizem za uveljavljanje pravic žrtev in da pomaga žrtvam in sorodnikom žrtev pri uveljavljanju njihove odgovornosti. Filipinska komisija za človekove pravice je zato sredi 2016 odprla »nacionalno preiskavo o vplivih podnebnih sprememb na človekove pravice filipinskega prebivalstva in domnevni odgovornosti transnacionalnih energetskih gospodarskih družb« (CHR-NI-2016-0003) ter poslala predlog za zahtevo vsem 47 v pritožbi imenovanih gospodarskih družb. Tri transnacionalne gospodarske družbe Anglo-American, BHP Billiton in Conoco so v svojih odgovorih pred filipinsko komisijo ugovarjale njeni stvarni pristojnosti, da obravnava predlog. Zatrjevale so, da gospodarske družbe ne morejo odgovarjati za domnevne kršitve, ki jih domnevno storijo izven državnega ozemlja, kjer imajo sedež, če jih država v kateri poslujejo ne preganja. Z drugimi besedami, te gospodarske družbe in njihove države se izogibajo vsakršni obliki odgovornosti.

Ker stališče omenjenih transnacionalnih gospodarskih družb nima podlage v mednarodnem pravu človekovih pravic, smo skupaj s kolegi iz evropskih univerz in nevladnih organizacij, s prvopodpisanima prof. Olivierjem De Schutterjem, iz Univerze v Louvainu v Belgiji in Asbjørnom Eidem, zaslužnim profesorjem iz norveškega centra za človekove pravice na Univezi v Oslu, napisali »amicus brief« oziroma pismo prijateljev sodišča, kjer utemeljujemo, da obstaja pravna podlaga v mednarodnem pravu za izvrševanje pristojnosti domačih držav in uveljavljanje odgovornosti izven teritorialne odgovornosti držav in transnacionalnih gospodarskih družb za kršitve, ki so storjene izven njihovega matičnega ozemlja.

Države imajo pozitivno obveznost, da varujejo posameznika pred kršitvami zasebnih subjektov in da izvršujejo nadzor nad gospodarskimi družbami, ki so domnevno vpletene v kršitve človekovih pravic. Države v katerih so gospodarske družbe registrirane si morajo prizadevati, da na njihovem ozemlju in zunaj njega preprečujejo kršitve. Enako si morajo prizadevati tudi države v katerih prihaja do kršitev in kjer se nahajajo žrtve. Takšni standardi izhajajo iz Maastrichtskih načel o izven teritorialnih obveznostih držav na področju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, ki jih je leta 2011 sprejela skupina strokovnjakov, in ki odražajo načela in pravila že obstoječega mednarodnega pogodbenega in običajnega prava. Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice je denimo v lanskem zaključnem poročilu o izpolnjevanju obveznosti Kanade zapisal, da »priporoča, da država pogodbenica okrepi svojo zakonodajo, ki ureja ravnanje družbe, registrirane ali s sedežem v državi pogodbenici v svojih dejavnostih v tujini, vključno z zahtevo, da te družbe izvedejo predhodno presojo vpliva človekovih pravic k sprejemanju odločitev o naložbah. Prav tako priporoča, da država pogodbenica uvede učinkovite mehanizme za preiskovanje pritožb zoper te družbe, in sprejme potrebne zakonodajne ukrepe, da se žrtvam olajša dostop do pravnega varstva pred domačimi sodišči zaradi ravnanja teh družb« (16. odstavek). Različni odbori Združenih narodov so v zadnjih letih sprejeli veliko podobnih priporočil in mnenj, kar navsezadnje kaže na predanost zavezi, da države tudi izven svojih meja zagotovijo spoštovanje in varovanje človekovih pravic.

Preiskava filipinske komisije za človekove pravice je testni primer za uveljavljanje odgovornosti držav in gospodarskih družb za uresničevanje človekovih pravic izven ozemlja, kjer imajo sedež. Ni pričakovati, da bo komisija ugotovila neposredno odgovornost in skrbno dokazano korelacijo med ravnanjem posameznih gospodarskih družb in negativnimi učinki podnebnih sprememb. Smisel te preiskave je primarno, da se prepričljivo pravno argumentira, da države in gospodarske družbe lahko odgovarjajo za negativno vplivanje na uresničevanje človekovih pravic izven svojih teritorialnih meja držav, kjer so sodno registrirane. Gospodarske družbe morajo pred vstopom v določeno državno opraviti skrbno presojo smiselnosti takšnega koraka z vidikov varstva človekovih pravic in operativnih, poslovnih, finančnih in okoljskih tveganj. V današnjem, izjemno povezanem globalnem gospodarstvu, bi bilo utopično trditi, da države ne odgovarjajo za ravnanja svojih gospodarskih subjektov, ko poslujejo izven državnih meja in pri tem povzročajo negativne učinke za uresničevanje človekovih pravic.

Pojav ni niti nov niti neznan, navezuje se pač na človekove sposobnosti pomnjenja in vplive, ki so pri tem pomembni. Temu zlasti v državah s porotnim sistemom namenjajo precej pozornosti, pa tudi pri nas problemi z zaslišanjem prič niso ostali neopaženi in so tudi tema posebnih izobraževanj.

Večina raziskav, ki se ukvarjajo s tem, izhaja iz znanstvenega razumevanja, kako pravzaprav deluje spomin. Navadno si spomin predstavljamo kot zapis na kakšnem mediju, ki ga lahko ponovno predvajamo in reproduciramo. Znanstvene ugotovitve, ki nikakor še niso dokončne, pa temeljijo na dognanju, da spomin na neki dogodek ni reprodukcija obstoječega zapisa, temveč rekonstrukcija na podlagi številnih fragmentov in področij v možganih. Proces spominjanja se pravzaprav ne razlikuje prav dosti od razmišljanja, tako da ni pasivno dogajanje pri posamezniku, temveč njegovo aktivno delovanje.

Pri preučevanju vplivov na spomin oziroma njegovo reprodukcijo so opazovali več dejavnikov, od (hotenega in nehotenega) vpliva akterjev v policijskih postopkih do različnih predsodkov in dejstva, da se spomin pri vsaki ponovitvi oziroma rekonstrukciji spremeni. Prav zadnje je dostikrat problematično, saj naj bi po nekaterih stališčih večkratno reproduciranje kvarno vplivalo na stvarnost spomina. Tako izkušnjo sem imel sam z neko pričo, ki je v postopku izpovedala okoli petkrat in opis okoliščin vsakič začela drugače (sem bral, sem delal na računalniku, sem gledal televizijo, sem prižgal televizijo), pa čeprav je potem v bistvenem izpovedovala enako. Poleg tega – kar je prav tako moja osebna izkušnja – so zaradi več ponovitev priče pogosto zelo razburjene, ker ponavljanje svoje izpovedi dojemajo tudi kot nezaupanje vanje. Tega ne smemo zanemariti.

Kakovost očividčeve izpovedi tako oblikuje precej dejavnikov, ki lahko izvirajo iz stresa ob dogodku. Ugotovljeno je bilo, da tisti, ki ob dogodku niso doživeli stresa in so ga lahko neprizadeto opazovali, praviloma bolje zaznavajo dogajanje kot tisti, ki so bili v njem udeleženi. Na kakovost spomina in s tem izpovedi vpliva tudi pristop policistov do potencialne priče. Ti lahko zavestno ali nezavedno dodajo njenemu spominu elemente, ki jih dejansko ni zaznala. Na spomin močno vpliva recimo tudi prisotnost orožja, ker se priče osredotočijo predvsem na neposredno grožnjo in drugo bistveno dogajanje zanemarijo.

Najzanimivejše se mi zdijo ugotovitve v zvezi s tem, da pričina samozavestnost in njena trdnost pri izpovedovanju nista nujno odraz resničnosti njenega spomina. Raziskave kažejo (in tako ugotavljam tudi sam), da takšne samozavestne priče dajejo sodišču več podlage za to, da jih jemljejo kot verodostojne. V literaturi, ki sem jo v tej zvezi našel, pa opozarjajo, da samozavest lahko izvira tudi iz dejstva, da sprva negotova priča dobi potrditev o verjetnosti zaznanega tako, da ji pri tem »pomagajo« policisti, prijatelji itd. Lahko ji na primer pritrdijo, da je bilo gotovo tako, kot je videla, ali jo k temu napeljujejo, pa četudi brez namena vplivati.

Američani se s temi problemi precej ukvarjajo, ker so ugotovili, da je okoli 75 odstotkov vseh obsodb, o katerih se je kasneje z analizo DNK izkazalo, da so bile nepravilne, v bistvenem temeljilo na izpovedi prič. Res pa je tudi, da je pri njih v ospredju prepoznava osumljencev med več osebami na policijski postaji (line-up). Prav ta postopek je ključno dejstvo, njegove okoliščine pa so posebej primerne za kvarne vplive na priče.

Osebe bi dogodek, ki so ga zaznale, najnatančneje opisale, če bi izpovedovale kratek čas po njem, v odprtem pogovoru, z minimalnimi pripravami in brez stresnih vplivov, skratka v okoliščinah, ki jih struktura kazenskega postopka gotovo ne zagotavlja. Paul Roberts in Adrian Zuckerman v knjigi Criminal Evidence (Oxford University Press, 2008, str. 219) humorno pravita, da se zdi, kot da bi po preučitvi ugotovitev sodobnih psiholoških raziskav ta sodni postopek oblikovali na diametralno nasprotnih načelih. Je pa mogoče pri tem narediti kak korak k tem ugotovitvam, na primer z videoposnetki izpovedi že v predkazenskem postopku. To misel so očitno upoštevali tudi pri spremembah ZKP (glej 148.b člen po predlogu novele ZKP-N).

Pred kratkim sem na usposabljanju za predavatelje slišal, da imata pri osebni komunikaciji okoli 93-odstotni delež predavateljeva telesna mimika in zvok glasu, le 7-odstotnega pa njegove besede. Tudi pri zasliševanju prič je precejšen del sodnikovih zaznav vezan na podobne okoliščine, vprašanje pa je, koliko jih je mogoče prenesti prav v tisto, kar je edino sredstvo sodnikove komunikacije – obrazložitev sodbe v besedah.

Navedena avtorja v zaključku poglavja o zasliševanju razmišljata, ali je zaradi očitnih pomanjkljivosti tega dokaznega sredstva mogoče pričakovati njegov zaton, in ugotovita, da seveda ne. Zaslišanje prič ima namreč več razsežnosti, ne le v smislu dokazovanja, temveč tudi legitimnosti postopka, ker temelji na zaupanju in veri v ljudi. Povsem znanstveno oblikovan postopek pa takšne legitimnosti verjetno ne bi omogočal; v tem prepričanju bi se jima lahko pridružil.

A vseeno takoj zamenjam pet prič za en dober prstni odtis ali sled DNK. 

Poklicanec  je tisti, ki je poklican, nadarjen in usposobljen za kaj, za kar ima sposobnosti, nagnjenje in veselje, poklicanost  pa je dejstvo, da je kdo izbran ali določen, na primer sledimo svoji poklicanosti, govorimo o zgodovinski poklicanosti naroda ali poklicanosti žensk, da rodijo  in podobno.

Poslanstvo je nekaj, kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih, prav tako pa označuje smisel, bistvo dejavnosti ali obstoja koga, na primer  kulturno poslanstvo gledališča ali zgodovinsko poslanstvo delavskega razreda. 

Poklicanost in poslanstvo imata posebno mesto v krščanstvu, saj ga recimo slovenski pastoralni načrt opredeljuje kot drugi izziv in vabi verujoče, da bi prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, kakor tudi spodbujali odgovornost za uresničevanje božjega kraljestva.

Vsakdo je poklican in (od)poslan za nek poklic in tuzemsko poslanstvo, od medicinskega in jezičnega dohtarja do župana in farja, le najti mora svoj talent, pri čemer igrajo neprecenljivo vlogo starši in vzgojitelji. Pravo humano vprašanje ni, kdo je najbolj nadarjen in kako ga lahko spodbujamo, temveč kaj odlikuje slehernika in kako lahko povežemo raznolike talente v simbiotično celoto. Prof. dr. Karel Ozvald je že davno zagovarjal  kulturno pedagogiko kot “kažipot za umevanje včlovečevanja,” prof. dr. Franc Pediček, ki je bil v prejšnjem komunističnem režimu zaradi svojih stališč brezobzirno onemogočen, pa je vseskozi pogumno učil, da naj bi sodobna paidea prerasla v vzgojo v najširšem pomenu besede in bi morala biti najprej funkcija človeka z namenom učlovečevanja, da je zatem lahko funkcija družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike. Takšno neovzgojo bi morale plemenititi odlike kot so vseprisotnost vzgoje in izobraževanja od zibelke do poslednjega popotovanja, psihofizičnost (mens sana in corpore sano), etičnost (svetovni etos, sekularna etika), združenosti v različnosti (medgeneracijska in medspolna enakopravnost, solidarnost in človečansko sožitje z osebami s posebnimi potrebami), interdisciplinarnost, internacionalnost (medkulturni dialog) in prirodnost (naprej k naravi, ne nazaj). Posebno vlogo naj ima filozofija, še posebej stoicizem, ki lahko učinkuje vzgojno in terapevtsko.

Kot pravi Leja Mahnič, direktorica zavoda UJE (Učenje Je Enostavno), obstajajo različni poklici, pri čemer so nekateri v očeh sodobne družbe vredni več od drugih, a dejstvo je, da je vsak poslanstvo  zase, nekateri pa še bolj, čeprav jih nemara jemljemo kot nekaj samoumevnega. Tak je nedvomno poklic vzgojitelja, ki skrbi za celosten razvoj otroka in takisto najstnika in polnoletnika, ustvarja in zagotavlja možnosti za razcvet njegovih telesnih in duševnih sposobnosti ter razvija otrokovo samostojnost, samoiniciativnost, radovednost, komunikacijo, sposobnost razmišljanja, ustvarjalnega izražanja in pozitivno podobo o sebi.

