V kazenskem postopku je pravica do pritožbe urejena skladno s procesnim položajem subjekta v postopku in v skladu z neposrednim interesom, ki ga subjekt z vložitvijo tega pravnega sredstva želi uresničiti. Obdolžencu pravico do pritožbe poleg Ustave zagotavlja tudi 367. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pravica do pritožbe, ki je po svoji naravi dispozitivno pravno sredstvo, se mu lahko odreče le, če se pritoži v svojo škodo, ker za to v kazenskem postopku ne more imeti pravnega interesa. Pritožba v škodo je namreč v nasprotju s procesnim položajem obdolženca ter smislom in nalogo obrambe.
Presoja pravnega interesa
Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora biti podana, da se bo sodišče s pravnim sredstvom ukvarjalo. Obdolženec mora imeti na pravu utemeljen interes, kar pomeni, da njegov interes pravo priznava in varuje. Pravni interes se vedno presoja ob predpostavki, da bi vlagatelj s pritožbo ali drugim pravnim sredstvom uspel, presoja se in abstracto, pri čemer sploh ni pomembno, ali je pritožba v resnici utemeljena - torej ne glede na to, ali bo pritožnik s svojo pritožbo na koncu po vsebini uspel. Pomembno je le načelno vprašanje, ali bi na abstraktni ravni ob predpostavki, da je pritožba utemeljena, obdolženec prišel v pravno ugodnejši položaj. Pri tem je treba upoštevati, da tudi če bi se kasneje izkazalo, da obstajajo okoliščine, ki bi mu bile v škodo, v slabši položaj zaradi načela prepovedi reformatio in peius tako ali tako ne bi mogel priti.
Skratka, če je interes, ki ga s svojo pritožbo zasleduje obdolženec, skladen z našim pravnim redom,
mu pritožba mora biti omogočena.
Dejanski interes obdolženca (ki ga pravo ne varuje in ne priznava) torej ne zadošča. V praksi se lahko pojavijo primeri, ko si obdolženec namesto izrečene pogojne obsodbe s pritožbo prizadeva za izrek denarne kazni pri prometnem kaznivem dejanju ali brezdomec za zaporno kazen, ker čez zimo nima kje bivati. Popolnoma jasno je, da bo sodišče obe pritožbi zavrglo, čeprav obdolženca s pravnim sredstvom zasledujeta določen interes, ki je zanju lahko zelo pomemben oziroma je dejansko ugodnejši. Pritožbi bo zavrglo zato, ker takega interesa obdolžencev pravo ne priznava oziroma ker sta se s pravnega stališča pritožila v svojo škodo. Denarna in zaporna kazen sta kazni, medtem ko je pogojna obsodba le sankcija opozorilne narave.
Pravni interes skozi teorijo in sodno prakso
A. Teorija
Oba pisca komentarjev Zakona o kazenskem postopku (dr. Živko Zobec in mag. Štefan Horvat) menita, da gre obtožencu, zagovornikom in osebam iz drugega odstavka 367. člena ZKP pravica do pritožbe tako zoper oprostilno kot tudi zavrnilno sodbo. Ž. Zobec meni, da je odločilen obtoženčev interes: obtožencu je treba priznavati interes izpodbijati oprostilno in zavrnilno sodbo zato, ker lahko temelji na razlogu, ki zanj ni ugoden.
Enako tudi Horvat navaja, da ima obtoženec pravico do pritožbe zoper oprostilno in zavrnilno sodbo, če je to zanj ugodneje. Nadaljuje, da je za obtoženca v smislu njegove rehabilitacije v očeh javnosti oprostilna sodba ugodnejša od zavrnilne, med oprostilnimi sodbami pa je ugodnejša sodba, s katero ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje, kot pa da je izključena njegova kazenska odgovornost. Dodaja pa, da dejanski interes obtoženca še ne pomeni, da ima tudi pravni interes za pritožbo. Neposredni pravni interes za pritožbo zoper oprostilno ali zavrnilno sodbo bi moral obtoženec posebej izkazati glede na to, da ima vsaka oprostilna in zavrnilna sodba enake pravne učinke - za vse velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.
Tudi komentator procesnega zakona sosednje države dr. Berislav Pavišič navaja, da ima obdolženec pravico do pritožbe zoper sodbo, s katero je oproščen obtožbe ali je obtožba zavrnjena, če ima neposreden pravni interes. Posebej poudarja, da je za obdolženca ugodnejša oprostilna sodba iz razloga, da mu dejanje ni dokazano, kot pa iz razloga, da je izključena njegova kazenska odgovornost. Navedeno utemeljuje z določbo drugega odstavka 165. člena kazenskega procesnega zakona Republike Hrvaške (drugi odstavek 114. člena ZKP), ki določa vrstni red glasovanja pri odločanju o glavni stvari. Najprej se glasuje, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, in šele zatem, ali je kazensko odgovoren. Niso si bili pa teoretiki povsem enotni glede vprašanja, ali je za obdolženca ugodnejša sodba, s katero ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen (3. točka 358. člena ZKP), ali oprostilna sodba iz razloga, da dejanje, katerega je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer se je predvsem Vasiljevič zavzemal za abstraktno rangiranje oprostilnih razlogov od najbolj do najmanj ugodnega. Za nasprotno stališče, ki je sprejeto tudi v naši sodni praksi, pa se je zavzemal tudi Ž. Zobec.
