1. Uvod
Z razvojem elektronskih sredstev sporočanja so se spremenili tudi načini poslovanja. V preteklosti so gospodarski subjekti večinoma komunicirali po navadni pošti, danes pa glavnina poslovanja poteka po elektronski pošti in z drugimi elektronskimi sredstvi sporočanja. Poslovanje tako poteka tudi po sistemu kratkih sporočil (SMS), multimedijskem sporočilnem sistemu (MMS), spletnih klepetalnicah (chat) itd.
Različni pravni redi različno urejajo institut ponudbe. Ločimo med sistemom trdne in netrdne ponudbe. V nobenem sistemu pa ponudba ne more veljati neskončno dolgo. Ponudnik lahko sam določi časovno trajanje ponudbe in trenutka, med katerima jo je mogoče veljavno sprejeti. Če časovnega trajanja ne opredeli oziroma ga ne opredeli dovolj natančno, pa se uporabijo dispozitivna pravila, ki so določena v 26. členu Obligacijskega zakonika. Vprašanje časovne vezanosti ponudbe je tako delno odvisno tudi od sredstva sporočanja, s katerim je ponudba dana. Kadar rok za sprejem v ponudbi ni določen, je časovna vezanost ponudbe odvisna od tega, ali je ponudba dana ustno ali pa odsotni osebi. Razlikovanje med različnimi sredstvi sporočanja je pomembno tudi v primeru, kadar je rok za sprejem določen, vendar ponudnik ne določi trenutka, s katerim rok začne teči. Ker zakon ločuje le med uporabo pisma in telegrama ter telefona in teleksa, se prispevek nanaša predvsem na časovno vezanost ponudbe, ki je dana z drugimi (elektronskimi) sredstvi sporočanja.
2. Splošno o ponudbi
Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklene. Pogodba je sklenjena, ko stranki dosežeta soglasje volj oziroma ko naslovnik sprejme pravilno dano ponudbo. Ponudba je enostranski pravni posel, saj že izjava volje ene stranke, tj. ponudnika, povzroči nastanek pravnega razmerja, ki ponudnika zavezuje k sklenitvi pogodbe. S tem ko ponudnik da ponudbo, izrazi svojo končno voljo o vsebini konkretnega posla. Sklenitev pogodbe je tako odvisna le od naslovnika. Če naslovnik ponudbo sprejeme, je pogodba sklenjena.
Ponudba je torej izražena namera za sklenitev pogodbe. Vsaka namera pa še ne ustvarja pravnih učinkov ponudbe, saj lahko stranka na primer zgolj išče informacije in zbira podatke za morebitno sklenitev pogodbenega razmerja. Ponudba je definirana kot predlog za sklenitev pogodbe, ki je dan določeni osebi in vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da se z njegovim sprejemom pogodba sklene. Da predlog za sklenitev pogodbe lahko obravnavamo kot ponudbo, mora biti naslovljen na točno določeno osebo, vsebovati mora vse bistvene sestavine pogodbe, poleg tega pa mora iz njega jasno izhajati volja ponudnika za sklenitev pogodbe (animus contrahendi). Predlog za sklenitev pogodbe tako učinkuje kot ponudba samo takrat, kadar so izpolnjeni vsi opredelilni elementi ponudbe. Poenostavimo lahko, da mora biti ponudba določena v tolikšni meri, da jo lahko naslovnik zgolj z besedo "da" sprejme in s sprejemom ponudbe vstopi v pogodbeno razmerje. Če predlog ni dovolj natančen, ga lahko štejemo le kot vabilo drugi stranki, da naj ona postavi ponudbo.
Ponudba je lahko trdna ali netrdna. O trdni ponudi govorimo takrat, kadar je stranka s ponudbo vezana, o netrdni ponudbi pa takrat, kadar s ponudbo ni vezana. Navedeno pomeni, da lahko netrdno ponudbo ponudnik prekliče, čeprav rok njene veljavnosti še ni potekel. A contrario pa trdna ponudba ponudnika veže in je od takrat, ko jo naslovnik prejme, ne more več preklicati. Vprašanje, ali ponudba, ki jo naslovnik prejme, ponudnika veže ali pa jo ta lahko kadarkoli prekliče, je v različnih pravnih redih različno urejeno. Zaznamo lahko tri različna stališča, razhajanje pa je predvsem med državami anglo-ameriškega in kontinentalnega pravnega sistema.