Čeprav sem dokaj subjektiven, se objektivno strinjam, da je najbolj poklican poklic z najplemenitejšim poslanstvom vzgojiteljski oziroma učiteljski, tesno za petami pa mu sledijo zdravniški in nemara tudi pravniški in politično-poslanski, ki je hkrati najbolj razvrednoten in ponižan do pocestništva. Nekoč sem že melanholično pisal o etiki učiteljskega poklica, ki jo še vedno vzneseno doživljam:(*1) ko se veje slačijo in šumi listje, kadar se mati narava odene v praznične barve, med katerimi se morju še posebej žlahtno nasmiha rdeči ruj, tedaj zame ni le jesen, temveč obdobje nemirnega pričakovanja, treme, nervoze, negotovosti in vzhičenosti. Takrat se dvigne zastor učilne zidane in pred menoj so živi obrazi, nekateri zvedavi, drugi navihano godrnjavi, tretji naveličani, četrti iskrivo predani. Po poklicu sem učitelj, čeprav tega nisem načrtoval ali si posebej želel, ker učiteljski poklic med mojim odraščanjem ni bil za Poklicance, temveč zaradi negativne selekcije bolj za óne, ki niso mogli, vedeli ali znali kam drugam. Leta vsiljenega enoumja so naredila svoje, najbolj sposobni pač niso želeli za katedrom opravičevati političnega režima, umsko in značajsko šibke pa je bilo lažje prepričati, kupiti ali celo ustrahovati. Z zniževanjem kakovosti poučevanja (in dohodkov) je jenjalo pozitivno povpraševanje po tej duhovni obrti, posledice pa so zaskrbljujoče.

Pri meni se je Učitelj dogodil postopoma, nekoč, po dobrem desetletju gospodarskega službovanja, ko so se ustvarjalne, raziskovalne in nastopajoče žilice prepletle v utripajoče srce, katerega bitju se nisem mogel več upreti. Toda kmalu sem doživel prvo razočaranje, saj sem na vrhovni izobraževalni ustanovi premalokrat opazil torišče duhovnosti, ako mi je dovoljeno poseči po dalajlamovih besedah, namreč “tiste poteze človekovega duha, ki osrečujejo tako njega kot druge – denimo ljubezen in sočutje, potrpežljivost, strpnost, odpuščanje, zadovoljstvo, čut za odgovornost in občutek za skladnost.” Ali so idealisti zgolj nepraktični sanjači in zanesenjaki, vizionarji pa slepilni, neresnični, sanjski in prividni preroki? Mar so zares uspešni le tisti, ki umejo kovati novce, za podmladek in usodo znanosti pa jim je figo mar? Kako je mogoče, da srednješolski učitelj po desetletjih poučevanja na glas zavzdihne, “samo da sem se rešil te grozne mladine!”, univerzitetni kolega pa večkrat javno pove, da bi bilo delo na fakulteti prekrasno, “če ne bi bilo študentov”?

Še vedno se na kakšen betežen dan počutim kot Cankarjev Martin Kačur, ki je rosen in blaten romal po slovenski zemlji,  idealistično prepričan, da so vsi ljudje blagi, spoštovanja vredni in lačni izobrazbe, dokler ga niso oropali še zadnje trohice hrepenenja. Ali kot njegov Jerman, ki je sarkastično recitiral duhomorno molitvico, češ da učiteljeva čast zahteva, ”da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar,” da imej glavo ”na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani,” da bodi “koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz” in da imej učitelj ”zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri.”

Hvala bogu minejo tudi takšne hudičevo depresivne skušnjave.

Univerzitetni kodeks nas profesorje obvezuje, da se ravnamo po načelih akademske svobode, etične in intelektualne odgovornosti ter gojimo vrednote raznovrstnosti v mišljenju, metodičnega dvoma in posameznikove pobude. Pedagoške naloge bi morali opravljati intelektualno in poklicno odgovorno tako v razmerju do samega dela kot do študentov, ki smo jih poklicani usmerjati k znanstvenemu in človeškemu razvoju in samostojnosti. Ali se dovolj zavedamo, da so naše etične odlike sestavni del akademskega poklica, ali resnično po svojih močeh pomagamo študentskemu občestvu, da si smotrno pridobiva nova spoznanja znanosti in stroke, se strokovno uveljavlja in razvija čut odgovornosti? Vse to ni mogoče zgolj z nadpovprečnimi umskimi sposobnostmi in marljivostjo, ne, treba je tudi strastnega srcá, duhá, pripadnosti posvečenemu poklicu, idealizma in vizije, pri čemer so žal nujni oblastniki, ki naj z nami (o)čistijo omadeževane učiteljske suknje. Zlasti v anglosaškem svetu veljaš, kolikor znaš, lahko poveš, če veš, ne glede na habilitacijske točke in druga, vedno strožja birokratska merila, ki so največkrat namenjena zaščiti že izbranih pred sposobnejšimi mladci. Ko bodo nekoč sprejeti v KAP (Klub Akademskih Privilegirancev) in jih bo ta trajno možgansko poškodoval(a), bodo že zdavnaj pozabili na mladostni zanos, se priklonili protekcionističnim pravilom in ponovno sklenili krog pretirano negativne izbire. Slabši si vzame še slabšega, da ga slednji ne more ogroziti, in tako naprej, do narodove onemoglosti …

V tibetanski tradiciji odlikujejo velikega učitelja tri vrline: akademska izvrstnost (khé), moralna integriteta (tsün) in prijaznost (sang). Ali rečeno po kmečko, dober učitelj bi moral biti dušni pastir na brezmejnem zelenem pašniku pod neskončnim modrim nebom.

Koliko jih (nas) izpolnjuje ta merila?

Poleg vzgoje in poučevanja je - vsaj meni - še posebej fascinanten poklic zdravnika internista, ki se kot specialist ukvarja z zdravljenjem celotnega odraslega človeškega telesa, torej je njegov pristop holističen oziroma celosten. Kaj na tem svetu je še bolj pomembno od reševanja človeka?! V nadaljevanju na podlagi opravljenih intervjujev priobčujem poenostavljen dnevnik internistke  ali internista o povprečnem delavniku, ki ni bil menda nič posebnega v primerjavi z vsemi možnimi  zapleti, ki se pojavljajo podnevi in ponoči, ko vseskozi nekaj človeških usod visi na šibkih nitkah, katerih (ne)moč lahko okrepi ali oslabi prav zdravnik, ne glede na reforme, zdravniško zbornico, (po)nesreč(e)no ministrico, sindikate, medije in dokaj krivično javno mnenje, ki zaradi peščice zdravniških malomarnežev črni celoten ceh (kot v sodstvu in še kje):

*

”8.05

Raport. Berejo včerajšnje sprejeme, umrle in izvide obdukcij. Izredno stanje je, presegamo program, ki zato ne bo plačan. Vedno isto. Sledi predavanje o redkih boleznih. Vmes me že kličejo na konzultacijo  in se odplazim ven, opravim pregled, napišem mnenje in  spijem prvo kavo.  

8.45

Grem nazaj na svoj oddelek na kratek sestanek, kjer svojim specializantom razdelim naloge za današnji dan (vizita, preiskave itd.), da grem lahko čim prej v ambulanto, saj imam od 9.00. ure dalje naročene bolnike. Medtem priteče sestra, ker je nekdo  “zelo slab” in hipotenziven. Vem, kdo je, na poti tja se spomnim, da ima od včeraj oznako DNR (Do Not Resuscitate), kar v laičnem jeziku pomeni, da ga ne  bomo oživljali oziroma umetno ohranjevati pri življenju, želi si naravne smrti. Star je 59 let in ima jetrno odpoved. V zadnjih dneh smo naredili vse, kar medicina premore in pozna, izčrpane so vse možnosti zdravljenja, edina opcija je presaditev jeter, ki jo zavrača. Včeraj sva se z gastroenterologom s pacientom  pogovorila, da ima brez presaditve samo še nekaj tednov življenja. Vseeno je odklonil presaditev in postopke oživljanja v primeru poslabšanja. Ponovno se pogovorim z njim, mudi se. Gledam ga, nosi očala, na mizi ima odprto knjigo, neke zapiske, ne deluje kot nekdo, ki je pripravljen umreti. Brišem DNR, kličem v intenzivno enoto, da imam nekoga za premestitev, kandidata za presaditev jeter. Vmes razmišljam, da ga moram ”le” še pregovoriti v to - in ga. Podpiše. Ga premestimo.

9.15

Na monitorju ga spremljam do intenzivne enote. Tam se me razveselijo, ker potrebujejo urgenten ultrazvok srca zaradi suma na tamponado srca. Naredim ultrazvok, ni tamponade. Vmes me kliče specializant, da ena gospa na oddelku, ki je bila sprejeta zaradi endokarditisa, potrebuje centralni venski kateter. Naročim, naj pripravi vse, da vstavimo jugularne katetre. Že zamujam v ambulanto, kar me živcira. Najraje bi sama vstavila katetre, ker je najhitreje, ampak naj se specializant uči, zato le nadzorujem. Po tridesetih minutah mu sicer uspe, toda gospa močno zakrvavi iz vbodnega mesta, zato nastane hematom. Odstranimo kateter, naredimo hemostazo, nato jaz vstavim kateter na drugi strani. Specializantka ob tem kolabira, halo?

10.00

Se namenim v ambulanto, ko me pokliče direktorjeva tajnica, naj pridem do njega. Februarja smo na oddelku močno prekoračili predvidena mesečna sredstva za zdravila, zato želi pojasnilo. Poskušam razložiti, da smo imeli izreden uvoz iz tujine in tako dalje, a ekonomist pač razmišlja drugače. Ko mi pridiga o finančni vzdržnosti, si mislim svoje …

10.30

Iz urgentnega centra me kličejo za ultrazvok, sum na srčni infarkt. Organiziramo premestitev v katetrski laboratorij.  

10.45

Grem končno v ambulanto. Zdaj zamujam že skoraj dve uri. Ko stopam po hodniku, vidim vse nestrpne poglede, zavijanje z očmi in vzdihe. Berem misli, da sem do zdaj srkala kavico, saj itak nič ne delamo, mi bogovi v belem. Opravljam ambulanto, ki je ne maram. Nimam občutka, da tukaj naredim kaj res koristnega. Sama administracija.  Rutina. Napotnice, recepti.

12.30

Odbrzim na hitro kosilo za deset minut, potem pa nazaj na oddelek, kjer opravim plevralno punkcijo, iz pljuč odstranimo dva litra tekočine. Sumljivo je za karcinom, pošljemo na preiskave, specializantka napiše odpustnico.

13.00

Na pogovor imam naročenega bolnika, da mu pojasnim vse glede srčne operacije, za katero se šele odloča. Okleva. Pro et contra.  Želi se pogovarjati v neskončnost, a žal nimam dovolj časa, zato postanem nestrpna.

14.00

Na oddelku preverim, če sta specializanta opravila vse, kar je bilo naročeno. Seveda nista, grrr. Specializantki, ki mi v svoj zagovor tarna, da ne more tako hitro delati, predlagam, da naj razmisli, ali morda ni v napačnem poklicu. Za njima pregledam vse temperaturne liste, grem na kratko popoldansko vizito. Za vse novo sprejete bolnike načrtujemo posege za naslednji dan.  

15.00

Predaja službe dežurnemu internistu. Pregledam odpustna pisma, v katerih mrgoli tipkarskih napak.  

15.45                                       

Preoblečem se, sem že v civilu, ko spet kličejo iz  urgentnega centra za ultrazvok, sum na globoko vensko trombozo. Na poti opravim še to, čeravno se mi mudi domov k družini.”

*

Če ste bili kdaj “samo” pacienti, verjetno čutite tole stresno atmosfero. Sprašujem se, ali smo tudi juristi – sodniki, tožilci, odvetniki, notarji, pravobranilci, gospodarski pravniki, profesorji, politiki, upravniki, tako imenovani ustavniki in preostali paragrafniki - sposobni požrtvovalno in sočutno delovati kot humanisti-internisti v imenu holističnega zdravljenja človeka in človeštva?  

Smo, a nas je žal premalo, torej kaj čakate?

(1) Marko Pavliha: Štorije s šofite, Primorske novice, Koper 2003, str. 13-15.

Pred nekaj tedni sta organizaciji ECRE in UNHCR nedavno sodbo Sodišča EU glede azilantskih zadev opredelile kot »zelo napredno.« Med drugim z besedami:  

»It is worth highlighting the value of this CJEU ruling which finally recognises that individual circumstances alone (other than/apart from systemic deficiencies) can warrant the suspension of a Dublin transfer, therefore reconciling the CJEU case law and the Strasbourg Court case law on this matter. The fact that the CJEU does so on the basis of a medical case is all the more ground-breaking.«

Sodišče je torej odločilo (16. februarja 2017), da »osebne okoliščine LAHKO pomenijo« razlog, da se določeni osebi, ki ima status tujca, na temelju mednarodnega pravnega – in zelo političnega - dokumenta Dublinska uredba, zagotovi pravna zaščita in s podelitvijo azila omogoči bivanje v državi; da se osebe torej ne vrne v državo, iz katere je prišla, ampak se zanjo poskrbi (se ji nudi pomoč) v državi, v kateri se nahaja.

Na zadevo je mogoče gledati tudi drugače. Predvsem tako, kot se to odraža v objavi na spletu MNZ.

»Sodišče Evropske unije je s sodbo 16. februarja 2017 pritrdilo stališču Ministrstva za notranje zadeve in Vlade Republike Slovenije, ki ga je v postopku pred Sodiščem Evropske unije zastopala Republika Slovenija, in sicer, da diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe ni mogoče razlagati kot pravice, ki jo lahko v postopku uveljavlja prosilec, in da je odločitev o uporabi diskrecijske klavzule v izključni pristojnosti države članice. Da bi zaradi zdravstvenega stanja prosilke Republika Slovenija morala prevzeti odgovornost za obravnavo prošnjo za mednarodno zaščito prosilke in njenih družinskih članov, so namreč ves čas postopka trdili prosilkini pooblaščenci. Še več, Sodišče Evropske unije je v svoji odločitvi izrecno zapisalo, da okoliščine konkretnega primera niso take, da bi državo članico zavezovalo, da uporabi diskrecijsko klavzulo glede na razlago 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.«

MNZ torej kar malo »slavi« zmago. Zmago česa? Zmago nad kom?

