Določbe Zakona o prekrških (ZP-1) ne dajejo jasnega odgovora na to vprašanje, zato v prispevku podajam svoje stališče oziroma odgovor, ki bo razrešil dilemo, hkrati pa naj pripomore k pravilnemu in usklajenemu delovanju prekrškovnih organov, kot tudi vseh nas - potencialnih storilcev prekrškov.
Za lažje razumevanje si predstavljajmo konkretni primer: prekrškovni organ je 3. novembra 2016 storilcu prekrška izdal plačilni nalog (vročil mu ga je 7. novembra 2016). Storilec je 10. novembra 2016 zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, nato pa jo 17. novembra 2016 umaknil, istega dne pa plačal tudi polovični znesek globe. Svoje ravnanje je utemeljil s tem, da je globo plačal v zakonskem roku, ki mu omogoča pravico do polovičnega plačila izrečene globe.
Določba prvega odstavka 57.c člena ZP-1, veljavnega v času izdaje obravnavanega plačilnega naloga, omogoča storilcu, ki ne vloži zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog, da plača samo polovico izrečene globe, če jo plača v osmih dneh po pravnomočnosti. Storilec, ki ne plača polovičnega zneska globe po prejšnjem odstavku, mora plačati celotni znesek globe v roku, ki je določen v odločbi oziroma plačilnem nalogu (drugi odstavek 57.c člena ZP-1). Pouk o pravici do plačila polovične globe in nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo iz prvega odstavka ter obveznosti plačila iz drugega odstavka tega člena je del pouka o pravici do pravnega sredstva na odločbi oziroma plačilnem nalogu.
Pravni pouk na plačilnem nalogu je jasen in vsakomur razumljiv: storilcu, ki se odloči, da bo vložil zahtevo za sodno varstvo, globe ni treba plačati, dokler o zahtevi ne bo odločeno; če pa se storilec odpove (je ne vloži) zahtevi za sodno varstvo, plača polovično globo. Smisel in pomen takšne ureditve plačila glob je v njeni ekonomičnosti, smotrnosti in učinkovitosti. Storilcu se ponudi "pravna dobrota" v višini polovičnega plačila globe v zameno za odpoved pravnemu sredstvu, upravičenec do globe (državni organ) pa se odpove polovici globe v zameno za prihranek stroškov, ki bi mu nastali zaradi obravnavanja zahteve za sodno varstvo. Rezultat je hitra in takojšnja dokončna ureditev razmerja.
Storilec ima tako pravico do izbire, seveda pa obojega (obravnavanja zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe) ne more uveljavljati. Temu pritrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je v sodbi v zadevi X Ips 293/2012 z dne 9. maja 2013 pri razlagi (tedaj veljavne) določbe četrtega odstavka 57. člena ZP-1 (smiselno določba prvega odstavka 57.c člena ZP-1) zavzelo stališče, da je pravica do plačila polovične globe dana le tistim storilcem, ki (pravočasno) sploh ne zahtevajo sodnega varstva.
Bistvo pravice do polovičnega plačila globe je namreč v tem, da zmanjšuje število (neutemeljenih) zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavljajo učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline. Z vložitvijo zahteve za sodno varstvo ne glede na razlog in vsebino (obseg) zahteve storilec tvega, da bo moral ob neuspešni zahtevi plačati celotno globo, torej da ne bo mogel izkoristiti bonusa polovičnega plačila globe. V nasprotnem primeru namen pravice do polovičnega plačila globe ne bi bil dosežen ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Petra Šubernik: Plačilo izrečene globe v primeru umika zahteve za sodno varstvo ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 7-8.
