c S

Prepoved konkurenčne dejavnosti - razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo

22.08.2016 Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) z namenom zagotavljanja delavčeve lojalnosti delodajalcu ureja zakonsko in pogodbeno prepoved konkurenčne dejavnosti. Z ureditvijo zakon zagotavlja spoštovanje načela lojalne konkurence tako, da delavec, ki v času trajanja delovnega razmerja pri opravljanju dela pri delodajalcu pridobi posebna znanja, povezave, izkušnje in podatke iz sfere delovanja delodajalca, ki jih ne bi mogel pridobiti drugje oziroma pri drugem delodajalcu, takšnih posebnih znanj niti v času trajanja delovnega razmerja niti določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo uporabljal za svojo korist ali korist koga drugega in s tem ne bo povzročal škode delodajalcu, pri katerem je pridobil ta posebna znanja.

Konkurenčna prepoved ali zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti (39. člen ZDR-1) predstavlja zakonsko zagotavljanje lojalnosti delavca delodajalcu tako, da se bo vzdržal vseh ravnanj, ki bi delodajalcu lahko povzročile škodo, kot tudi ravnanj, ki pomenijo izkoriščanje poslovnih stikov, znanj, metod dela in principov, na podlagi katerih deluje delodajalec. Pri tem zakon ščiti tiste delodajalčeve posle, ki sodijo v njegovo delovno področje oziroma jih dejansko opravlja na trgu. Zakonodajalec je konkurenčno prepoved uzakonil z namenom varovanja delodajalčevega poslovnega interesa s tem, da delavcu v času trajanja delovnega razmerja prepoveduje opravljanje določenih aktivnosti, ki bi za delodajalca pomenile, ali bi lahko pomenile konkurenco. Delavec lahko opravlja dejavnost, konkurenčno delodajalcu, v času trajanja delovnega razmerja (na primer v okviru popoldanskega s.p.-ja) zgolj, če mu to vnaprej in pisno dovoli delodajalec. Spoštovanje konkurenčne prepovedi sodi med delavčeve pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, zato se zanj ne predvideva posebno plačilo, temveč je slednje zajeto v delavčevi osnovni plači. Za kršitev konkurenčne prepovedi je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, kršitev pa predstavlja tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga s strani delodajalca.

Konkurenčna klavzula ali pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti (40. člen ZDR-1) je pravzaprav konkurenčna prepoved, ki velja po prenehanju delovnega razmerja in s katero zakon delodajalcu omogoča omejevanje nelojalne konkurence, ko delavec že odide od njega, hkrati pa predstavlja omejitev delavčeve pravice do svobodne izbire zaposlitve, zato je spoštovanje konkurenčne klavzule v skladu z zakonom časovno omejeno in predvideva protidajatev za čas njenega spoštovanja. Konkurenčna klavzula mora biti dogovorjena pisno v pogodbi o zaposlitvi, določena pa morata biti tudi čas spoštovanja, ki je lahko največ dve leti po prenehanju delovnega razmerja, in višina nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki jo zakon omejuje navzdol, in sicer na najmanj eno tretjino plače, ki jo je delavec prejemal pri delodajalcu, ki uveljavlja spoštovanje konkurenčne klavzule. Smiselno je, da je konkurenčna klavzula dogovorjena v primeru, ko delodajalec pričakuje, da bo delavec pridobival takšna tehnična proizvodna ali poslovna znanja, ki jih sicer ne bi mogel pridobiti na trgu sam ali pri drugem delodajalcu, in torej ne gre za neka splošna znanja, ki jih delavec pridobi v času trajanja delovnega razmerja ali v zvezi z njim. S konkurenčno klavzulo so namreč lahko varovani le tisti podatki, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj delodajalca, in ne splošnih znanj, ki jih delavec sicer lahko pridobi v delovnem razmerju ali v zvezi z njim, torej tisto, kar predstavlja posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca. V nasprotnem primeru bi bil tak dogovor v pogodbi o zaposlitvi ničen, saj ni dopustno za vsako ceno omejevati ustavne pravice delavca do svobode dela. Na primer: delavec na delovnem mestu prodajalec/-ka najverjetneje pri opravljanju svojega dela ne bo pridobil nobenih proizvodnih ali poslovnih znanj oziroma zvez, ki jih ne bi mogel pridobiti na trgu in s katerimi bi lahko delodajalcu povzročal konkurenco. Konkurenčna klavzula se v pogodbi o zaposlitvi dogovori kot možnost, delodajalec pa se lahko ob prenehanju delovnega razmerja odloči, da delavcu konkurenčne klavzule ni treba spoštovati. V nobenem primeru pa konkurenčna klavzula ne more veljati, če delovno razmerje delavcu preneha zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, podane s strani delodajalca. Delavec je za kršitev spoštovanja konkurenčne klavzule bivšemu delodajalcu odškodninsko odgovoren.

Najizrazitejša razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo je, da konkurenčna prepoved velja med trajanjem delovnega razmerja, konkurenčna klavzula pa po prenehanju delovnega razmerja, obstajajo pa seveda še druge razlike. Iz različnega obdobja veljavnosti izhaja tudi različnost sankcij za kršitev spoštovanja prepovedi konkurenčne dejavnosti, in sicer kršitev konkurenčne prepovedi poleg odškodninske odgovornosti delavca predstavlja tudi enega izmed razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanje delovnega razmerja, medtem ko je pri konkurenčni klavzuli podana samo odškodninska odgovornost delavca.


Nadaljevanje članka >> Biljana Čamber Ristić: Prepoved konkurenčne dejavnosti - razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo, Pravna praksa, 2016, št. 31-32