Obe pojasnili se lahko združi v temeljne sklepe. Prvič, država LAHKO presodi, da si prosilec za azil ZASLUŽI njeno zaščito in pomoč. Drugič, državi NI TREBA nuditi zaščite in pomoči prosilcu za azil, ni k temu kategorično zavezana, če država oceni, da njegove osebne okoliščine niso takšne, da bi to NUJNO POTREBOVAL. Tretjič, zaščita in pomoč države prosilcu za azil ni pravica, ampak  PRIVILEGIJ, pogojen s - popolno – diskrecijsko presojo države, da je prosilec do tega RES OČITNO IN NUJNO UPRAVIČEN. Četrtič, pravo naj se razlaga tako, da države ne iščejo razloge, zakaj BI prosilcu dodelile zaščito in azil, ampak naj iščejo razloge, zakaj mu NEBI dodelile zaščite in azila.

Se nam to ne zdi grozen, razčlovečen in surovo instrumentalen je svet? V katerem se politične in sodne oblasti na nacionalni in nadnacionalni ravni pregovarjajo in prerekajo o tem, ALI JE LJUDEM TREBA NUDITI ZAŠČITO IN ZANJE POSKRBETI že tedaj, ko obstajajo razlogi, da bi to storili, ali pa šele le tedaj, ko država presodi, da obstajajo nujni in prisiljujoči razlogi, da se država odloči izjemoma zagotoviti ljudem zaščito in pomoč?! Da torej države v takšnih primerih nudijo zaščito kot privilegij, le ko same ocenijo, da je to res prisiljujoče nujno, ne nudijo pa zaščite, če obstajajo le razumni razlogi zanjo, ki pa po birokratski presoji niso nujni, ker zaščita ni pravica, ampak – redek - privilegij?!

Dobro, zdi se mi, da racionalno razumemo – tudi tisto, česar kot pravniki in ljudje ne zmoremo in ne želimo razumeti (množina, ker pri tem mišljenju nisem sam). Še manj pa želimo sprejeti oceno, da bi takšna politična in pravna stališča ovrednotili kot nekakšno »oranje ledine pri dobrohotni pravni in politični skrbi za drugega.« Ali, da bi šlo pri tem za »preboj tal«, za »napredni koraki naprej«. Naprej od česa? Zakaj? Kam? Razumemo, da živimo v času in svetu, ko majhen korak v smeri minimalnih standardov politične in pravne zaščite temeljnih pravic ljudi vse pogosteje in dejansko pomeni »prebijanje tal« in »stopicanje naprej«, ker to pomeni spremembo in premik od prejšnjega stanja, ki je bilo glede na zaščito pravic ljudi še slabše. V svetu svojega razumevanja prava in branja filozofije človekovih pravic, moralnih temeljev prava in deontološkega razumevanja ustavne demokracije pa se takšnemu nemišljenju prava, takšni pravniški nepremišljenosti, tako surovi instrumentalizaciji prava in popredmetenju ljudi upiramo.

Težko se je iztrgati iz paradoksa: pritrditi oceni in biti zelo zaskrbljen, v svojem moralnem sebstvu kot človek skoraj razžaljen nad svetom, ki ga kroji kvalificirano prevladujoča odločevalska miselnost, ki pravo instrumentalizira, tehnično dehumanizira in ljudi postvarjuje.  Povrhu vsega pa se omenjeno pravno stališče v najboljšem primeru zdi stranski učinek sodbe SEU, saj je glede »glavnega predmeta sodne zadeve« ovita v šal debelih niti birokratskega in protihumanističnega sprenevedanja in cinizma: kot bi sodišče samo s seboj sklepalo kompromise pri teh temah, v smislu »salomonskih rešitev«, ko na eni strani dopušča očitno človeško in pravno neprimerno ravnanje z ljudmi (ima me, da bi zapisal »mrcvarjenje«), na drugi strani pa išče predvsem jezikovne manevre, da takšna – ponavljam: surova, instrumentalna, proti Pravna in nedemokratična – drža ne bi prav-kot-taka zazijala v prostor z vso svojo nečloveško, nemoralno in nehumanitarno podobo.

Vse več je razlogov za občutek in vse močnejši je občutek, da je zaščita minimalnih standardov človečnosti, humanizma, morale, prava, solidarnosti, demokratične odprtosti duha in normativne moči človekovih pravic popolnoma prepuščena golim instrumentalnim in birokratskim kompromisom. V najboljšem primeru! In morda niti teh ne bi bilo več, če tisti, ki jih sprejemajo, ne bi v svoji zavesti (ne bi rekel vesti) čutili vsaj sled prisotnosti neke hipotetične civilne družbe in nekega psevdo medijskega pritiska na drugi strani. Morda. Kajti tega, česar se kot pravniki, državljani in ljudje nikdar ne bi smeli navaditi, t.j. nehumanističnega kompromisarstva in nečlovečnega odločevalskega cinizma, smo se bili v zadnjih letih prisiljeni navaditi. Tudi od naših rednih sodišč, od našega Vrhovnega sodišča, žal celo od našega Ustavnega sodišča. Tudi zato nas morajo vse bolj zanimati življenjepisi in karierne poti sodnic in sodnikov – še posebej, če so bili pred tem celo vladni uslužbenci, ministri itd..

V ustavni pritožbi je pooblaščenec ge. Korba, Matevž Krivic, seveda pisal drugače:

"V specifičnem psihičnem stanju prosilke Carol Korba (glej tožbi priložene, a povsem ignorirane psihiatrične izvide uradnega psihiatra v Azilnem domu) se nadaljnje odlaganje dublinske odločitve vse bolj približuje nedopustni psihični torturi, zato je bilo s tožbo predlagano, da o vprašanju nemudoma odloči sodišče sámo v sojenju polne jurisdikcije - prvostopno sodišče pa do tega, za tožbo bistvenega predloga sploh ni zavzelo nikakršnega stališča. Zato se ta predlog v tej pritožbi ponavlja oziroma naslavlja pritožbenemu sodišču (da sojenje polne jurisdikcije v tem specifičnem primeru izvede sámo ali da vsaj naroči prvostopnemu sodišču takojšnjo izvedbo takega sojenja)."

In še:

»Določbe 17. člena DU so ena od možnosti, da se nepotrebnim ali predolgo trajajočim zapletom v dublinskem "predpostopku" naredi konec. Nemčija je ... to naredila za stotisoče takih prosilcev za azil - Slovenija pa tega ne zmore (ali noče?) narediti niti v enem samem primeru? Niti v takem ne, ko gre celo za v Sloveniji rojenega otroka??"

Pa npr. tole:

" ... to seveda ne pomeni, da tudi namensko povsem "odprtega" prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe država ne bi smela uporabiti iz humanitarnih motivov. Najbrž ni dvoma, da je to možno. A tu (v tej konkretni zadevi) gre še za nekaj več: za vprašanje, ali so sodišča, kadar prosilec z utemeljitvijo specifičnih humanitarnih razlogov v svojem primeru predlaga uporabo možnosti iz 17. člena DU, dolžna na tak njegov predlog odgovoriti (pritrdilno ali odklonilno, seveda obrazloženo) - ali pa ga sodišča lahko kar ignorirajo."

Težko, res težko razumemo čas in svet, v katerem je treba vprašanje glede takšne pravne in moralne elementarnosti posebej, izrecno, kategorično in poudarjeno pojasnjevati – sodiščem. Le kako bi potem lahko razumeli dejstvo, da se sodišča za to kljub vsemu, konec koncev in še vedno – tudi po tem -  SPLOH NE ZMENIJO?! Ob zelo verjetni domnevi, da tako ravnanje ni posledica resne grožnje zoper svobodo, zdravje in življenje tistih sodnikov in sodnic, ali njihovih najbližjih, ki o tem odločijo. Da torej sodni odločevalci delujejo in odločajo pri polni zavesti, notranji uravnovešenosti, dobrem zdravju in pri polnih fizioloških, telesnih in miselnih močeh. Zakaj tako ravnajo? Česa ne razumemo? Kaj smo morda ponovno spregledali?

Odločitev SEU pravi: četudi ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa je predajo prosilca v okviru Dublinske uredbe vendarle mogoče opraviti le v okoliščinahe, v katerih predaja ne more povzročiti dejanske in ugotovljene nevarnosti, da bi se z osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Organi države članice in njena sodišča pa morajo pred predajo prosilca odpraviti vsakršen resen pomislek glede učinka predaje na zdravstveno stanje osebe. To pomeni, da morajo izvesti vse potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja osebe potekala tako, da bo omogočeno ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. To obveznost državam članicam, po besedah sodišča, nalaga Dublinska uredba sama, ki določa, da mora država članica pred predajo prosilca odgovorni državi članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji, torej za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje pravni red EU.

Država mora prav posebej paziti, da za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja, zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja, ob izvedbi predaje osebe odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ, v skladu z nacionalnim pravom. In sicer o kakršnih koli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Odgovorna država članica mora poskrbeti, da obstoječe posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno z obstojem razlogov za nujno zdravstveno oskrbo.

Po stališču sodišča pa tudi tedaj, ko ob upoštevanju posebne resnosti bolezni prosilca za mednarodno zaščito s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja odgovorni državi članici ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, to še ne pomeni, da mora država prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje – to pomeni le, da mora zgolj odložiti izvršitev predaje osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo. In šele tedaj, ko se stanje te osebe kratkoročno ne bi izboljšalo, ali bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka njeno stanje lahko poslabšalo, naj bi se država članica lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo diskrecijske klavzule iz 17. člena Dublinske uredbe.

In prosilka je bila, skupaj z otrokom, rojenim v Sloveniji, prisiljena zapustiti državo – deportirana.

Drugačni epilog bi v konkretnem primeru spet lahko zagotovilo ustavno sodišče. A tudi tokrat, ne prvič, US ni storilo tisto, kar bi od njega smeli pričakovati – po branju ustave in razumevanju poslanstva tega sodišča, ki ga zastopam, pa zapišem »kar bi morali pričakovati.« Namesto, da bi ustavno sodišče avtoritativno odgovorilo na to vprašanje, izhajajoč iz slovenskega ustavnega režima, se je odločilo dati navodilo Vrhovnemu sodišču, naj preveri, ali je »možno« v takih primerih uporabo 17. člena razumeti kot obvezno – in to kot obvezno po pravu EU. Kot da bi bilo to vprašanje odprto! To vprašanje pa ni bilo odprto, pričakovan odgovor je bil lahko sam en: ne, po pravu EU to ni obvezno, le kako bi lahko bilo takšno. Obvezno pa je lahko po slovenski ustavi, če ustavno sodišče prebere in interpretira slovensko ustavo tako, kot da ta določa, da je to obvezno. Točno to bi moralo storiti ustavno sodišče, točno tako bi moralo prebrati ustavo in odločiti: da je po slovenski ustavi, po izhodiščnih ustavnosodnih precedensih, po modelu slovenske ustavne demokracije, po pravilni razlagi demokratične identitete države in po slovenski ustavnosodni filozofiji človekovih pravic OBVEZNO, da država prosilcu za azil in pomoč nudi zaščito in pomoč, če za to obstajajo objektivno in subjektivno stvarni razlogi – in ne obratno, da tega ni dolžna storiti, če za to po njenem mnenju ni očitnih in prisiljujoče nujnih razlogov. Še manj pa, da ji tega ni treba nujno storiti, ker tega od nje nepostredno ne zahteva pravo EU! Spoštljivo in dobronamerno, ponovljeno: kaj je »v glavah in prsih« ustavnih sodnic in sodnikov?

Namesto tega pa se je Vrhovno sodišče, ki tudi očitno ne zmore in ne želi zavzeti moralne drže za »pristno in mislečo skrb za drugega«, seveda res obrnilo na SEU: s sugestijo, da slovensko ustavno sodišče ne razume prva EU. Odvijal se je proces institucionalnega bahaštva, kdo bolje razume pravo EU, ni pa se reševal prisiljujoče nujno prednostni problem: optimalna skrb za osebo, ki skrb potrebuje. Seveda odgovornosti za obravnavo prošnje prosilke po 17.členu DU in v imenu Slovenije ni želelo prevzeti MNZ, tudi ne ministrica.  Tudi do prave priložnosti, da bi to storilo Upravno sodišče v upravnem sporu, ni prišlo. A tudi, ko do take priložnosti pride, tedaj sodniki in sodnice vrhovnega in ustavnega sodišča tega ne storijo.  