Vsi teoretiki pa so si edini, da je oprostilna odločitev ugodnejša od zavrnilne, in to ne glede na to, da domnevo nedolžnosti (3. člen ZKP in 27. člen Ustave) zagotavljata obe odločitvi. Zavrnilna sodba je namreč formalna oziroma procesna sodba, s katero sodišče odloča o obtožbi iz procesnega razloga, ne da bi se spuščalo v njeno utemeljenost. Oprostilna sodba pa je meritorna, materialna odločba, s katero sodišče odloči, da obtožba po vsebini iz pravnih (1. in 2. točka 372. člena ZKP) ali dejanskih razlogov (3. točka 372. člena ZKP) ni utemeljena. Obdolženec ima tako nedvomno pravni interes, da se mu namesto formalne odločitve izreče meritorna - vsebinska odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje ali pa da dejanja ni storil. Tako Ž. Zobec poudarja, da je višje sodišče, s tem ko je pritožbo obdolženca zoper oprostilno sodbo obravnavalo in ugotovilo zastaranje, kršilo kazenski zakon v njegovo škodo. Ob pravilni uporabi določb ZKP bi moralo obdolženčevo pritožbo zavreči kot nedovoljeno. A contrario navedeno pomeni, da če je zavrnilna sodba namesto oprostilne v škodo obdolženca, je oprostilna sodba namesto zavrnilne v njegovo korist.
V zvezi s tem bi opozorila tudi na vprašanje dr. Boštjana M. Zupančiča, ali bi moralo Ustavno sodišče sprejeti ustavno pritožbo v postopek celo tedaj, ko do zastaranja dejansko pride in bi želel obdolženec izrek oprostilne sodbe namesto formalne odločitve. Pojasnjuje pa tudi smiselnost razlikovanja med zavrnilno in oprostilno sodbo, še posebej glede učinka, ki ga ima ena ali druga odločitev na odločanje pravdnega sodišča. Ker z zavrnilno sodbo o stvari ni bilo odločeno meritorno, ampak je bila z njo samo zavrnjena obtožba iz procesnih razlogov, se lahko predhodno vprašanje, ali ima dejanje, ki je bistvena sestavina civilnega dejanskega stanja, znake kaznivega dejanja, presoja v pravdi. Pri oprostilni in obsodilni sodbi je pravdno sodišče na odločitev vezano.
Enako tudi nemški avtor Hans Heiner Kühner navaja, da če sodišče v fazi glavne obravnave ugotovi, da je podan zakonski razlog za zavrnilno sodbo, potem tako sodbo izda. Če pa je dotedanji dokazni postopek pokazal, da v obtožbi očitano dejanje obdolžencu ni dokazano, mora sodišče kljub določbi tretjega odstavka 260. člena StPO (določba nemškega ZKP, ki govori o izdaji zavrnilne sodbe) izdati oprostilno sodbo (torej vsebinsko odločitev), ker je le na tak način mogoče razumno zadostiti rezultatu glavne obravnave in interesu obdolženca, da je rehabilitiran. Avtor se v opombah sklicuje tudi na dve sodbi: zadeva BGH GA 59, 17 in zadeva OLG Frankfurt Njw 1980, 2824.
Sicer pa se ima po nemškem pravu vsak pravico pritožiti zoper zanj neugodno sodbo. Predpostavka dovoljenosti vsake pritožbe je, da obstoji pravno zavarovan interes in da je tak pritožnikov interes prizadet. Obdolženec ima pravico do pritožbe, če je sodišče s sodbo ali sklepom odločilo v njegovo škodo. Prav tako je splošno sprejeto stališče nemške kazenskopravne teorije in sodne prakse, da za obdolženca ni neugodna le obsodilna sodba, temveč je "prizadet" tudi s sodbo, s katero mu je bila kazen odpuščena ali je bil postopek iz procesnih razlogov ustavljen. V določenih primerih priznavajo pritožbo tudi v primerih, če je izdana zavrnilna sodba, ko je dejanje tudi v resnici zastaralo.
Nikjer tudi ni zaslediti, da bi moral pritožnik pravni interes posebej izkazovati.
Kako pomembna je pravica obdolženca do vsebinske obravnave obtožbe zoper njega, izhaja iz 7. točke 157. člena Italijanskega kazenskega zakonika, ki obdolžencu izrecno priznava odpoved do zastaranja kazenskega pregona.1
B. Sodna praksa
Presoja pravnega interesa v kazenskem postopku je izjemno redka. Pravica do pritožbe je obdolženčeva ustavna pravica. Primerov, ko bi se pritožil v svojo škodo, pa kot rečeno skorajda ni. Kljub izjemnosti se je ob upoštevanju stališč teoretikov izoblikovala sodna praksa predvsem glede pritožb zoper oprostilne sodbe. Tako je že Okrožno sodišče v Šabcu s sodbo Kz v zadevi 413/8217 presodilo, da se obdolženec lahko pritoži zoper sodbo, s katero je oproščen obtožbe, če meni, da bi moral biti oproščen iz razloga, ki je zanj ugodnejši. Takšno stališče je veljalo tudi še v letih 2004 in 2006. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Kp 1347/2004 z dne 22. marca 2004 je višje sodišče v primeru pritožb zagovornikov zoper oprostilno sodbo navedlo ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Barbara Zobec: Pravni interes - enkrat tako, drugič drugače; ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 7-8.
