• V primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve enakih deležev na njem tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča ugovor (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 261/2015 z dne 14. januarja 2016).
Sodišča so v takšnih primerih do odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 98/2013 z dne 16. maja 2013 dopuščala, da je tožena stranka nadpolovični delež uveljavljala le z ugovorom. Največkrat tega vprašanja stranke tudi niso izpostavljale v pravnih sredstvih, v nekaj primerih, kjer je bilo to vprašanje izpostavljeno, pa so sodišča zavzela stališče, da v primeru, ko v skupno premoženje spada le nepremičnina in je v zemljiški knjigi kot izključni lastnik vpisana tožena stranka, ta lahko nadpolovični delež uveljavlja le z ugovorom (tako na primer Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 265/2008 z dne 21. januarja 2010).
Vrhovno sodišče se je na takšno prakso odzvalo z odločbo II Ips 98/2013. Poudarilo je, da je napačno stališče, da je način uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju odvisen od tega, ali je tožena stranka vpisana v zemljiško knjigo. Nato pa je nadaljevalo, da je v zvezi z načinom uveljavljanja nadpolovičnega deleža toženega zakonca na skupnem premoženju treba upoštevati pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča, ki je potekala 21. in 22. decembra 1992. V obrazložitvi mnenja je bilo namreč navedeno, da mora tožena stranka, če meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od polovice, vložiti nasprotno tožbo, ker ugovor v takem primeru ne zadošča, saj je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek.
Po odločbi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 98/2013 se je sodna praksa spremenila. Del sodišč je ohranil staro prakso in dopuščal ugovore, del sodišč pa ugovorov ni upošteval, saj je štel, da bi tožena stranka morala vložiti nasprotno tožbo.
Vrhovno sodišče je zato to vprašanje ponovno obravnavalo v zadevi II Ips 261/2015 in zavzelo jasno stališče, da v primeru tožbe za ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitve enakih deležev na njem tožencu, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča ugovor. Pritrdilo je stališču iz zadeve II Ips 98/2013, da odgovor na vprašanje, ali mora tožena stranka vložiti nasprotno tožbo, ne more biti odvisen od tega, ali je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo. Navedlo je, da ima sodišče ob določanju deležev na skupnem premoženju praviloma sicer pred očmi točno določene stvari, ki spadajo v skupno premoženje, ni pa nujno, da je tedaj seznanjeno z vsem, kar spada vanj. Narava skupnega premoženja zahteva celostno presojo vseh oblik prispevkov k njemu (denar, delo, vzgoja in varstvo otrok itd.). Ugotovljen delež vsake od pravdnih strank pa predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju in ga praviloma ni mogoče ponovno presojati niti v primeru, če pozneje poteka pravda glede drugih stvari, ki naj bi še spadale v skupno premoženje. Vrhovno sodišče je tako poudarilo, da je nujno, da sodišče določi enotna deleža ne glede na obseg skupnega premoženja v konkretni pravdi. Odgovor, kako mora tožena stranka uveljavljati svoj nadpolovični delež, mora biti torej enak ne glede na to, katere stvari in/ali premoženjske pravice ima sodišče pred očmi pri ugotavljanju deležev.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da morata deleža zakoncev na skupnem premoženju skupaj znašati 100 odstotkov. Zato takšna izključujoča narava deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, ki izhaja iz bistva skupnega premoženja, izključuje zahtevo po vložitvi nasprotne tožbe in tudi prekoračitev tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče je navedlo, da je tožnica, ko je z namenom varovati svoje pravice na sodišče naslovila zahtevo za ugotovitev deležev pravdnih strank na njem (predvsem z namenom sodno ugotoviti višino svojega deleža, ki ji toženec pozneje ne bi mogel več nasprotovati), ki jo je utemeljila na zakonski domnevi, morala vzeti v zakup tudi, da bo sodišče njenemu zahtevku le delno ugodilo, če tožencu v dokaznem postopku uspe to domnevo izpodbiti. Izpodbije pa jo lahko le tako, da dokazuje svoj, od zakonsko domnevane polovice višji delež. Če mu bo uspelo, bo tožničin delež manjši od polovice, njen zahtevek pa le delno utemeljen. Ugotovljena višina njenega deleža pa je tista, ki narekuje tudi višino toženčevega deleža. Ta ne more biti odvisna od obstoja in višine toženčevega (nasprotnega) tožbenega zahtevka, pač pa le od njegovega izkaza drugačnega prispevka k skupnemu premoženju, kot ga domneva zakon in zatrjuje tožnica. To pa lahko narekuje le odgovor, da tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe. In da mu sodišče, ki ugotovi njegov nadpolovični delež, ne prisodi nekaj, česar ni zahteval, pa tudi ne krši tožničine ustavno zagotovljene pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem, pač pa uresniči toženčevo pravico do obrambe.