Zanimivo je brati člene Dublinske uredbe. O odgovornosti države, o otrokovih koristih kot absolutnem merilu, pa o »dovoljenosti« državi, da iz humanitarnih razlogov in sočutja ponudi zaščito in pomoč osebam pod njeno jurisdikcijo itd. Spremljanje in analiziranje takšnega sodniškega 'premetavanja' osebnega dostojanstva, integritete in kakovosti bivanja človeka kot golih pisarniških fasciklov z enega kupa na drugega pa ni zanimivo, ampak je srhljivo, krepi razočaranje in vzbuja žalost. Šele na koncu morda pride tudi jeza, iz čiste nemoči. Le kako se lahko pravniki in pravnice na sodniških mestih prerekajo in sprenevedajo o tem, če res obstajajo očitni in prisiljujoče nujni razlogi za zaščito in pomoč človeku, namesto, da bi se kvečjemu v najboljši veri, konstruktivno in z moralno držo prerekali o tem, če je mogoče prepoznati razumne razloge za zaščito in pomoč človeku? Kateremu koli! Le kako se lahko pravniki in sodniki prerekajo glede pomena "diskrecijske klavzule" iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013.I«? Kako se lahko prerekajo o tem, ali ta uredba res LE dovoljuje državi, da se odloči poskrbeti za človeka, za katerega je treba poskrbeti, ker je zanj treba poskrbeti in četudi je zanj treba poskrbeti, ali pa morda le zato – in povsem dovolj-, ker je zanj mogoče poskrbeti TU? Kako je to vprašanje lahko stvar dolgotrajnega sodnega postopka? Kako se o tem lahko odvija zakonistično formalistična in legalistično paragrafska debata javnih oblasti?  Zakaj je treba o tem spraševati nadnacionalne institucije? Zakaj je treba trpeti, da vrhovni sodnice in sodniki ne zapovejo ministrstvu/vladi generalno in (nič več kot to, prav za to gre) pravno, moralno in človečno, pa po zdravi pameti in ob pogoju nerazčlovečenosti razumno uporabo 17. člena v primerih, ko je to ne prisiljujoče nujno ali zaukazano od zunaj (EU), ampak že razumno ali moralno primerno? Pa tudi, zakaj Vrhovno sodišče na tej podlagi ne odloči samo, kadar tako ni ravnal organ javne uprave? Kako se je mogoče prerekati o uporabi te klavzule kot obvezne ali le diskrecijske za državo, ko pa ji tako ravnanje v takem primeru ja narekuje in zapoveduje že Temeljna ustavna listina, Ustava in splošna normativna zaveza k univerzalnemu spoštovanju človekovih pravic pod jurisdikcijo Slovenije? Kaj šele – tudi normativno utemeljena - morala. Le kako je mogoče, da pri tako očitno humanitarnem in človekoljubnem vprašanju, pri tako izrazito moralnem vprašanju, obstoječe praznine moralnosti in humanosti pri oblastnem odločanju avtoritativno, verodostojno in odločno (kot npr. pri ustanoviti občine) ne zapolni vsaj Ustavno sodišče?

Matevž Krivic je zadevo pred dnevi takole komentiral:

»Tisto razsodbo Sodišča EU sem prvi trenutek napačno ocenil kot ciničen kompromis - natančnejša analiza tega zapletenega "slaloma med paragrafi" je pokazala, da bo tisti njen del, kjer je dala prav "mehkejšim" stališčem našega ustavnega in ne "trdim" stališčem našega vrhovnega sodišča, najbrž sicer pomemben v kakšnih drugačnih primerih, da pa je ob zadevi Korba teh pet evropskih sodnikov (Portugalec, Maltežan, Luksemburžan, Latvijec in Avstrijka) podprlo najbolj trdo in nehumano interpretacijo zapletenih dublinskih pravil. Tisto, ki žal išče in najde oporo prav v edini res zelo črni točki sicer zgledno humanistične sodne prakse strasbourškega sodišča za človekove pravice - namreč v tistih njihovih razsodbah, po katerih so tam že pred desetletjem šteli za kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja z bolnimi prosilci za azil in podobnimi samo, ko so nekega obolelega za aidsom že v  predsmrtni fazi hoteli iz londonske bolnišnice vrniti umirat v bedne razmere neke revne države. To je bilo tudi za strasbourške sodnike vendarle preveč - kaj bistveno manj od tega pa ne takrat zanje ne danes za omenjenih pet sodnikov SEU ne pomeni nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Podrobneje mi je o teh, zame kot pravnika sramotnih razsodbah mučno "spodobno" razpravljati - naši trije vrhovni sodniki v zadevi Korba pa so tu, kot je bilo pričakovati, pokazali, da jim je "natančno" sledenje tudi najbolj konservativnim in restriktivnim interpretacijam humanitarnega prava pomembnejše od varovanja človekovih pravic samih... Upajmo, da se bo vse srečno izteklo. Samo da so se naše azilne oblasti izkazale kot zveste izvajalke najbolj trdih interpretacij najbolj trdih in neživljenjskih dublinskih pravil - to je tisto, kar tu šteje, ne iskanje bolj humanih poti za razreševanje takih povsem izjemnih humanitarnih problemov.«

Morda tema, ki sva jo z g. Krivicem poudarjeno načela pri nas pred leti, še nikdar ni bila tako aktualna: kaj s problemom legitimnosti, ko US krši svoje lastno pravotvorje in se odreka z ustavo dodeljeni normativni moči pri razlagi in določanju ustavnega režima, tudi in sedaj predvsem v razmerju do birokracije EU?! Problem se zdi primerljiv s problemom očitnega odločanja v nasprotju z ustavo.Če je mogoče dokazati, da je ustavni režim glede tega načelnega vprašanja že bil postavljen, ali pa, da ne obstaja ustavni režim, lahko postavimo tezo, da je oboje kršitev načela pravne države kot vladavine prava in socialne ustavne demokracije temeljskega tipa.

Vprašanja, ki jih pri nas le redki pravniki in odločevalci jemljejo resno in jih očitno konceptualno razume le peščica. Temu bi se tudi smelo reči "ustavna kriza".

Kaj se dogaja s pravno civilizacijo? Kdo se temu dogajanju sploh še upira? Koga to sploh še zanima? In kaj je s ČLOVEČNOSTJO?

-----------

Popravek

V zgornjem članku sta se mi, četudi v dobri veri, pri navajanju procesnih dejstev, vezanih na odločanje in držo slovenskih sodišč v zadevah Berisha in Korba, pripetili dve napačni navedbi. Na to me je opozoril pravni zastopnik obeh tujskih družin – Matevž Krivic.

To potezo US sem že v članku označil za očitno neprimerno (mar bi zapisal »ustavnosodno napačno«), saj uporaba 17. člena DU, predvsem prvega odstavka, po pravu EU – tudi zame razumljivo in očitno – ne more biti »obvezna«. VS pa ni storilo tistega, kar mu je predlagalo US, ampak je – kot se zdi – to »napako« uporabilo (mar bi zapisal »izkoristilo«) za to, da je s pravnim vprašanjem glede tega naslovilo SEU (mar bi zapisal »zatožilo« naše US). Ta naslovitev SEU s tem vprašanjem pa je – tako se zdi – pred SEU naredila nespregledljiv vtis, kot da naše US ne razume prava EU. Tako je namesto tega, da bi US odločilo, da je treba na temelju slovenskega ustavnega režima tuji družini pomagati, in namesto tega, da bi potem vsaj VS odločilo (če že US ni želelo ali si celo ni upalo), da uporaba 17/1 člena DU sicer ni obvezna, vseeno pa je v danem primeru tuji družini treba pomagati, na koncu SEU povsem pričakovano sporočilo, da uporaba 17/1 člena DU za državo ni obvezna. Žal je temu dodalo, povsem brez potrebe, »najbolj trdo in nehumano interpretacijo zapletenih dublinskih pravil« in »najbolj konservativno in restriktivno interpretacijo humanitarnega prava«, če to citiram iz ocene Krivica v članku Človečnost povožena pod evropskimi paragrafi.

Ohranjam prepričanje, da je takšno preigravanje konkretnega primera in institucionalno tekmovanje med US in VS – v breme in škodo družine Korba ali katerekoli tuje družine ali posameznika – po mojih moralnih in pravnih merilih (to zapišem z velikim nelagodjem in zaskrbljenostjo) ustavnopravno in sodno sramotno. Primer razumem kot novo »rano« na ugledu in dostojanstvu našega sodstva kot celote.

Ob izvolitvi novih ustavnih sodnikov in sodnice, štirih univerzitetnih učiteljev prava in ene univerzitetne učiteljice prava, izpostavljam pričakovanje večje odločnosti in večje načelnosti US pri takih in podobnih vprašanjih v prihodnje. Po drugi strani pa ne gre spregledati razlogov za skrbi, da bi se prav ob dejstvu, da bo zdaj na US več odločevalskih oseb iz vrst univerzitetnih učiteljev prava, konflikt med US in VS še zaostril. A hkrati delim tudi mnenje tistih kolegov, ki menijo, da bi se moral odnos med obema sodiščema še zaostriti prav v smislu odločnega in načelno neomajnega ustavnosodnega presojanja večjih ekscesov VS glede zaščite ustavnosti in človekovih pravic. US bi (bo) moralo v takšnih primerih reagirati mnogo ostreje, ne pa napak pri sojenju le rutinsko razveljavljati – z bledimi formulacijami v obrazložitvah. Zato se po eni strani večji konflikt med kariernimi sodniki in »profesorji prava« zdi neizogiben, na drugi strani pa je nujen, ko gre za zaščito ustavnosti in človekovih pravic ter kadar odločanje VS odstopa od te (ustavno-normativno kategorične) funkcije sojenja. Mislim, da imava tudi glede tega z nekdanjim ustavnim sodnikom Krivicem enako mnenje. 

Ob razmišljanju o možnih navedbah v morebitni novi ustavni pritožbi gospe Korba se mi je še zapisalo (ponovno brez slabe vere), da je US njeno ustavno pritožbo (iz besedila je bilo mogoče sklepati, da novo ustavno pritožbo) zavrnilo. To se mi je zapisalo tudi ob osebnem in kritičnem stališču, da sta prvi sprejem njene ustavne pritožbe in odločitev US o njej zame skoraj enaka zavrnitvi, ker je US njeni ustavni pritožbi (iz junija ali julija lani) sicer ugodilo in je zadevo vrnilo na VS, a se je potem (zaradi zgoraj omenjene neprimernosti in napačnosti odločitve US) zgodilo, kot se je zgodilo – epilog je bil prisilni odhod gospe Korba iz Slovenije. Zoper drugo odločitev VS, ki je sledila zgoraj omenjeni odločitvi SEU, pa še ene ustavne pritožbe gospod Krivic sploh ni vložil. Po zgoraj opisani zamujeni priložnosti pol leta prej in po nato prejetih obveznih navodilih SEU taka nova ustavna pritožba po njegovem mnenju niti ne bi mogla biti sprejeta v obravnavo, dodatno nevzdržno pa bi bilo s tem že dotlej 18 mesecev trajajoče »psihično mrcvarjenje« prizadete družine še podaljševati.

Za napaki se bralkam/bralcem in prizadetim opravičujem. Napaki in njun popravek pa na bistvo argumentacije v članku ne vplivajo.

(enako v Objektivu, 22.4.2017)

Bojevniki luči ne izgubijo žara v svojih očeh. So na svetu, so del življenja drugih ljudi. Svojo pot so začeli brez sedelnih torb in sandalov. Pogosto so bojazljivi. Njihove odločitve niso vedno pravilne. Trpijo zaradi nepomembnih stvari, so ozkogledi in včasih se jim zdi, da se preprosto ne razvijajo. Pogosto se sami sebi ne zdijo vredni blagoslovov ali čudežev. Včasih niso prepričani, kaj sploh počnejo tu. Večkrat vso noč ne zatisnejo očesa in premišljujejo o tem, kako nesmiselna so njihova življenja.

Prav zato so bojevniki luči. Ker delajo napake. Ker se sprašujejo. Ker iščejo smisel – in ga bodo zagotovo našli.
                                            (Paulo Coelho) 

Da ne bo vse tako pesimistično, začnimo z vizijo prihodnosti, ki so jo v knjigi z enakim naslovom predstavili dijaki Gimnazije Trbovlje. Njihova ravnateljica Jelena Keršnik je zapisala: »Živimo v času hitrih sprememb, ki so posledica bliskovitega tehnološkega razvoja. Kar se je pred desetletjem zdelo znanstvena fantastika, je postalo realnost, ki jo živimo. Nam je zaradi tega hitrega napredka prihodnost bližja? Jo znamo predvideti? So naše sanje lahko že jutri resničnost? Kje so meje realnosti? Je to morda človekova ustvarjalnost? Če naši predniki ne bi bili ustvarjalni, bi bil današnji svet drugačen.«

Dijakinja Maša Tramte razmišlja: »Vsak dan začnimo s pozitivnimi mislimi. V pričakovanju in na poteh novih in vznemirljivih dogodkov. Začnimo ga v družbi nasmejanih ljudi. Bodimo prijazni do vseh, tudi do tistih, ki ne morejo gledati nas, ki uživamo v lastni sreči. Takim se le nasmehnemo in odidemo.« Teja Slapnik pa meni: »Za uspeh je potrebno narediti marsikaj novega, edinstvenega in nepozabnega. Ne moremo pa doseči cilja le s tem, da vsak dan opravljamo isto stvar in stvari prelagamo na jutri, ker se lahko zgodi, da ta jutri nikoli ne pride.«

Predstavniki Varuha smo jih obiskali prejšnji četrtek, 23. marca. Taki dogodki so nadvse koristni, saj kažejo, da je večina mladih polna idej in želja za prihodnost, čeprav jim jo odrasli pogosto slikamo tako črno. Mnogi so prepričani, da mladini primanjkuje vizije, delavnosti, da so vdani računalniškim igricam in zasvojeni z marsičim. Toda opažamo, da so mnogi povsem drugačni. V Trbovljah smo govorili o strpnosti, ki nam jo prav zdaj primanjkuje. Do drugačnih, do tujcev, do vsakogar, ki se nas dotakne na neki nov način – če razmišlja ali dela drugače, če ni povprečen, če se od pričakovanega odmika navzgor ali navzdol. Mladi so pokazali radovednost, celo polemičnost, strpnost pa je ostala kljub različnim stališčem nedotaknjena.

Letošnji otroški parlamenti so si postavili cilj videti v prihodnost in jo tudi doseči. Kakšni so njihovi načrti, bodo konkretneje razkrili na nacionalnem otroškem parlamentu maja v Državnem zboru, kjer bomo spet imeli priložnost videti, slišati in srečati vse polno bistrih glavic, ki razmišljajo, ki si upajo spraševati in biti vidne. Tako je bilo že na mestnih in regijskih parlamentih. Pri mnogih mladih je bilo sicer opaziti vpliv staršev, saj so spraševali, kot bi bili v pravem parlamentu, celo s pridihom politične opredeljenosti. Navsezadnje je prav, da jih odločanje zanima. Pomembno je le, da retorika ostane v mejah kulture sporazumevanja in daleč od sovražnosti. Svoboda govora to vsekakor omogoča.