Po tradicionalnem pravilu common law, ki še vedno velja v Veliki Britaniji, se vsaka ponudba lahko prekliče. Pravilo temelji na načelu quid pro quo. Ker te ponudbe (continuing offers) v zameno ne zahtevajo nobene protivrednosti od naslovnika, ponudnik ni vezan na svojo obljubo glede veljavnosti ponudbe in jo lahko kadarkoli prekliče. Ponudnik je s ponudbo vezan le takrat, kadar naslovnik v zameno za nepreklicno ponudbo ponudniku ponudi nadomestilo (consideration) v obliki nasprotne obljube ali dajatve. Na drugi strani pa je za države kontinentalnih pravnih redov značilen sistem trdne ponudbe, po katerem ponudbe ni mogoče preklicati, razen če iz nje izhaja nasprotno. Zato ponudba ponudnika veže do izteka roka njene veljavnosti. Ameriški Uniform Commercial Code (UCC) je v par. 2-205 tradicionalno ureditev common law nekoliko omilil in ubral srednjo pot. V navedenem paragrafu so opredeljeni elementi, ob izpolnjevanju katerih ponudnik dane ponudbe kljub splošnemu sistemu netrdne ponudbe ne more preklicati. Ni mogoč preklic trgovčeve ponudbe, ki se nanaša na prodajo ali nakup blaga, če je dana v pisni obliki in podpisana s strani trgovca in če vsebuje trgovčevo zagotovilo, da je v določenem časovnem obdobju ne bo preklical. V nobenem primeru pa trgovec po UCC s ponudbo ne more biti vezan dlje kot tri mesece.
Zaradi nasprotujočih si ureditev v različnih pravnih redih je bilo vprašanje vezanosti ponudbe eno najbolj spornih tudi ob pripravi Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (CISG). Poenotenje prava je vsekakor težaven proces, saj se države le stežka odpovedo svojim ureditvam (za katere praviloma menijo, da so najboljše) in sprejmejo pravila drugega pravnega reda. Stališče nemškega prava o nepreklicnosti ponudbe je bilo zlasti za angleške pravnike povsem nesprejemljivo. Angleško pravo namreč tudi časovno omejeni ponudbi odreka vsakršen zavezovalni učinek, določitev roka pa pomeni le, da ponudba ostane veljavna do njegovega izteka. Na drugi strani pa kontinentalni pravni redi določitev roka štejejo za ključni element nepreklicnosti ponudbe.
Snovalci CISG so sprejeli kompromis med navedenima sistemoma. Na podlagi prvega odstavka 16. člena CISG se ponudba lahko prekliče, če naslovnik prejeme preklic ponudbe, preden pošlje svojo izjavo o sprejemu. Čeprav je na prvi pogled videti, kot da je ponudba netrdna, pa dodatni omejitvi iz drugega odstavka navedenega člena ureditev zelo približata sistemu trdne ponudbe. Ponudbe namreč ni mogoče preklicati, če iz nje izhaja, da je nepreklicna, ali če je naslovnik razumno verjel, da je ponudba nepreklicna, in v skladu s tem tudi ravnal. Po CISG za nepreklicnost zadostuje, da je imel ponudnik namen dati nepreklicno ponudbo in da ta namen iz ponudbe tudi izhaja, pri čemer naslovnikova nasprotna izpolnitev ali consideration za nepreklicnost ponudbe nista potrebni.
Sprejeta ureditev pa v strokovnih krogih ne uživa enotne razlage in je pogost predmet akademske razprave. Dikcija točke a drugega odstavka 16. člena CISG "if it indicates, whether by stating a fixed time for acceptance or otherwise, that it is irrevocable" namreč postavlja vprašanje, ali se ponudba, ki vsebuje rok za sprejem, že samo zaradi tega šteje za nepreklicno ali pa je določitev roka le eden izmed indicev, ki kažejo na namero po trdnosti ponudbe. V duhu enotne razlage določil CISG velja izpodbojna domneva, da ponudbe, ki vsebuje rok za sprejem, ni mogoče preklicati. Ponudnik pa lahko dokaže nasprotno, torej da se z rokom ni želel vezati in da je bil rok namenjen zgolj določitvi trenutka, ko se ponudba izteče. Pri tem se upoštevajo različni indici, uporabljeni izrazi, vzpostavljena praksa med strankama in drugo. Ideja sprejete ureditve je v tem, da ponudnik uživa svobodo glede omejitve svojih prihodnjih dejanj in obveznosti. Sklenemo lahko, da je po CISG ponudbo mogoče preklicati, razen kadar iz ponudbe jasno izhaja, da je nepreklicna, oziroma kadar bi se naslovnik na nepreklicnost lahko zanašal na podlagi drugih okoliščin.
3. Pravna narava ponudbe po OZ
3.1. Do kdaj veže ponudba
3.2. Računanje roka, v katerem ponudba veže
3.3. Razhajanje med prejemno in oddajno teorijo glede trenutka začetka teka roka
3.4. Elektronska pošta kot neposredno sredstvo sporočanja
3.5. (Ne)smiselnost razlikovanja med različnimi sredstvi sporočanja
4. Sklep
Nadaljevanje članka >> Klemen Drnovšek: Časovna vezanost ponudbe glede na različna sredstva sporočanja, Podjetje in delo, 2016, št. 1, str. 81.
