Pri tem nepodpisani pošiljatelji na primer zahtevajo ukrepanje inšpekcijskih organov, policije, politikov zoper poimensko navedenega posameznika. Subjekti, zoper katere naj bi stekli ustrezni postopki, so torej znani, imena in priimki pobudnikov pa ostajajo neznani. Pri vedno večjem številu takih vlog se vsiljuje podoba družbe, ki je na strani aktivnih državljanov sestavljena iz samih brezimnežev (anonimusov).
V zdravi družbi morajo biti državljani zrele osebnosti z odkritimi in jasnimi nameni. Moralne in pravne norme naj bi bile v večjem delu vsebinsko skladne. Pravne norme državljani sprejemajo za svoje, jih ponotranjijo oziroma si jih delijo v družbeni skupnosti. Aktivno državljanstvo namreč zahteva tudi spoštovanje elementarnih moralnih norm, kar vključuje državljanski pogum in občutek za pravice sodržavljanov.
V slovenski družbi je anonimno prijavljanje ("špecanje anonimusov") zdaj zavržno ravnanje zgolj z vidika morale, ne pa tudi z vidika prava oziroma zakonskih določb, saj je v nekaterih zakonih slovenskega pravnega sistema to dopustno. V urejanje družbenih odnosov, ki se vzpostavljajo ob anonimnih prijavah, hočeš nočeš, posegajo moralne in pravne norme.
Pravo je sicer pogosto označeno kot minimum morale (Sorokin). Dober pravni sistem izhaja iz večinsko sprejetih moralnih pravil, ki so se spontano oblikovala v globalni družbi. S tega vidika uveljavljeni pravni filozof Lon L. Fuller govori o moralnosti prava in zakonodajalca. Fuller pri t. i. notranji moralnosti prava pojasnjuje pravni sistem kot "[...] splet pravil, ki so oblikovana, da rešujejo človeka pred slepo igro naključja in ga varno usmerjajo v smiselno in ustvarjalno dejavnost". Dolgoročno naj bi zato pravo sledilo večinsko sprejetim moralnim oziroma etičnim naziranjem in se izogibalo oviram na poti k moralnosti prava. Med take ovire prišteva Fuller tudi protislovja v zakonih oziroma v celotnem pravnem sistemu.
V slovenskem pravnem sistemu je mogoče opaziti svojsko protislovje pri pravnem urejanju anonimnih prijav. Če sistemski Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) - v skladu z moralno zapovedjo - ne pozna anonimnih vlog, pa Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) v drugem odstavku 24. člena določa takole:
"Ne glede na določbe zakona o splošnem upravnem postopku mora inšpektor obravnavati tudi anonimne prijave, razen če iz okoliščin izhaja sum, da so prijave neresne oziroma lažne."
Zakonska določba ni v skladu z moralno zavržnostjo anonimnega ovajanja in prijavljanja drugih državljanov oblastem. Taka anonimnost - vsaj v odnosu do inšpektorja - res ne bi bila potrebna, saj je glede na javnost anonimnost pobudnika oziroma prijavitelja zagotovljena z določili ZIN, ki zavezuje inšpektorja k varovanju tajnosti vira prijave in drugih informacij, na podlagi katerih izvede inšpekcijski nadzor.
Pri tem ne gre le za to, da ZIN kot specialni zakon seveda lahko derogira neko določbo splošnega zakona, temveč se kaže protislovje v tem, da je ZUP skladen z moralnim pravilom, da naj bo vsaka vloga opremljena z imenom vlagatelja, ZIN pa ne. ZIN z že navedeno določbo drugega odstavka 24. člena postavlja pod vprašaj ne le moralno integriteto državljanov in državnih uradnikov, temveč tudi ustavna izhodišča pravnega sistema.
Kadar se prijavitelj oziroma pobudnik skrije v anonimnost, je kršena vrednota človeškega dostojanstva, ki je tudi vrhovna pravna (ustavna in zakonska) vrednota in izhodišče človekovih pravic, saj Ustava RS določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen). V primerih anonimnih prijav in pobud torej prihaja do poseganja v ustavne pravice, ko tudi ni mogoče spoštovati temeljne pravice človeka do sodnega varstva in pravice do odprave posledic kršitve pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). To pa ima pogosto negativne posledice za ustavno zagotovljeno nedotakljivost duševne in telesne celovitosti oseb, ki so preiskovane v postopku inšpekcijskega nadzora, in pomeni neutemeljen poseg v njihovo zasebnost (35. člen Ustave). Anonimne pobude, prijave, obtožbe ipd. na splošno ustvarjajo družbo denunciantov, nezrelih osebnosti, nesamostojnih, hinavskih in "nepokončnih" ljudi. Anonimno delovanje onemogoča vzpostavitev normativne integracije oziroma povezanosti ljudi v različne oblike združevanja ter spodbuja dezintegracijske odnose nasprotovanja in konfliktov.
Nadaljevanje članka > dr. Albin Igličar: Anonimna prijava kot primer nemoralnosti pravne norme ali na portalu Pravna praksa, 2016, št. 35.