Ali je naša kriza torej res tako velika ali pa se nanjo morda preradi tudi izgovarjamo? Ob tisočih predpisov, vseh tistih, ki jih udejanjajo, onih, ki razmišljajo o spremembah, in dveh milijonih Slovencev, ki jih živimo oziroma moramo živeti, se je treba vprašati, ali ni kriza, ki jo vseskozi omenjamo, tudi nova priložnost za spremembe.

Pa se ustavimo ob tisti v zdravstvu, o čemer se dandanes toliko govori. Jo je mogoče preseči? O njej je bil govor tudi na posvetu Medicina in pravo, ki je prejšnji teden potekal v Mariboru. Kako naj funkcionira zdravstvo, če se v njem kaže velika kriza? Toda kakšna in čigava? Jo izkazujejo zdravniki, drugo osebje, vodilni in izvršilna veja, bolniki, zavarovalnice, so krivi vsi ali vsak po malem? Seveda je vse odvisno od tega, na kateri strani smo. Ko se znajdemo v vlogi pacienta, pričakujemo, da bo za nas poskrbljeno kar najhitreje, strokovno, kakovostno in varno. Pravica do zdravstvenega varstva je namreč ena primarnih človekovih pravic in del našega razumevanja človeškega dostojanstva. Je pravica do uživanja najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja. To sporočajo skoraj vse konvencije s tega področja. Že temeljni akt Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 1946 vsebuje opredelitev, da je zdravje stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje, ne le odsotnost bolezni ali drugih motenj.

Skoraj vsak dan poslušamo, da nam mora država zagotoviti pravico do zdravja. Prav tako, da nam mora država zagotoviti pravico do dela. Pa je to res? Prepričanje, da je samo država tista, ki nam mora zagotoviti dobro zdravje in ustrezno delo, je nesprejemljivo. Vsekakor pa mora uresničiti razmere za oboje, med drugim omogočiti, da ohranimo, izboljšamo ali si povrnemo zdravje. Pravica do zdravstvenega varstva je bila priznana kot človekova pravica v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966. Nediskriminacija je eno najpomembnejših načel človekovih pravic in je ključna za uživanje pravice do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda. Preostali dve načeli sta kakovost in dosegljivost. Kako je s tem pri nas?

Varuh že več kor dvajset let spremlja področje zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Analiziramo in ugotavljamo neskladja med ustavno in zakonsko določenimi pravicami ter dejansko ravnjo zagotavljanja vsega tega posameznikom. Zahtevamo odpravo kršitev, ustanovam, zavodom in institucijam ter ministrstvu in vladi priporočamo ukrepe za odpravo kršitev, za učinkovitejše delovanje, večkrat predlagamo tudi zakonodajne in druge sistemske spremembe, seveda pa želimo hitrejše reševanje pritožb na vseh ravneh. Zahtevamo ohranitev popolnega dostojanstva.

Zdi se namreč, kakor da imamo v slovenski družbi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in zdravstvene oskrbe ljudi nenehno »izredne razmere«. Pa ne zaradi elementarnih nesreč večjih razsežnosti. Napake se lahko opazijo vsak dan. Ali je dobro poskrbljeno za vse tiste, ki zbolijo, vendar nimajo denarja za hiter obisk zasebnega zdravnika in prednostno obravnavo? Predolge čakalne vrste so zagotovo »rakava rana«. K sreči ne v onkologiji. Pojavljajo pa se na drugih področjih. Zdravstvo jih počasi odpravlja, pa se spet pokažejo, povzročajo nezadovoljstvo, da o jezi ljudi sploh ne govorimo. Še bolj razburjajo preplačila, netransparentnost, pogosto omenjena korupcija, predolgi postopki odkrivanja krivih in njihovo (ne)kaznovanje. Marsikaj je zavito v meglo in resnice ne poznamo ali pride prepozno.

Ljudje dobrodelno zbirajo sredstva za različne aparature, na primer inkubatorje, čemur je bil namenjen tudi nedavni dobrodelni koncert prizadevnih soroptimistk na Ptuju. Lepo je bilo videti, da so ljudje do zadnjega kotička napolnili dvorano, in slišati zahvalo direktorja bolnišnice. Orosilo se je marsikatero. Toda ali ne bi morala to storiti že sama država? Dobrota je zlat nit, ki nas povezuje, in dobrodelnost na neki način tudi nagrajuje. Nekje pa so tudi meje. Nedopustno je, da se zbirajo sredstva za operacijo otrok v tujini oziroma da javnosti ni pojasnjeno, da po vseh strokovnih ocenah rešitve tam žal ni mogoče pričakovati, če je mogoča, pa jo bo plačala zdravstvena blagajna.

Prav tako je treba povedati, da ni mogoče plačati bivanja v tujini za celotno družino, ampak samo za otrokovega spremljevalca. Ljudje pogosto mislijo, da država ne plačuje niti tega. Zato toliko negodovanja. Še vedno bomo ostali dobrodelni in prav je tako. Le vedeli bomo, da je to za »priboljške«. Kaj bi brez vseh klubov, društev, civilnih iniciativ? Ljudi združujejo v plemenitosti. So neke vrste nagrada za vse, ki imajo čas in denar še za druge, ne le zase, pa vzrok za to niti ni tako pomemben. Želja, potreba, čistejša vest?

Vsekakor smo za javno zdravstvo, zasebno pa bi bilo sicer možno kot dopolnitev javnega, kot izbira za tistega, ki to želi. Zagotovljeno mora biti vsem, zlasti ranljivim skupinam, zato ni sprejemljivo, če kdo trdi, da ga kateri izmed otrok nima. Toda zakaj je toliko pro bono ambulant, zakaj je toliko ljudi nezavarovanih? Nujno zavarovanje imajo tudi tujci. Begunska kriza je odprla preštevilna vprašanja, zlasti, ali bomo zmogli. In smo. Nihče ni umrl, nihče ni ostal neoskrbljen, pri nas so se rojevali otroci. Tudi deček, ki je moral s starši te dni zapustiti Slovenijo. Varuh je svoje delo tu opravil. Zapleti so nastali drugje. Izgon je posledica sodne odločitve. Lahko sicer očitamo, da so postopki trajali predolgo, lahko pa smo tega celo veseli, saj je družina dalj časa ostala pri nas. Toda poskusimo si predstavljati negotovost ljudi, ki s strahom sprejmejo vsako poštno pošiljko, ki ne vedo, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan, kje bodo in kakšno bo njihovo življenje. Je to za otrokovo največjo korist lahko dobro? So paragrafi res nezmotljivi, zlasti kadar srce govori drugače? Kaj je pravično in kaj res dobro upravljanje? Ali bi se morda dalo kaj narediti drugače?

Te dni je Slovenijo obiskal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Dejal je, da države, ki se želijo pokazati kot neprivlačne za begunce in migrante, navsezadnje postanejo take za vse, tudi za lastne državljane. Obiskal je Rome v Dobruški vasi, Rog, se srečal z visokimi predstavniki oblasti in nevladniki, prvi dan je prišel tudi k Varuhu. Obravnavali smo tri teme: romsko in tujsko problematiko pa tudi revščino. Dotaknili smo se širitve naše institucije, ki bo glede na spremembe Zakona o varuhu dobila nove naloge: promocijo in analizo stanja človekovih pravic. Tako je tudi drugod. Ministrstvo za pravosodje intenzivno pripravlja zakonodajo, ki bo to po mnogih letih in številnih priporočilih omogočila. Pohvalno.

Bo po komisarjevem obisku kaj drugače? Nam ga je uspelo slišati? Toda ti obiski, ki jih je veliko in vsak prinaša kakšno sporočilo, niso najpomembnejši. Pomemben je namreč prav vsak od nas. Sleherni, ki spoštuje človekove pravice in pozna tudi svoje dolžnosti.

V tej kolumni bi želel razmišljati o neki idealni starosti za posamezne sodniške funkcije, če ta sploh lahko obstaja. Težko je posploševati, kot že rečeno. Toda na nivoju sistema se neka starostna meja mora postaviti, zato da se zajame vsaj povprečje kandidatov in lažje, tudi bolj jasno in predvidljivo obvladuje sistem. 

Razmišljam predvsem o primerni starosti za nastop sodniške funkcije v rednem sodstvu kot tudi na ustavnem sodišču.

Trenutna zakonsko določena starost 30 let kot starostni pogoj za imenovanje v sodniško funkcijo se mi zdi povsem nerealna. Na eni strani ob malo razpisanih novih sodniških mestih in velikemu številu kandidatov za ta mesta ga skoraj ni posameznika, ki bi mu uspelo postati sodnik že pri teh letih. Ker izkušnje nekaj štejejo tudi v tem primeru, se starostna letvica vse bolj premika proti 35 letu, če že ne vse bolj proti 40 letu. Sam s tem nimam težav, saj se mi zdi pomembno, da sodnik postane zrela osebnost, vsaj s kakšnimi 10 leti delovnih izkušenj. Tudi na takšen način bo poleg strokovnega znanja, ki mora biti prvi pogoj pri izbiri, pred strankami na sodišču zbujal in seveda tudi dejansko imel večjo avtoriteto kot nekdo v »rosnih« 30 letih.

Poleg tega se pričakovana življenjska doba daljša in tudi psihološki razvoj posameznika je takšen, da mladi kasneje »dozorevajo«, kot so nekoč. Tako se zdi, da vse poti vodijo k temu, da se tudi formalna starostna meja za vstop v sodniški poklic premakne malce navzgor, saj je takšna bistveno bolj realna kot trenutna, ki je določena z zakonom.

Kaj pa ustavni sodniki? O tem je bilo zdaj veliko govora. Tudi tu je starostna meja določena zakonsko.

In tudi tu se mi zdi ta prenizka. Na eni strani imamo vse več rednih sodnikov, praviloma na prvi stopnji, katerih starost ob prvem imenovanju je že skoraj slabih štirideset let, na drugi strani pa je v sedanji sestavi kar tretjina ustavnih sodnikov, ki so skorajda njihovi vrstniki. Tu nekaj ne štima, žal. Res je Ustavno sodišče kolegijski organ, pa bodo njihovi starejši kolegi malce dvignili starostno povprečje in tako ubranili javno podobo tega sodišča kot »moralnega zakonodajalca«, ki ga odlikuje ne le najvišja mera (ustavno)pravnega znanja, temveč tudi še posebej velik občutek za modre odločitve. To so »celostne« in daljnosežne odločitve. Prav modrost pa prinesejo šele leta in z njimi izkušnje, ki prinašajo celovitost pogleda, namesto mladostne fragmentiranosti, pa čeprav še tako pedantne.

Meni se zdi bližja starostna meja za ustavne sodnike Abrahamovih 50 let. Tudi v simbolnem, arhetipskem smislu. Ta funkcija bi moral pomeniti šele vrh kariere nekega eminentnega pravnega strokovnjaka. Idealno se mi zdi, da bi takšen ustavni sodnik imel po koncu mandata pogoje za upokojitev. Da bi se na takšen način častno »umaknil« in prepustil ustavnosodno bojišče mlajšim silam. Ne pa, da si mora po koncu mandata eminentni pravnik iskati službo naokoli, prositi, da ga kdo angažira, da se preživi do zaslužene upokojitve - kar se je tudi že dogajalo pri nas in se mi ne zdi dostojno. Sodnik mora soditi neodvisno in nepristransko, ne glede na razne interese v ozadju, in to tem interesnim skupinam ne prija. Tudi zato ima lahko ustavni sodnik po koncu mandata probleme pri iskanju službe.

Lahko pa gre po koncu mandata tudi za težave praktične narave. To je lahko predvsem problem ustavnih sodnikov iz akademske »kvote«, saj jih bo fakulteta kljub mirovanju njihove službe težko čakala devet let, ne da bi angažirala novih sodelavcev, potem ko pa pridejo nazaj, pa jim bo težko zagotovila dovolj pedagoških ur. Tu je bistveno lažje rednim sodnikom, ki jih »stara« služba čaka.

Kakor koli že, zdi se, da realno življenje narekuje dvig starostnih letvic tako za redne kot ustavne sodnike in da nadaljnji razvoj družbe nikakor ne bo šel nazaj, temveč kvečjemu še bolj v smer tu zapisanih argumentov za spremembo.      

Nevladne organizacije že vsaj šest let poročajo o nečloveških in ponižujočih delovnih pogojih delavcev migrantov v Katarju, ki so v nekaj desetih primerih povzročili celo njihovo smrt. V vseh primerih ne gre za izolirane primere, temveč za ponavljajoče se vzorce nečloveškega in ponižujočega ravnanja z gradbenimi delavci. Čeprav se primeri na gradbiščih in drugod po Katarju ponavljajo že vrsto let, so bili žrtve in njihovi sorodniki do sedaj neuspešni pri uveljavljanju odgovornosti države, podjetij ali kogarkoli drugega. V začetku letošnjega leta je denimo gospodarsko sodišče kantona Zürich zaradi stvarne nepristojnosti zavrglo odškodninsko tožbo nizozemskih in bangladeških sindikatov zoper FIFO glede njene domnevne odgovornosti za kršitev pravice delavcev migrantov (sodba HG160261-O, 3. januar 2017).

Ali lahko globalna civilna družba od globalnih športnih organizacij in denimo od njihovih sponzorjev zahteva, da varujejo človekove pravice tako, da ne podelijo največjih športnih dogodkov državam, ki so znane po sistematičnem kršenju človekovih pravic?  FIFA na svoji spletni strani v oddelku o trajnosti v rubriki »Nogomet za upanje« denimo pravi: »FIFA meni, da je nogomet več kot le igra. S svojo edinstveno močjo in univerzalnostjo lahko nogomet združuje ljudi, preoblikuje življenja in navdihuje celotne skupnosti«. 3. člen statutov FIFA celo določa, da je »FIFA … zavezana k spoštovanju vseh mednarodno priznanih človekovih pravic in si prizadeva za spodbujanje varstva teh pravic.« Iz te in podobnih retoričnih izjav in določb izhaja, da se čuti FIFA zavezana delovati v skupno dobrobit celotne globalne skupnosti skozi celotno paleto izvajanja svojih dejavnosti. Zato ni preveč ustvarjalno trditi, da tudi FIFA nosi obveznosti spoštovati, varovati in uresničevati človekove pravice. Po drugi strani pa takšna obveznost trenutno še ne izhaja iz mednarodnih dokumentov, saj trenutno še sodi v moralno-etično kategorijo.