• Kadar eden od zakoncev uveljavlja terjatev iz naslova skupnih vlaganj v nepremičnino tretjega, mu s tožbo ni treba zajeti tudi bivšega zakonca, ker se o velikosti njegovega deleža v tem postopku odloča le kot o predhodnem vprašanju (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 204/2014 z dne 23. aprila 2015).
O tem vprašanju je Vrhovno sodišče prvič zavzelo stališče v zadevi II Ips 123/2011 z dne 23. oktobra 2012, vendar je v tej zadevi tožnica tožbo vložila zoper zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine in zoper zakonca, zato se vprašanje morebitnega obveznega sodelovanja drugega zakonca pri odločanju o kolektivni terjatvi v tej zadevi ni izpostavilo kot bistveno za uspeh v pravdi. Vendar je Vrhovno sodišče v obrazložitvi zapisalo tudi, da tožnica s tem, ko zahteva plačilo terjatve, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmerno z višino njenega deleža na skupnem premoženju, zahteva že delitev skupnega premoženja (skupne terjatve do premoženja drugega toženca in tretje toženke) v pravdi. Nato je dodalo, da mora zato imeti drugi zakonec možnost sodelovanja v tej pravdi, saj se z delitvijo dela skupnega premoženja ukinja del premoženjskega režima med zakoncema.
V zadevi II Ips 123/2011 pa je Vrhovno sodišče zavzelo tudi pomembno stališče, ki je bilo potrjeno tudi v naslednjih odločbah Vrhovnega sodišča, in sicer da kljub kolektivni pravni naravi vtoževane terjatve v primeru kolizije interesov med zakoncema ni mogoče vztrajati pri nujnem sosporništvu na aktivni strani in je treba omogočiti, da eden od zakoncev varuje premoženje njune kolektivne skupnosti.
Stališču, da mora zakonec v primeru uveljavljanja svojega deleža na denarni terjatvi iz naslova vlaganj v nepremičnino tretjega s tožbo zajeti tudi svojega zakonca, so sledila tudi sodišča nižje stopnje in v letu 2015 sta bili o tem vprašanju dopuščeni dve reviziji.
V obeh odločbah, v II Ips 204/2014 z dne 23. aprila 2015 (II DoR 7/2014) in v II Ips 225/2015 z dne 15. septembra 2016 (II DoR 419/2014), je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da ni potrebno sodelovanje obeh (nekdanjih) zakoncev v postopku. Poudarilo je, da je Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem nujnega in enotnega sosporništva že zavzelo stališče, da s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, kadar se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi dodalo, da nesodelovanje drugega zakonca v tej pravdi ni v nasprotju z načelom enotnega obravnavanja skupnega premoženja in ne pomeni kršitve pravic in interesov drugega zakonca. Kljub težnji, da se zaradi zagotovitve celovitosti presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev enotno obravnava celotno skupno premoženje in se določi enoten delež na celotnem skupnem premoženju, pa nekdanjih zakoncev ni mogoče siliti v ugotavljanje obsega in delitev celotnega skupnega premoženja v enem postopku. V praksi niso redki primeri, ko zakonca v ločenih pravdah uveljavljata zahtevke za ugotovitev, da posamezne stvari in pravice spadajo v skupno premoženje. Pravnomočna določitev deležev na skupnem premoženju v prvem postopku bo seveda zavezovala v vseh naslednjih pravdah. Ker pa odločitev o deležih nekdanjih zakoncev v tej pravdi nima učinka res iudicata , bo tožničin nekdanji mož svojo morebitno drugačno oceno o deležu lahko kasneje zatrjeval in dokazoval v drugem postopku glede delitve skupnega premoženja in bo lahko dosegel drugačno (pravnomočno) odločitev sodišča.
Nadaljevanje članka za naročnike > dr. Mateja Končina Peternel: Analiza novejše sodne prakse - skupno premoženje zakoncev; Odvetnik, 2017, št. 80.
