V Veliki Britaniji mora tisti, ki opravlja določene storitve, pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Za sistem dovoljenj so določene pristojbine, za določene storitve pa je bilo mogoče določiti tudi pristojbine, ki so bile večje od zgolj kritja stroškov obravnave vloge za izdajo ali podaljšanje dovoljenja, ampak tudi stroške nadzora prostorov po izdaji dovoljenja z namenom odkrivanja in preganjanja opravljanja storitve na črno. Zakonodaja določa, da je za izdajo ali podaljšanje dovoljenja treba plačati razumno ceno, ki jo določi pristojni organ. Tak sistem je veljal tudi za upravljanje erotičnih trgovin.
Timothy Martin Hemming je imel dovoljenje za upravljanje erotičnega lokala, pri čemer je moral vsako leto plačati pristojbino v dveh delih, en del je bil namenjen upravnemu obravnavanju vloge (približno 3,45 evra za leto 2011/12) in v primeru zavrnitve vloge ni bil vračljiv, drugi del pa je bil namenjen za vodenje sistema dovoljenj (približno 34,24 evra za leto 2011/12), bil je precej višji in je bil vračljiv, če je bila vloga zavrnjena. T.M. Hemming se je pritožil, da je pristojbina previsoka, saj morajo biti stroški v skladu z direktivo o storitvah razumni in sorazmerni s stroški postopka ter jih ne smejo preseči.
Sodišče EU je bilo pri presoji jasno in je dejalo, da po pravu EU ni dovoljeno zaračunavati pristojbin ob izdaji ali podaljšanju dovoljenja, ki so namenjene povračilu stroškov vodenja sistema dovoljenj (stroški vodenja in nadzora spoštovanja sistema dovoljenj), ne glede na vračljivost zneska pristojbine v primeru zavrnitve vloge. Plačilo predstavlja finančno obveznost in pomeni strošek v smislu direktive o storitvah, pa čeprav je lahko kasneje vrnjen.
Sodišče je pojasnilo, da znesek takih stroškov v nobenem primeru ne sme presegati dejanskih stroškov postopka za izdajo dovoljenja. Sodišče se je zato lotilo še vprašanja, ali stroški v zvezi z vodenjem in nadzorom spoštovanja sistema dovoljenj kot celota lahko spadajo v okvir pojma „stroški postopka“. Sicer ne glede direktive o storitvah, vendar v drugem kontekstu, je Sodišče že navedlo, da lahko država članica za izračun zneska dajatev, ki se plačajo kot pristojbine ali takse, upošteva ne le materialne in kadrovske stroške, ki so neposredno povezani z izvajanjem nalog, ki pomenijo protidajatev, temveč tudi del splošnih stroškov pristojne uprave, ki se pripišejo tem nalogam (Fantask in drugi, C-188/95, z dne 2. decembra 1997).
V sodbii-21 Germany in Arcor, C-392/04 in C-422/04, z dne 19 septembra 2006 so na sodišču EU tudi že pojasnili, da določba prava EU, ki pri izračunu upravnih stroškov izrecno dovoljuje upoštevanje stroškov v zvezi z izvajanjem, vodenjem in nadzorom v okviru sistema individualnih dovoljenj, ne sme zajemati stroškov, ki so povezani s splošno dejavnostjo nadzora zadevnega organa. Sodišče je to razlogovanje a fortiori apliciralo tudi na člen 13(2) direktive o storitvah in konkretni primer, saj je direktiva (in stroški po njej) namenjena lajšanju opravljanja storitev. Predhodno financiranje stroškov vodenja in nadzora pravilnega delovanja sistema dovoljenj, ki zlasti zajemajo stroške za odkrivanje in pregon nedovoljenih dejavnosti, pa ni v skladu s tem ciljem.
Pripravil: Miha Jesenko