Primarno obveznost za varovanje človekovih pravic na svojem ozemlju zagotovo nosi matična država, ki mora vsem prebivalcem omogočiti dostojanstvene življenjske in delovne pogoje ter si prizadevati, da jih vsi zasebni subjekti na njihovem ozemlju uresničujejo. V primeru, ko države prirediteljice svojih obveznosti ne izpolnjujejo, pa lahko nastopijo tudi nastajajoče sekundarne obveznosti mednarodnih športnih organizacij ali celo transnacionalnih korporacij, ki sponzorirajo najpopularnejše športne dogodke. Mednarodne športne organizacije bi morale pred podelitvijo tekmovanj opraviti skrbni pregled, na osnovi katerega bi presodile ali potencialna prirediteljica primerno in ustrezno varuje človekove pravice.

Ko je tekmovanje že podeljeno, kot v primeru nogometnega prvenstva 2022, je težje storiti korak nazaj. Organizatorji prihodnjih poletnih olimpijskih iger v Tokiu si tako že dolgo časa resno prizadevajo, da bi preprečili kakršnekoli kršitve pri njihovi pripravi in izvedbi. Pri tem predvidevajo celo vzpostavitev pritožbenega sistema zoper domnevne kršitve japonskih transnacionalnih podjetij zunaj japonskih državnih meja. Zdi se, da smo priča vzpostavljenim trdnim standardom, ki v prihodnje lahko preprečijo podelitev velikih športnih tekmovanj državam, ki ne dajo prav veliko na varstvo človekovih pravic. Vprašanje pa je, če je mogoče spremeniti kaj za nazaj, ko so bile sprejete dvomljive odločitve.

Ali morajo mednarodne športne organizacije po podelitvi prvenstva v primeru množičnih kršitev celo premisliti o odvzemu že podeljenega tekmovanja? Nekateri strokovnjaki že dolgo opozarjajo na takšno nujnost, če želi FIFA denimo ohraniti svojo kredibilnost. FIFA je, da bi odgovorila kritikom, pred kratkim celo ustanovila neodvisno posvetovalno telo s področja človekovih pravic, ki se je prvikrat sestal pred slabima dvema tednoma. Ta odbor naj bi med drugim nadziral tudi uresničevanje delovnopravnih pravic v času priprav in izvedbe nogometnega prvenstva 2022.  Naslednji meseci bodo pokazi, kakšna je njegova pravna narava in predvsem moč, kako vplivati na odločitve o podelitvi in izvedbi največjih dogodkov.

Vse zgornje dileme pa odpirajo navidezno nerešljivo zagonetko. Ali naj se organizacija največjih športnih dogodkov prepusti samo državam, ki temeljijo na ustavni demokraciji, vladavini prava in človekovih pravic? Če je na prvo žogo na vprašanje mogoče odgovoriti pritrdilno, se kaj kmalu znajdemo v paradoksalni situaciji. Saj bi slednje pomenilo, da je tri četrtine svetovnih držav avtomatično že vnaprej izločeno iz možnosti prirejanja športnih dogodkov, ker so jim zgornje vrednote bolj tuje kot ne.  Tega si pa nihče ne želi. Zato je verjetno utopično pričakovati, da bodo mednarodne športne organizacije lahko spreminjale politične sisteme v državah prirediteljicah. A te morajo vztrajati pri vsaj minimalnih standardih varovanja človekovih pravic, okolja in protikorupcije pri podeljevanju, pripravah in izvedbi velikih športnih tekmovanj.

Večina športnikov, ki bodo nastopili na nogometnem prvenstvu leta 2022 in gledalcev, se verjetno ne bo počutila najboljše, ko bodo tekali ali sedeli na tribunah štadionov, kjer je pri njihovi gradnji nekaj let prej umrlo nekaj deset gradbenih delavcev. Človekovo dostojanstvo je tista vrednota, ki jo morajo pri organizaciji velikih športnih tekmovanj zasledovati vsi njihovi deležniki. Brez njegovega varovanja izgine vsak smisel športnega tekmovanja in udejstvovanja. 

Kritični pogledi v tej zvezi so morda sem ter tja poleg tega okrepljeni še z zdravo sumničavostjo do vsega političnega, ki pravu in pravnikom pravzaprav laska, kolikor izhaja iz prepričanja, da je (in mora biti) pravo po svoji naravi nekaj čistega, politika pa (ne zmore biti drugače kot) nekaj umazanega, zaradi česar da je treba prvo čim bolj obvarovati pred madeži slednje.

Najbolj prepričani bodo morda prikimali mislim, ki jih je že skoraj pol stoletja nazaj – čeprav tudi on nemara ne čisto brez pridiha sarkazma – zapisal ameriški politolog Pritchett:

»Pravo je prestižen simbol, medtem ko je politika pogosto umazana beseda. Pravo je stabilnost; politika je kaos. Pravo je neosebno; politika je osebna. Pravo je dano; politika je prosta izbira. Pravo je razum; politika je predsodek in lastni interes. Pravo je pravičnost; politika je vprašanje, kdo si prvi prigrabi največ.«

Če bi to držalo, pravo in politika res ne bi smela sobivati v istem gospodinjstvu in bi tudi iz postopka izbora ustavnih sodnikov morali izločiti aktualne nosilce politične oblasti. A v tem primeru bi se zapletlo že pri vprašanju, kako bi bili ustavni sodniki potem izbrani – zdi se, da bi bil ob sprejemljivih alternativnih možnostih vpliv nosilcev političnega življenja na izbor le bolj posreden, ne pa izključen. Razen, seveda, če bi denimo tudi sodnike volivci izbirali na neposrednih volitvah – a tudi ta možnost, ki jo poznajo ponekod po svetu (recimo v več zveznih državah ZDA), postopek izvolitve izpostavi političnim tveganjem, le da so drugačne vrste. (Predstavljajte si denimo volilne kampanje kandidatov za sodnike in nagovarjanje donatorjev za njihovo kritje, da o tem, kateri oziroma kakšni kandidati bi prednjačili pri potegovanju za funkcijo v takem sistemu, sploh ne govorimo.)

Na drugi strani določeni kritični pogledi na delovanje prava in sprejemanje sodniških odločitev že dlje časa dokazujejo, da veljavni pravni red oziroma skup pravnih pravil in načel sodnikom v konkretnih primerih ne narekuje točno določenih odločitev, ampak jim skoraj vedno pušča izbiro, v tem smislu pa tudi pravo oziroma sodniško odločanje po svoji naravi ni tako daleč od politike. Pravo je politika, so v ZDA že pred štirimi desetletji glasno poudarjali predstavniki kritične teorije prava, ki je tudi med slovenskimi pravniki dobila kar nekaj privržencev.

Pravi odgovor o naravi in mejah sodniške vloge se skriva nekje vmes med opisanima stvarnostma. Vsako sodišče, ustavno sodišče pa še posebej, na dva načina svetova prava in politike povezuje: zato, ker njegove odločitve že po vsebini pogosto imajo tudi širši političen pomen, pa tudi zato, ker je pravzaprav pomemben del njegove vloge ravno ta, da nadzira drugi dve veji oblasti. Načelo delitve oblasti, ki predvideva mehanizem sistem zavor in ravnovesij med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti, od ustavnega sodišča izrecno pričakuje, da bo politiki pristriglo peruti, če oziroma kadar jo bodo odnesle onkraj dopustnih okvirov njihovih pooblastil oziroma ustavnega reda. Še v isti sapi pa od njega pričakuje tudi, da se bo sâmo znalo umakniti, kadar bi s svojimi odločitvami pretirano poseglo v pristojnosti drugih dveh vej oblasti ali obstoječi ustavni red, ki naj bi mu služilo.

Ravno zato pa se na koncu pozornost vrača k posamezniku oziroma h konkretnim kandidatom za ustavne sodnike. V tem duhu sam tudi razumem in sprejemam tako pozornost širše javnosti kot mnenja stanovskih kolegov, da potrebujemo takšne ustavne (in siceršnje) sodnike, ki bodo svoje delo opravljali v službi stroke in poslanstva prava, ne pa te ali one dnevne politike.

To sicer še ne pomeni, da bi si bili taki sodniki v vsem enotni – povsem naravno je, da bodo o določenih konkretnih vprašanjih ali celo o naravi in poslanstvu prava tudi njihovi načelni in pretehtani pogledi nekoliko različni. Navsezadnje je tudi izmenjavi oziroma soočenju takih različnih pogledov namenjena kolegijska sestava ustavnega sodišča. A ravno pomembna politična vloga ustavnega sodišča kot varuha »pravne« veje oblasti narekuje politično neodvisnost njegovih članov, pa tudi ustrezno državotvorno presojo poslancev, ko jih volijo.

Tu je treba razlikovati dva načina izvajanja ARS: (1) sodišču pridružene oblike ARS (predvsem mediacija) ter (2) izvensodno, nekateri mu pravijo tudi »zasebno« ARS. Za Evropo je značilno, da je oblika (1) dokaj razvita, oblika (2) pa niti slučajno ne toliko kot npr. v ZDA, kjer vedno več sporov rešujejo izvensodno.

Izvensodna oblika ARS se sicer uveljavlja predvsem na področju gospodarstva, trgovine in potrošniških razmerij, danes v obdobju informacijske tehnologije predvsem v zvezi s t. i. ODR (online dispute resolution) ali internetnim reševanjem sporov (IRS). Predvsem na tem področju, kjer pravila niso tako precizno izdelana, pa se zdi, da se pojavljajo določeni problemi, riziki in nevarnosti v zvezi z morebitnim poseganjem ARS v pravico do sodnega varstva kot ustavno pravico, do katere imajo posamezniki ustavno pravico in ki je lahko mimogrede kršena, ne da bi se ti zasebni mediatorji v svoji gorečnosti in stranke, katerih spori se mediirajo, v svoji naivni zaupljivosti sploh zavedale. Ko pa se slednje tega zavedo, je morda že prepozno.

Osebno menim, da je pri sodišču pridruženem ARS, ki ga pogosto izvajajo sodniki in odvetniki, manj tovrstne nevarnosti, saj bi pričakoval, da bi sodniki in drugi poklicni pravniki bolj znali obvarovati pravico do sodnega varstva kot drugi mediatorji, ki nimajo toliko specifičnega znanja prava. Po drugi strani pa je takšno sodišču pridruženo ARS bolj sistemsko vpeto, saj navadno izhaja iz samega sodnega postopka, kjer so zagotovljene varovalke, da pravica do sodnega varstva ne bo ogrožena.

Po naravi stvari bi ugibal, da so sodniki in ostali pravniki bolj nagnjeni k tipičnemu pravniškemu načinu (beri: logično-racionalnemu) reševanja sporov, nepravniki (denimo psihologi, socialni delavci itd.), ki denimo opravljajo (izvensodno) ARS, pa k bolj večdimenzionalnemu načinu reševanja sporov, ki bistveno bolj vključuje emocije, intuicijo, kontekst situacije itd. To je lahko sicer velika prednost za rešitev določenega spora v smeri določenega kompromisa, vendar se zdi, da obstaja večja nevarnost, da bi bila pravica do sodnega varstva morda preveč zanemarjena. To seveda predstavlja določen riziko v teh postopkih.  

V zvezi s temi nevarnostmi, ki so se izpostavile v praksi, sta v posebnem projektu združila moči European Law Institute (s kratico ELI, kjer sodeluje tudi naš sodnik Boštjan Zalar) in ENCJ. Projekt sicer še ni končan, izpostavili pa so naslednje nevarnosti, kot na primer, da: (a) strankam morda sploh ni omogočeno neodvisno sodniško odločanje; (b) se stranke lahko poravnajo brez poprejšnjega dostopa do neodvisnega pravnega mnenja; (c) stranke morda nimajo dovolj informacij ali sploh ne razumejo dovolj pomena različnih metod reševanja sporov, ki so jim na voljo; (č) tisti, ki vodijo procese ARS, morda sploh niso dovolj usposobljeni; (d) v primeru IRS odloča neidentificiran internetni ali drug odločevalec; (e) se mediacije in druge oblike ARS premalo uporablja zavoljo njihove prostovoljne uporabe in premajhnega zagotavljanja kakovosti; ter (f) prihaja do zlorabe moči s strani velikih državnih ali komercialnih subjektov kot nasprotnih strank.

Vsi ti pomisleki namreč kažejo, da je ob vseh uspehih in dobrobiti metod in tehnik ARS treba paziti, da se njihov smisel ne izniči s tem, ko bi neprimerno posegale v pravico do sodnega varstva. Oba načina reševanja sporov – sodniški in alternativni – sta nekako obstajala od nekdaj in bosta slej ko prej tudi v prihodnje. Njuna komplementarnost se zdi zagotovljena že s človeško naravo, posameznikom kot večdimenzionalnim bitjem kot tudi z dinamiko,  načinom delovanja in sobivanja človeške družbe – s posebnim oziroma na komunikacijo, nastajanjem sporov v družbenih razmerjih in njihovim reševanjem. So torej določene (naravne) zakonitosti. Na nas pa je, da bomo oba načina reševanja sporov znali primerno umestiti v sistem, ju povezovati, a tudi ločevati, ko je to treba.

Na drugi strani pa ignoranca in avtoritarni vzgibi nosilcev javnih funkcij, ki so v službi državne oblasti, svojo »službeno identiteto« in pozunanjene značilnosti svojih službenih ravnanj prav zaradi tehnoloških možnosti v rokah državljank/državljanov poskušajo »na silo in s prisilo« zavarovati pred sicer legalnimi in legitimnimi beleženji napak pri njihovih službenih početjih. In spet je vse »postavljeno na glavo.

O zasebnosti kot pravici in konceptu je, enako kot glede drugih ustavnih pravic in konceptov, na voljo veliko domače in tuje pravoslovne literature. Vključno z ustavnosodnimi precedensi in odločitvami Urada informacijske pooblaščenke. A raznolike in številne vire pravnega mišljenja, znanja in učenja običajno zaman iščemo kot prepoznavno ali izrecno podlago pri javnih ravnanjih, izjavah in odločitvah nosilcev javnih funkcij in predstavnikov javnih organov, ustanov, institucij ali podjetij. Posebej zaskrbljujoče, tudi osupljivo, skoraj šokantno je ugotoviti, da to velja tudi za sodno vejo oblasti.  

V svoji knjigi Svoboda izražanja (2007) sem npr. ponudil teoretični koncept in standardizirano razlago pravice do zasebnosti, z izpostavitvijo njenega možnega konfliktnega razmerja s svobodo izražanja in tiska. To je podlaga mojih pisanj na to temo.

Najprej o policiji.

Nedavno si je bilo mogoče na družabnih omrežjih ogledati video, ki ga je - po besedah Sindikata policistov Slovenije (SPS) - objavila domnevna "kršiteljica cestnoprometnih predpisov«, to pa naj bi storila »z namenom poseganja v osebnostne pravice, zaničevanja in šikaniranja policista." Zatrdili so, da naj bi bila objava »poseg v policistovo osebno integriteto.« Posebej so poudarili, da »predpisi ne določajo, da se morajo policisti kot javni uslužbenci pustiti fotografirati ali snemati več, kot je potrebno v obsegu, da se lahko izvaja nadzor javnosti nad delom policista."

Razen tega, da bi državljanka lahko s snemanjem policista pri delu izvajala »šikaniranje«, bi sindikat lahko imel prav. A zelo pogojno. Oseba, ki prekrši predpise, seveda ne sme iz nekakšnega golega maščevanja snemalno poseči v osebno integriteto policista. A tega ne sme samo pod pogojem, da snemanje policista v vlogi policista in pri ravnanjih v vlogi policista nima ničesar stvarno utemeljenega (po vsebini) opraviti z vprašanjem zakonitosti, poklicne primernosti in etične dostojnosti policistovih ravnanj, ali mej policijskih pristojnosti. Sme pa to storiti z namenom, da bi posnetek služil kot stvarni, preverljivi in dejansko edini neizpodbitni dokaz o tem, kaj točno je storila oseba, ki jo je policist uradno obravnaval in kaj točno je storil policist, ko je bil s to osebo v uradnem komunikacijskem odnosu. Če takšna stvarna povezava obstaja in če posnetek lahko služi kot stvarni dokaz prav za to, potem je vsak takšen posnetek pravno dopusten in mora biti pravno dovoljen kot pravno pomemben dokaz. Glede tega ne sme biti nikakršnega dvoma.

Sindikat naj bi še zatrdil, da je v konkretnem primeru »policist izvajal naloge zakonito, posnetek pa nikakor ni nastal z namenom, da bi občanka dokazovala nedolžnost pri očitanem prekršku, temveč izključno z namenom škodovanja konkretnemu policistu. Objava takšnega posnetka, s katero se policist ni strinjal, pomeni poseg v njegovo integriteto in s tem tudi nezakonito ravnanje osebe, ki je snemala in takšen posnetek z namenom zaničevanja policista javno objavila." Tudi glede tega ima sindikat lahko prav. A spet samo pogojno. Če posnetek omogoča prav presojo tega, ali je policist svoje delo opravljal pravno pravilno, pri tem pa na posnetku policist nastopa v vlogi policista in je prikazan samo pri svojem – fizičnem in/ali komunikacijskem - delu, mora biti posnetek pravno dovoljeno napraviti in ga uporabiti kot pravno dovoljen dokaz. Čim je torej očitno, da je razlog posnetka prav stvarno utemeljeni in dobroverni dvom državljanke v pravno pravilnost ravnanj policista, mora biti posnetek pravno dovoljeno napraviti. Čim je očitno, da je namen posnetka prav zagotoviti edini verodostojni dokaz o pravno pomembnih značilnostih ravnanja policista, mora biti posnetek pravno dovoljeno napraviti.

Če je državljanka ravnala tako, ko je policista posnela, ni storila nikakršnega kaznivega dejanja. Niti prekrška. Niti civilnega delikta. Policisti nimajo pravice presojati, kdaj se jih sme snemati in jih ni treba spraševati po dovoljenju, da bi se jih snemalo, če se jih res snema s takšnim, nadzornim in dokaznim namenom, ki je preverljiv in stvarno (vsebinsko) prepričljiv. In če se s snemanjem res zabeleži pravno sporno, dvomljivo ali očitno nedopustno ravnanje policije, takšen posnetek ni nedovoljen zato, ker so bile z njim zabeležene napake pri delu policije, ampak je prav zato dovoljen. Da bi lahko govorili o očitni zlonamernosti državljanke, ki je snemala policista pri delu, bi moralo biti iz posnetka razvidno, da ni imela namena s snemanjem zabeležiti lastnosti policistovih ravnanj, ampak je bil njen namen povsem mimo tega in stvarno neutemeljeno, torej brez stvarne povezane z značilnostmi policistovega dela v vlogi policista,  res samo škodovati policistu kot osebi: s stvarno neutemeljenim vznemirjanjem, smešenjem, zaničljivim roganjem ipd.

Če bi npr. policija zatrdila, da je državljanka snemala policista pri njegovem izvajanju »posebnih metod policijskega dela«, kot sta npr. tajno opazovanje in sledenje, nemara celo »nastavljanje pasti«, takšen argument nima teže, če se ugotovi, da policija za takšno delo ni imela dovoljenja v skladu z ustavo in zakonodajo. Tedaj bi, nasprotno, posnetek dokazoval prav to – samovoljno oblastno ravnanje, zlorabo oblasti.

Seveda je eno vprašanje pravne dovoljenosti snemanja policije pri delu z namenom pridobitve dokaza o značilnostih dela konkretnih uniformiranih oseb policije v konkretnem primeru, drugo pa je vprašanje, ali je takšen posnetek informacija javnega značaja, ki jo je dovoljeno uporabiti ne le kot dokaz v pravnem ali sodnem postopku, ampak tudi javno objaviti na spletu. Odgovor na prvo vprašanje mora biti DA. A tudi na drugo vprašanje je treba odgovoriti z DA: to je tudi informacija javnega značaja, ki jo je dovoljeno javno objaviti na spletu, če posnetek ali prikazuje pomembne napake pri delu policije ali pa služi kot javno povabilo k premisleku in javni razpravi o pravilnosti dela policije.

Tudi to se zdijo lahka pravna vprašanja, zanesljivo preverljivi osebni vzgibi konkretnih oseb in hitro rešljivi pravni zapleti.

O delu preiskovalnih novinarjev.

Glede ustavnopravnega razumevanja koncepta zasebnosti sem že večkrat pisal z ozirom na vprašanje pravne dovoljenosti novinarskega dela »kot preiskovalnega dela«, tudi posebej kot dela »pod krinko«. Poudarjal sem, da mora konceptualno opredeljevanje razmerja med svobodo tiska in pravico do zasebnosti tenkočutno upoštevati očitno posebnost načel in pravil glede posegov v zasebnosti in intimnost t. im. absolutno in relativno javnih oseb. Prve (politiki, javni funkcionarji, estradniki) namreč pridobijo status »javne lastnine«, zaradi česar se stopnja njihovega legitimnega pričakovanja zasebnosti bistveno zmanjša, brez obstoja stvarno utemeljenih okoliščin kot »nujnih« za zaščito tudi njihove zasebnosti in intimnosti, pa izgine. Omeji se le še na najožji vidik zasebnosti in intimnosti, ki ga je mogoče in ga je treba ločiti od njihove siceršnje družbene vloge s statusom absolutne javne osebe. A tudi tedaj pod pogojem, da informacije iz te sfere niso kakorkoli stvarno povezane z javno funkcijo posameznika, ali njegovo javno držo v povezavi z »absolutno« javno funkcijo ali družbeno vlogo.

Pri relativno javnih osebah, kot so direktorji v javnih gospodarskih pravnih osebah, sekretarji, policisti, člani političnih strank ipd., je polje upravičenega pričakovanja zasebnosti seveda večje, tudi znatno večje. Razen ob obstoju nujnih, prisiljujočih razlogov za zaščito osebne integritete določene osebe z relativnim javnim statusom pa zaščita zasebnosti in integritete teh oseb ne vključuje službenih ravnanj in ravnanj v neposredni stvarni povezavi s službenim statusom (o tem podrobno v omenjeni knjigi, pogl. VI in VII).  

Vsak dejanski, goli poseg v zasebnost seveda še ni protipraven. Človek ne more zahtevati sodnega varstva vsakič, ko ga kjerkoli posname določena snemalna naprava. Tedaj je pravno odločilno oceniti stopnjo in »resnost« posega v zasebnost in integriteto – osebno podobo. Z drugimi besedami – treba je oceniti nastalo škodo, nematerialno in/ali materialno. Ta ocena pa je odvisna predvsem od tega, kdo je preiskovana (nadzirana) oseba, kaj točno prikazuje ali odraža poseg v sfero njene osebnosti in kakšen je splošni javni pomen pridobljenih informacij. Pa tudi, na kakšen način so bile zabeležene informacije in (odločilno) s kakšnim namenom. Od statusa osebe in splošnega – javnega - pomena informacij je potem odvisno, ali v konkretnem primeru in kontekstu neka oseba »upravičeno pričakuje varstvo zasebnosti« ali ne. Pomembno je tudi oceniti, kakšne so alternativne možnosti za dostop do splošno pomembnih informacij glede te osebe pri javnem izvrševanju javne funkcije ali v zvezi s to funkcijo. Pa tudi, kako je z možnostjo dokazovanja tistega, kar se želi v javnem interesu prikazati ali dokazati, brez teh in tako zbranih (zabeleženih) informacij. Odgovoriti je treba na vprašanje, ali je mogoče do odkritja informacij, ki so v javnem interesu, priti tudi na drugačen, razumen, a ne pretirano otežen ali celo onemogočen način. Predvsem pa, kaj je tistega, ki je informacije pridobil, napeljalo na to, da jih je pridobil. Od teh odgovorov je potem odvisno, kako prepričljiv je zatrjevani javni interes za objavo informacij/gradiva – s tehniko tajnih preiskovalnih metod novinarskega dela.

Razumljivo je, da so kriteriji za presojo pravne sprejemljivosti preiskovalnega novinarskega dela, ki lahko vključuje tudi z vdor v zasebnost in osebno integriteto, podobni splošnim kriterijem za presojo pravne sprejemljivosti posegov v zasebnost. A vprašanje o pravni dovoljenosti posegov v zasebnost ne sme biti odvisno samo od golega, le-po-črki branja členov v zakonu. Zato je deplasirano trditi, da za novinarje veljajo enaka pravna pravila glede posegov v zasebnost, kot za policijo in kriminaliste. Velja prav nasprotno: vse tisto, kar policiji kot oblastnemu organu še ni dovoljeno, je preiskovalnim novinarjem, ki niso oblastni organ, lahko dovoljeno. In vse tisto, kar policiji ni dovoljeno glede preiskovanja novinarjev je novinarjem dovoljeno glede preiskovanja policije, kriminalistov, javnih funkcionarjev, absolutno javnih oseb in relativno javnih oseb – vselej ob neposredni pogojenosti s sorazmernostjo tehnike posega v zasebnost in integriteto, obstojem javnega interesa in motivacijo ali funkcijo posega v konkretnem primeru.

Poseg v zasebnost je torej lahko dovoljen, če so dejstva in okoliščine v konkretnem primeru takšni, da dovoljujejo poseg v zasebnost kot razumno utemeljen glede na legitimni cilj, kot nepretiran glede na legitimni cilj, ali celo kot nujni za dosego legitimnega cilja. Zato se sme pri novinarskem delu izjemoma uporabiti tudi tehnika skrivnega snemanja. To vprašanje je treba presojati v neposredni povezavi z družbeno funkcijo novinarjev in z njihovim motivom v vsakem konkretnem primeru, podčrtanim z obstojem utemeljivega javnega interesa. To je seveda nekaj povsem drugega, kot trditi, dalahko kdorkoli, kadarkoli, kjerkoli, kakorkoli in kogarkoli snema.

To pa ne pomeni, da sme tudi policija vselej uporabiti dokaze, ki so jih pri svojem delu »pod krinko« ali z »nastavitvijo pasti« pridobili novinarji, še manj, da sme tako pridobljene dokaze vselej uporabiti tudi sodišče (spomnimo se sodnega primera nekdanjega poslanca v evropskem parlamentu g. Zorana Thalerja). Nikakor, to se sme dopustiti samo v res izjemnih in pravno posebej utemeljenih primerih.

Nazaj k policiji. Če npr. neko osebo ustavi policija, ima ta oseba nedvomno pravico, da skrivoma snema dogajanje, dokler to dogajanje snema samo zato, da bi se lahko učinkovito zaščitila v primeru prekoračitve pooblastil s strani policije, ali za dokazovanje svojih trditev v morebitnem postopku pred policijo ali na sodišču. Policisti, ki vodijo postopek z osebo, recimo ob ustavitvi v prometu, opravljajo javno službo in so uradne osebe. Zato se zanje v takšnih primerih ne more uporabljati ista pravila, kot veljajo za preiskovalne posege policije v postopkih odkrivanja kaznivih dejanj. Če do prekoračitve pooblastil policije dejansko pride je uporaba takšnega posnetka v disciplinskem postopku zoper policiste kot dokaz, ali na sodišču kot dokaz nedvomno dovoljena. Drugega načina oseba pri soočenju s policijo, ki je v službi države in nosilec monopola nad silo in prisilo, enostavno nima. Drugače kot s posnetkom oseba nikdar in nikoli ne bo mola dokazati, da je uradna oseba prekoračila svoja pooblastila, storila pravno nedopustno. Prekorači pa jih lahko že s telesnimi kretnjami, retoriko, izbiro besed, tonom besed, torej z obnašanjem v vlogi policije.

To ne velja samo za soočenje s policijo. To velja tudi v vseh tistih primerih, ko je posameznik v odnosu z drugo osebo v šibkejšem in podrejenem položaju: iskalka dela pred možnim delodajalcem, delavec pred delodajalcem, stranka pred upravnim delavcem, študentka pred profesorjem ipd.

Biti priča protipravnemu dejanju.

Tudi naključno narejeni posnetek, kako nekdo izvršuje ali izvrši kaznivo ali drugačno protipravno dejanje, mora biti pravno dovoljeni dokaz. Takšen posnetek mora biti res naključen, ne pa morebiti rezultat nastavljene snemalne pasti, ali dolgotrajnega čakanja, če se bo na posnetek kaj ali koga ujelo. Enako velja za posnetek katerekoli uradne osebe, oziroma osebe, ki opravlja neko službo, javno ali zasebno. Če je bil posnetek posnet naključno in prikazuje protipravno ravnanje druge osebe, snemalec, ki se je kot žrtev ali priča slučajno znašel v središču dogajanja, ki neposredno zadeva njegove pravice ali pravice nekoga drugega, pa je naredil posnetek prav tam, prav takrat in izključno z namenom svoje zaščite ali zaščite drugega, ga je dopustno uporabiti kot dokaz. Prav tako pa je dopustno kot dokaz uporabiti katerikoli skrivoma narejeni posnetek, če ga je avtor posnetka kot ogrožena oseba naredil zgolj zato, da bi se kasneje lahko obvaroval pred drugo osebo, ali pa dokazal njeno protipravno ravnanje, ki ga sicer nikakor ne bi mogel dokazati.

Ponovim, kar sem že zapisal drugje. »Novinarji pač niso policisti. Zato zanje ne veljajo povsem enaka pravila, ali pa ne veljajo zanje v enaki meri, kot za preiskovalno delo policije. Cilj novinarstva »pod krinko« ni vlaganje kazenskih ovadb, ne začetek kazenskega postopka, niti obsodilna kazenska sodba. Primarni cilj novinarjev je posredovati splošno pomembne informacije javnosti, povedati splošno pomembno zgodbo, odstreti neetična, protipravna, koruptivna in drugače zavržena ozadja sveta politike in drugih sfer družbe, ki vključujejo ljudi z družbenimi privilegiji in močjo. Temeljni cilj takšnega novinarstva je pravzaprav uresničen, če pride tudi do političnih posledic in uveljavitve politične odgovornosti predstavnikov sistema. Na primer v obliki odstopa javnega funkcionarja s položaja. Politično odgovornost je zato nekoliko lažje uveljaviti kot pravno odgovornost. Hkrati pa so politične posledice (npr. odstop s položaja) z vidika posameznika manj intenzivne kot pravne (npr. zaporna kazen).

Nekatere politične zgodbe nikdar ne dobijo pravnega epiloga, četudi bi ga morale. Zato je še posebej dobro, če po zaslugi novinarjev pomembne zgodbe, ki so nedvomno v javnem interesu, kdaj pa kdaj dobijo vsaj politični epilog. Novinarstvo »pod krinko«, ki vključuje tajno snemanje, samo po sebi ne pomeni kaznivega posega v zasebnost, če so zanj izpolnjeni ustavnopravno prepričljivi (tudi razumni) pogoji. Nadaljevanje zgodbe in morebitni začetek kazenskega postopka pa, kot rečeno, ni več niti skrb niti cilj novinarja. Kdaj, če sploh, se smejo dokazi, ki so jih pod krinko pridobili novinarji, uporabiti tudi na sodišču, je drugo vprašanje. Odvisno je predvsem od sistemske ureditve te vrste novinarstva in vnaprej določenih pogojev za delovanje. Odvisno je tudi od rezultata tehtanja med stopnjo posega v zasebnost posameznika in statusom te osebe na eni strani in resnostjo ali težo razkritih nepravilnosti na drugi strani.

O sodstvu.

A le kako bi lahko zamerili policiji, ali se čudili nad policisti, kadar gre za prikaz nerazumevanja pravne filozofije in pravne teorije glede zasebnosti, javne odgovornosti in koncepta javnega interesa. Saj tudi osebe na sodniški funkciji prepogosto prikažejo enak ali zelo podoben strokovni – nepremišljeni, nemišljenjski in nevedni – spregled pravne filozofije in teorije glede teh vprašanj. Osupljivost sodniške nepremišljenosti in ignorance glede teh vprašanja je marsikdaj še večja kot policijska. Zato tudi še bolj zaskrbljujoča in za pravno identiteto družbe usodnejša.

Omenil bom samo dva nedavna primera. Štirje sopodpisani učitelji prava in učiteljica prava smo pred dnevi prejeli sodni odgovor na našo zahtevo po posredovanju informacij javnega značaja glede vseh procesnih vlog v postopkih pred upravnim sodiščem, v katerih je obojestransko udeležena država. Naša zahteva je bila končno zavrnjena z očitkom o »zlorabi pravice« in »očitni šikanoznosti« našega ravnanja. S kolegi in kolegico sem se že pogovarjal o tem, da moramo iti s to zadevo do konca pravnih poti v okviru domačega pravnega sistema. Predlagal sem tudi uporabo vseh razpoložljivih pravnih in institucionalnih sredstev in poti za predstavitev tovrstnega dogajanja v slovenski sodni veji oblasti v mednarodnem prostoru (Svet Evrope, beneška komisija ipd.).

V drugem primeru pa je verodostojni slovenski novinar od sodišča zahteval podatek, spet informacijo javnega značaja, o tem, koliko sodnih odločitev določenega sodnika je bilo v določenem časovnem obdobju razveljavljenih ali odpravljenih. Da gre res za informacijo javnega značaja (in očitno in logično gre res za takšno informacijo) mu je pritrdila tudi informacijska pooblaščenka. Upravno sodišče pa je, kot mi je bilo pojasnjeno, ostro zavrnilo njeno argumentacijo in ji odredilo, da jo spremeni. In s kakšnim argumentom? Prav s tistim že slišanim, že branim in že dobro poznanim oblastnim protidemokratičnim in proti vladavini prava usmerjenim argumentom, da bi objava takšnih informacij škodila ugledu in avtoriteti določenega sodnika in preko tega ugledu in avtoriteti sodstva. Odkrivanje, razkrivanje in javno objavljanje podatkov o nepravilnostih pri sodniškem delu ali podatkov o premajhni kakovosti sodniškega dela po prepričanju sodišč torej ni informacija javnega značaja, ker take informacije škodijo ugledu in avtoriteti sodnikov, sodnic ali sodišč, ki svojega dela ne opravljajo dovolj dobro, ker ti podatki potrjujejo, da svojega dela ne opravljajo dovolj dobro?! Kaj menite o tem, spoštovane pravnice in pravniki?

Primer me je spomnil na primer izpred let, ko je novinarka želela pridobiti od sodišča sodbo v zadevi, kjer je bila udeležena javno prepoznavna oseba, tudi s pomembno stopnjo politične vplivnosti. Sodišče je njeno zahtevo zavrnilo, upravno sodišče pa je zavrnilo tudi vsebinsko enako odločbo informacijske pooblaščenke. In argument? Vpogled v sodbo se ne dovoli niti ob skritju osebnih podatkov vseh strank in prič v postopku, ker bi … roka se mi močno zatrese … novinarsko poročanje o sodni zadevi lahko vplivalo na pristranskost sodnikov in sodnic višjih instanc, če bo prišlo do pritožbe. Kako gre komentirati takšno pravniško nemišljenje in tako osupljivo nepremišljenost, takšno strokovno ignoranco?

Takšno argumentiranje in takšno ne-mišljenje prava je tako silovito nevzdržno, tako šokantno, tako pravniškega duha stiskajoče in tako pravniško srce parajoče, da si gre vzeti dodaten čas za premislek, kako se tega dogajanja lotiti s pravniškimi in medijskimi tehnikami. Prepričan pa sem, da o tem – predvsem v funkciji spoštovanja do prava in v funkciji skrbi za dvig ugleda in avtoritete sodne veje oblasti - ni dopustno molčati.

O javnih podjetjih, institucijah in ustanovah.

Le kako bi se potem čudili, kadar vodilni zaposleni v javnih ali paradržavnih podjetjih, ustanovah in institucijah skrivajo – prikrivajo informacije, ki bi zaradi svojega značaja, vsebine morale biti javne. Predvsem, ne le tudi informacije o nečednih poslih, pravno nesprejemljivih odločitvah, neetičnih ravnanjih na robu zakonitosti ali čez ta rob, pa o slabih poslovnih odločitvah, poslovnih prevarah, kadrovskem nepotizmu ipd. Pa tudi, kadar zaposlenim »ukažejo«, da ne smejo komunicirati z novinarji, ali javno komunicirati o težavah in nepravilnostih, ki jih prepoznajo v delovnem okolju, ali jim nemara celo ponudijo v podpis izjavo, da tega ne bodo počeli. Le kako bi se lahko temu čudili …

Gre za pomemben zorni kot dejstva, da ne le ne živimo v družbi in času mišljenja, odgovornosti, premišljenosti in integritete, ampak v okoliščinah totalne miselnosti o tem, da je poklicno in položajno (funkcijsko) vplivnim in privilegiranim dovoljeno vse, kar jim z zakonom ni izrecno prepovedano, da jim je dovoljeno izogniti se odgovornosti in kaznovanju tudi, kadar storijo tisto, kar jim je bilo vnaprej izrecno prepovedano, malemu človeku pa je dovoljeno le tisto, kar mu je izrecno dovoljeno, a se mu tudi to lahko naknadno prepove, ali se ga za to kaznuje.

Skoraj nujno o medijih.

A ne gre spregledati niti pogostega vdora določenih medijev v zasebnost in intimnost, pa v osebno integriteto ljudi, kadar za to ni nobenega stvarno utemeljenega razloga. To se počne, ker se to početi finančno izplača. Zaslužki od takšnega početja, v funkciji prodajne uspešnosti medijske politike in prakse spektakolarizacije, šokantstva in zabavljaštva, so vselej znatno višji od redko dosojenih odškodnin, kadar do njih sploh pride. Kadarkoli sem na katerem od pravniških srečanj predlagal ukrepanje v smeri spremembe zakonodaje in sodne prakse, da se medijem in urednikom takšno početje ni bi več izplačalo, sem od večine navzočih pravniških kolegic in kolegov prejel očitek o predlaganju pretiranega poseganja v svobodo medijev. Niso me prepričali.

Naj samo obudim spomin na tragično smrt ravnatelja ene od slovenskih šol, ki si je po grobem in stvarno neutemeljenem vdoru v zasebnost in osebno integriteto vzel življenje. Kolikor mi je znano nihče ni bil kaznovan, noben medij ob tem ni utrpel pravno naložene škode, zadeva pa je poniknila v vsesplošno molčečo utajitev.

Na drugi strani pa se nam razkriva drugi problem, še en prispevek k paradoksalnosti okoliščin glede zasebnosti, k postavljanju teh zadev na glavo. Pri nas ni bilo sprejetih malo sodb, v katerih je bila političnim funkcionarjem dosojena odškodnina, ali pa je bilo celo ugotovljeno kaznivo dejanje, zaradi domnevnega žaljenja njihove osebnosti, zaradi domnevnega posega v njihovo zasebnost, zaradi posega v njihovo čast in dobro ime, četudi je šlo pri kritičnih in celo objektivno žaljivih javnih objavah na njihov račun samo za tisto, kar je in mora biti del varovalnega plašča svobode izražanja – posameznika, novinarjev in tiska. Zakaj se to dogaja? Kaj je razlog toliko tako osupljivih paradoksov v pravni praksi?

Žal se zgodi, da pri tem kdaj sodeluje tudi ustavno sodišče. Kot se je zgodilo v zadevi Srečko Prijatelj proti Mladini. In kot se je po mojem prepričanju zgodilo v nedavno ustavnosodno zaključenem primeru Branko Grims proti Mladini. Časopisu sem svetoval pritožbo na ESČP.

Naš pravoslovni in pravnokulturni svet glede temeljnih pravic in pravnih konceptov še naprej in vse bolj stoji na glavi, odet v plašč komaj še sledljive nepremišljenosti in paradoksalnosti.

Pa še o javni RTV.

Pred dnevi sem bil prijazno povabljen v udeležbi na konferenčnem pogovoru pred člani programskega sveta in novinarji RTV Slovenija. Napovedana tema pogovora je bilo vprašanje, ali lahko ta svet ne le javno razpravlja o kandidatih, ki so se prijavili za mesto direktorja RTV, ampak tudi, ali svet »mora« varovati kot tajnost identiteto tistih prijavljenih kandidatov, ki ne bodo izbrani za to mesto. Odgovoril sem naslednje:

»Pri dogodku ne želim sodelovati tudi zato, ker ne prepoznam problema ali vprašanja, o katerem bi bilo treba konferenčno razpravljati.

V takem postopku so vsi podatki kandidatov, stvarno pomembni za prijavni postopek in z vidika funkcije, javni. Posebej njihova identiteta – za koga gre. Pri delu sveta pa je javno vse, kar stvarno zadeva funkcijo in delovanje sveta. Javnost je lahko izključena samo izjemoma, če je to nujno kot ukrep, ki edini omogoča zavarovati pred javnostjo tisto, kar je nujno zavarovati pred javnostjo. Bolj teoretično, kot načeloma možno torej.

Pri tem vprašanju torej ne vidim ne problema ne razloga za konferenčno razpravljanje.«

Se nadaljuje. Žal - zagotovo.